Vedno boljše =)

Že en dan prej sem imela željo, no vendarle sem jo dan kasneje udejanila in se spravila peči pecivo. Pravzaprav sem imela v načrtu speci še eno sladkarijo več, pa sem ugotovila, da morda nima smisla, saj bo vsega preveč. Tako imam idejo za naslednjič že pripravljeno.

Prišla sta brat in punca na kosilo, je brat prinesel blitvo, jaz pa sem naredila nekaj podobnega blitvinemu bureku. Koliko je ostalo, kaže slika (pa še to bi pojedli, a smo prišparali za mami in očita, da probata naše kosilo); jedli smo pa štirje=) Tako burek kot pecivo je slastno! Prelivanje in mešanica okusov enega in drugega peciva brez imen.

Pri branju knjige Zlorabljen otrok v sistemu države enostavno ne moreš ostati ravnodušen. Sicer knjiga ni napisana “pisateljsko”, a vendar je veliko bolj pomembna zgodba, doživetja, občutja, ZLORABA! Velikokrat se kakšna misel avtorice v knjigi ponovi, a očitno se ji ravno tista misel zdi toliko bolj pomembna in sporočilna.

Ljubezen premaga sovraštvo je eno od sporočil, in dejansko vsako dejanje iz ljubezni, iz pripravljenosti pomagati, iz zavzemanja za pravice … to enostavno mora zmagati, pa čeprav po sedmih, devetih letih.

Drugo sporočilo, ki se me še toliko bolj dotakne pa je delovanje LJUDI na določenih delovnih mestih … sistem je, kakršen je, ampak upravljajo ga državljani, upravljajo ga LJUDJE!???!! Pošteni, pozitivni, pravični, moralni? Resnično verjamem, da je delo naporno, kaj ne bo, če odločate o usoda drugih ljudi, ki jih ne poznate. Pa vas le to ne vleče v podrobnosti primerov, nimate posluha za soljudi, res nimate moči storiti nečesa? In kako se pri vsem tem počutite? Mislim osebno? Kdaj in kdo je v vas zatrl (še najmanji čut za) solidarnost, sočutje, empatijo … ljubezen? Morda vaši lastni starši ali drugi bližnji v vaši rani ali najstniški mladosti – boli?

Sama ne bom pametna, ker česa hujšega še nisem doživela. A upam, da vsak dan znova premorem čim več pozitivne energije in jo preusmerjati navzven, v svet (če je le dobro za vse udeležene). Takšnim ljudem, ki gredo čez podobne preizkušnje, pa želim, naj jih vera v dobro in pravično spodbuja in vodi pravici naproti.

Kot namig, veda o grafologiji je v kriminologiji (če se ne motim) uradno sprejeta in upoštevana, zakaj ne bi njenega znanja uporabili tudi v primerih izven omenjenega področja; hitro bomo iz/vedeli kdo laže in kdo ne!

Zanimivo se mi zdi, da Natalija kljub vsem preizkušnjam, še vedno premore toliko ne vem česa, da deluje za družbeno dobro. Še toliko bolj pa njeno pravično delovanje potrdi dejstvo, da kljub izigranosti države z vseh strani deluje v DRUŽBENO DOBRO ter da se zavzema za pravice OČETOV, čeprav ima za seboj izkušnjo prevare in izigranosti s strani moškega – menim, da bi se večina odzvala z blokado in reakcijo, da moškim pa res ni za zaupati in so vsi barabe. Ne, Natalija je ubrala drugačno pot … podporo ljudem, torej moškim in ženskam! Meni osebno zelo zgovorno dejstvo pozitivnega (moralnega) razmišljanja in tudi ravnanja!

Dva linka … starševstvo +, Moja borba za pravice očetov

Načeloma rada dodam česa več kot manj (razen kar zadeva sol, sladkor in kis …). Včasih uspe bolje, včasih je komaj za pojest (redko), ampak vedno znova uživam v novih kombinacijah. Kaj sem si pripravila včeraj in v petek:

Regrat s koruzo, kozjim sirom, praženim sezamom, lanom, olivnim oljem,limoninim sokom, sol, soja soz, gomasio, malo kečapa, sweet čili … mešanica sladko-slano-kislih okusov s pekočim pridihom! Božansko=)

Na (kitajsko) zeljni posteljici kuskus (kuhan v korenčkovi vodi), na njem pa “omaka” – prepražena čebula, kitajsko zelje, drobljenec (mešanica bio tofuja in sejtana), soja namočena v vodi z dodatki (poper, paradižnikova mezga, rdeča paprika, kurkuma, sol, res pekoča mango-čili omaka iz Gvajane, sladkor, kečap), korenje, grah, narezani pelati, nekaj malega alg, začimbe (poper, majaron, indian curry, rdeča paprika, ingver, soja zos, sol). Čez vse nariban parmezan in vse skupaj pečeno v pečici (ni potrebno, ampak se mi je fajn zdel) … in dober tek=) Odlično, morda za koga preveč pekoče!

Iz dneva v dan ugotavljam, da mi je kvaliteta res pomembna … kvalitetna prehrana, kvalitetno preživljen prosti čas (v naravi, aktivno, izobraževalno, pogosti prijateljski stiki in stiki med sorodniki, prostovoljno delo …), kvalitetno urejen bivanjski in delovni prostor … in končno tudi kvalitetni odnosi. Dejstvo je, da se je potrebno za kvaliteto medsebojnih odnosov resnično potruditi in zato le ti ne morejo biti številni.

Naj bo to življenjski stil, način razmišljanja ali kaj tretjega. Vse troje želim prikazati na naslednjem primeru. Kolegica mi pripoveduje vsakdanje dogodivščine in njena razmišljanja. Še vedno živi pri starših, vendar je malo doma, saj je zelo aktivna (delovna in družabna); tudi ko je doma, velikokrat opravlja »službene« obveznosti. Omeni mi, da zato pri svojih 23 letih mesečno prispeva v družinski proračun. Pohvale vredno, saj berem tudi o otrocih/odraslih, ki živijo na račun staršev še pri 30 letih brez večjega osebnega prispevka k družinskemu proračunu. Vem, da kolegica občasno tudi pomaga pri nekaterih gospodinjskih opravili, a le ta v veliki meri postori mati. Tu se prične moje razmišljanje o kvaliteti. Menim, da je udeležba pri družinskih in gospodinjskih obveznosti bolj kvalitetna kot denar, ki pride v družinski proračun. Ali ni lepše, če doma čaka pripravljeno kosilo, in staršem ni potrebno hiteti kuhati (in še kaj) po napornem delavniku? Ali ni bolj praktično, da otroci po svojih zmožnostih opravijo nekatera dela, kot so obešanje, zlaganje in likanje perila, že omenjeno kuhanje, pospravljanje posode in celotne kuhinje, sesanje in brisanje prahu, štihanje vrta, košenje trave, kidanje snega …? Se sliši veliko? Če denar, ki ga posameznik nameni v družinski proračun, preobrazimo število ur, ki jih je porabil za prisluženi znesek, ugotovimo, da v izračunanih urah lahko doma opravimo kar nekaj dela. Se še vedno sliši veliko? Predvsem je doma veliko opravljenega in imajo tako starši več časa zase (predpogoj je, da želita skupaj kvalitetno preživeti del prostega časa). Menim, da je razumevanje staršev dobra, ali bolje odlična osnova za dobro družinsko delovanje in vzdušje. Torej gre za vzajemnost delovanja vsakega družinskega člana posebej, rezultat je dobro razumevanje med nami vsemi. Skupno preživljanje (prostega) časa je za katerikoli prijateljski odnos (zato tudi za partnerski odnos) nujen, saj le tako vzdržujemo kvalitetne vezi, drug drugega spodbujamo, si povemo male skrivnosti, potarnamo o vsakdanu, smo skupaj v dobrem in slabem. Več časa smo skupaj, bolj se poznamo. Če nadaljujem prejšnje razmišljanje, smo tudi otroci pri opravljanju družinskih obveznosti več v stiku z brati in sestrami, pa tudi s starši, še posebej, če delo opravljamo skupaj. V vsakem primeru, tudi če delo opravimo individualno, je rezultat viden vsem članom, s čimer posredno (pozitivno) vplivamo drug na drugega.

Sestavek morda zveni preveč idealistično, a sama vem, da je možno. Vse je možno, če si tega resnično želimo in je v dobro za vse navzoče. Predvsem pa želim vsak dan znova spoznavati sebe, svoje napake, svoje potenciale … saj le tako lahko gradim kvalitetne medsebojne odnose. Je težko, lahko bo še težje, a je vredno. Hvala pa za čudovit zgled.

Veliko pišejo o formalnem in neformalnem izobraževanju (dodajajo tudi že pojme informalnega, aformalnega in priložnostnega izobraževanja). Zaradi diplome se spuščam v definiranje teh pojmov. Prav. Za osvetlitev – ena prvih opredelitev neformalnega izobraževanja se glasi: “… pomeni vsako organizirano izobraževalno dejavnost zunaj formalnega sistema, ki je namenjena izbranim učencem in zadovoljuje učne smotre” (Coombs v Jelenc: 1994). Nekaj značilnosti neformalnega izobraževanja:  – neformalno izobraževanje poteka v pol/organizirani obliki, prisotna je prostovoljna narava izobraževanja, metode so neklasične in inovativne, značilna je javna neveljavnost verifikacije, izvajalci so organizacije civilne družbe, podjetja in druge skupine (povzeto po Cepin, 2004). Definicij je veliko, vsaka poudarja svoje značilnosti, vendar so v večinoma skupne v tem, da takšna oblika izobraževanja poteka IZVEN formalnega, državnega, obveznega sistema.

–> NONSENSE ali NESMISEL –>

Pa vendar, kaj se grejo v EU, s tem seveda tudi v Sloveniji? Poročila, publikacije in druga knjižna gradiva z naslovi “Priznavanje neformalnega in priložnostnega učenja”, “Implementacija sistema priznavanja NPU v slovenski visokošolski prostor” … ČAKTE MAL … PRIZNAVANE česa???? PRIZNAVAJE NEFORMALNEGA IN PRILOŽNOSTNEGA UČENJA … pa saj potem gre za FORMALIZACIJO, prenos neformalno pridobljenega znanja v formalne okvire … potem to ni več neformalno!!! … če pa dobiš certifikat, potrdilo, zbiraš kreditne točke itd. Ne rečem, da v kakšnem primeru ni dobrodošlo in pravno, sistemsko bolj enostavno, ampak zakaj bi sploh želela nek certifikat, potrdilo za znanje, ki ga itak imam … me bo delodajalec zaradi tega res bolj spoštoval, imam zaradi tega res večje možnosti na trgu dela, sem res bolj konkurenčna? Ni dovolj osebno vedenje in poznavanje svojih zmožnosti in “znanja”? Kakorkoli že, za veliko delovnih mest je tako ali tako potrebno dodatno uvajanje in izobraževan, pri čemer lahko svoje že pridobljene izkušnje tako ali tako uporabiš, pa če so na papirju ali ne. Zakaj potrebujemo tolikšno fomralizacijo in birokracija???

MORE SENSE ali VEČ SMISLA

Kaj pa latentne, osebnostne lasntosti, vrednote … niso celo bolj pomembne kot formalno znanje?  Govorim o lastnostih, ki se jih naučimo priložnostno, v vsakdanjem življenju, zelo se izrazijo in razvijajo npr. pri prostovoljnem delu. Timsko delo, prilagajanje, koordiniranje, vodenje, usklajevanje mnenj, razvijanje samoiniciativnosti in kreativnosti, ustvarjalnosti, povečevanje motivacije in samozavesti, vzdrževanje prijateljstev, komunikacija z različnimi starostnimi skupinami ljudi in različnih ustanov, nastopanje, priprava in vodenje delavnic, prenos znanja, uporaba različnih metod, osebni razvoj, zaupanja vredna oseba in še in še!

Jaz raje zaposlim osebnostno uravnoteženega človeka, ki ga lahko neke formalne stvari naučim mimogrede, kot pa človeka z veliko formalnega znanja, a brez zame pomembnih veščin komunikacije, prilagajanja, usklajevanja, ustvarjalnosti in inovativnosti, po možnosti človeka hitre jeze in zamer.

In kako meriti omenjene veščine? Jih ni treba. Kako naj delodajalec prepozna kdo je “osebnostno uravnotežen”? Težko, nič ne rečem, ampak imamo načine, preko katerih bi tudi to lahko ugotovili; morda ne ravno na klasičen način. A že samo dejstvo, da nekdo aktivno deluje znotraj društva, centra, se izobražuje na tem področju, to dela zaradi sebe in v družbeno dobro, je lahko napotek, da o takšnem posamezniku prijavo na razpis pogledamo pod drobnogled.

–> ZAKLJUČEK –> Važno je kdo si in ne kaj imaš na papirju. A žal je danes za “uspeh” papir bolj pomemben.

Všeč so mi naslednja imena:

Jernej ali Irenej, Martin (ampak ne dolenjski MArtin) …

Doroteja, Doris, Dolores (če ne upoštevam pomena besede), Jasmina, Julija, morda Ula ali Una, tudi Kristina, Natalija …

Včasih sem naštevla več fantovskih imen kot dekliških … od kje sprememba?

Ime mora vsebovati r ali j =) še lepše, pa če kar oboje r in j skupaj =)

Prijatelj me je izzval z vprašanjem: “Eno vprašanje za nadaljnji pogovor: do kdaj imaš namen biti v stanju “vse imam frej”?”

Hvaležna sem mu za vprašanje, saj sem tudi sama ubesedila kakšen odgovor, za katerega sploh nisem vedela. Poleg tega sem vsa malo osmislila svoje življenje.

Odgovor se glasi:

“ja, če mam pa res vse frej=) hehe=) a ni fajn=)

drugače se spravljam pisat diplomo, počasi že dobiva osnovo … doma kuham, pospravljam in skrbim za družinsko dobro – morda temu namenim veliko časa, ampak če to porazdelim čez celo leto, ravno prav (kot veš, me po mesece ni doma), saj mi čas posvečen izvorni družini  pomeni neko vračilo staršem za njihovo stalno za podporo, vračilo mi je samoumevno … poleg tega se ob kuhanju (za celo družino) počutim ustvarjalno in kuham z ljubeznijo, kar je že samo po sebi nagrada … poleg tega s svojo pomočjo in prisotnostjo doma vplivam na bolj kvalitetne odnose med nami, kar ne samo da zna priti kadarkoli prav, ampak enostavno je prav … berem knjige, za katere si drugače ne vzamem časa … pogledam kakšen film, ker si malokrat vzamem čas za film … grem na kolo, grem v hrib, v naravo, kar se mi zdi pomemben del vsakdanjega življenja – aktivnost v naravi … družim se s prijatelji in vzdržujem ter ohranjam stike, kar zna biti tudi vitalnega pomena za trenutno in nadaljne življenje …  še pred odhodom Matevža v ZDA pa sem seveda tudi po malem kvalitetno preživljala čas z mojim dragim fantom, upam da nekoč življenjskim sopotnikom … prvič v življenju sem napisala tudi svojo prvo pesmico, sledili sta ji še dve … po malem (premalo) pa tudi fotografiram, kar me tudi navdaja z ustvarjalnostjo, katero imam za del smisla mojega bivanja … začela sem pisati tudi blog, seveda tudi to predstavlja del ustvarjalnosti in sproščanja idej, misli, razmišljanj – s čimer delno beležim svoje početje in mi služi tudi kot osebni dnevnik

… konec koncev sem ob odgovoru/provokaciji na tvoj mejlček ugotovila, da sem aktivna in da je tudi ta faza v življenju utemeljena in kvalitetna. Čeprav se mi ravno zaradi tega, ker se na zunaj vidi zgolj moje nepočetje, ki je daleč od družbeno sprejemljive delovne in stalno zaposlene aktivnosti, porajajo vprašanja o mojem smislu, mojih ciljih, mojih željah … in kar stojim, čakam na preblisk, na navdih, na odgovor, na namig. pred sabo imam nekaj odprtih možnosti, vendar se ne znam odločiti, ker ne vem, kaj pravzaprav želim. Čutim, da ta čas pomeni nek prehod, zato se želim odločiti čim bolj prav/ilno (karkoli že to je) … saj bi vse, vendar za vse ni denarja, ni časa (denar in čas se že najdeta pravzaprav, le iskrena želja mora biti). Kakorkoli, res je “vse imam frej” in ne vem, kaj konkretno bom počela jutri, pojutrišnjem. Tega pri meni do sedaj ni nihče poznal, vedno sem imela natrpan urnik. In kdaj se bo faza končala – tudi sama si želim, da bi si končno prišla na jasno, kaj želim, saj je živeti z nekim ciljem mnogo lažje. pa še okolica te obravnava drugače.

Si dobil odgovor? =) Hvala za vprašanje!!! Resnično!!! Mislim, da bi rabila kakšno tišinsko duhovno obnovo=) hehe=) da bi se umirila (sej kar sem, no) – toliko umirila, da bi prepoznala svoje želje, svoje mesto, sebe, slišala svojega srčka! Tako rada, pa tako ne znam.”

Pa tako lepi dnevi so bili, zdaj pa turobno, sivo. S tem se malo tudi moja volja, počutje spremeni – namesto simpatičnega jutranjega  sončka, ena sama sivina.Poslušam muziko, ki me spodbuja, me dvigne in prežene morebitno slabše razpoloženje. Zdaj pa na delo, treba je spisati diplomo, ne?! Sivi dnevi ravno pravšnji za takšno vrsto dela =)

Ampak Katalena me enostavno vedno spravi v boljšo voljo, tako pozabim tudi na deževno sivino. En boljših komadov zadnjega albuma je Da pa Čanen e sa zmudol – besedilo ne pove kaj dosti, zato pa melodija, vokal toliko več. Na njihovi strani lahko vsak sliši tudi vse komade.

Da pa Ćanen ë sa zmudol

(Osoanë / Osojane / Oseacco)

Da pa Ćanen ë sa zmudol,
ë g´al to bilo srakico
anu bragesa zalana
nu ta višïta rožica
ta bila nu ta čarnjala
anu ta rüsa zmišana.

- – - – - – - – - – - – - – - – - – - – - – - – -

Da pa Ćanen ë sa zmudol /Kanin se je preoblekel/

Kanin se je preoblekel,
nadel si je belo srajčico
in zelene hlače.
Tam vmes so všite rožice,
bele in rdeče
in rumene pisane.