Vedno boljše =)

29/04/2009

Miška

Vloženo v: Dogodki,Razno,Vsakdanje stvari — Vedno boljse @ 15:18

Kar naenkrat brat zakriči, ko stopi iz sobe. In spet zakriči, obakrat prestrašen zaradi male miške, ki je poskočno, verjetno pravtako prestrašeno skakljala po stopnicah domače hiše sem in tja. Ogledujemo si miško, vsi navdušeni, a tudi ostali vsake toliko časa malo zakričimo, ko začne miška skakat in je hitra in sploh ne veš, kam je šla in kje je. Kakorkoli, oči je miško ujel, nesli smo jo ven in jo spustili v okolico. Še prej pa smo si jo ogledali, prav lušna je bila. Mladiček. No, pa še fotosešn smo mel, tko da ena fotografija sledi spodaj. V prvem nadstropju hiše smo imeli tudi že ježka … kako je ukanil stopnice in kako se je sploh znašel tam, ni nikomur jasno. Le kaj nas čaka naslednjič?

miska

28/04/2009

Poln teden

Vloženo v: Dogodki,Filmi,Kuhinja,Naokoli,Razmišljanja,Razno,Vsakdanje stvari — Vedno boljse @ 08:51

Že dolgo nisem nič napisala, čeprav imam kar nekaj idej, kaj vse si želim zabeležit. Preden se lotim česa drugega in preden dokončno pozabim, zapišem nekaj misli:

* V vrč sem nalila vroč čaj … posledica? Vrč je razneslo! Še zdaj imam pred očmi živo sliko, kako je vrč počil, najprej na polovico oz. na nekaj večjih kosov, kaj se je potem dogajalo ne vem. Dejstvo je, da sem imela veliko dela s pospravljanjem, ker se je steklo razbilo na ogromno koščkov, tekočina pa je tudi prodrla povsod, v vse predale in omare. Bojda moraš dati v steklen vrč železno žlico, potem ne pride do takšne reakcije. Čudim se tudi, ker sem že velikokrat nalila v vrč vroč čaj, tokrat sem vanj celo dodala mrzlo vodo, tako da je bil manj vroč. Jao, kaj vse se ne zgodi.

* Srečala sem dve svoji bivši članici, tabornice. Bivši zato, ker so s taborniki prenehale same po sebi, pa tudi jaz nisem imela več toliko motivacije jih porivati naprej oz. sem že dve leti odsotna zaradi pohajkovanj po tujini. Kakorkoli, zdaj so v devetem razredu, čvekale smo vsaj pol ure. Lepo je slišat, kaj vse sta si zapomnili (ena bolj kot druga, ker je bila dlje časa aktivna), kaj je ena odnesla od taborovo in izletov, česa se spomnita o meni, kaj sem povedala, kaj smo počeli … Res nismo veliko počeli, ker jim je bila družba dovolj, takšne so te punce verjetno še zdaj. Ampak da ti v devetem razredu punca (tista druga, manj aktivna) reče, saj taborit bi bilo pa prav fajn, je tudi nekaj. Verjetno nikoli ne bo izbrala dovolj poguma, da bi šla na tabor, pa vendar ima še vedno možnost. Poleg tega se šele zdaj zavedam, da sem bila tem puncam in drugim otrokom zgled, morda vzor; kar je čudovito. Mislim, da je tako druženje kar produktivno, saj si otroci velikokrat ogledujejo starejše in od njih pobirajo ideje, obnašanje itd. Pomembno je le, da je vzor relativno normalna oseba, predvsem pa ne promovira vandalizma, alkohola in cigaret, a to ni tabu. Pri meni so vidle in tudi povedale to, da se da prevažati s kolesom, morda kdaj sami začneta uporabljati kolo za prevozno sredstvo. Pogovarjali smo se tudi o ekoloških temah, saj so konec kocncev tudi eko šola. Kaj jim to pomeni, kaj naredijo doma za okolje, zakaj jim je brez veze … punci sta super, zdaj pa pogumno v gimnazijo!

* Bila sem na bratovem maturantskem plesu. Nič posebnega z vidika izgleda in organizacije, saj je vsako leto isto (že nekaj časa). Ista hrana, približno isti program, le ljudje/stranke se zamnjajo in včasih tudi voditelji. To je pa to. Razlika med vsakim večerom znova so drugi maturanti, ki vsak na svoj način predstavijo svoj razred oz. svoja gimnazijska leta. Nekaj humorja in idej premorejo – nekateri več, drugi manj. Oblečejo se seveda elegantno, a med njimi najdem tudi predstavnike npr. all-star superg. Sama oblečem cassual vijolične, oprijete hlače, majčko z dolgim rokavom, da me ne zebe in volnen plašček (vse kar nosim kot vsakodnevna oblačila) … in s tem gaussovo krivuljo malo bolj uravnotežim. Važno je, da se imajo maturanti fajn in da grejo naprej žurat. Verjetno je res to glavno (za večino).

* Čolnarna v Tivoliju je prebujena! In čeprav vreme ni idilično, je še vedno dovolj, pravzaprav veliko  gostov. Trudimo se po najboljših močeh, a nekatere stranke pač ne razumejo določenih pravil. Zakaj ne? Ker želijo preko vrste dobiti svojo kavo najhitreje, pred vsemi drugimi, ki potrpežljivo čakajo. Gre za to, da strežemo pri mizah in ne za šankom. Razlogov je veliko! Če bi večji delež strank naročil pri šanku, ne bi prav dolgo folgali, saj bi nastala zmeda – šank je dolg in prilagojen za druge razmere (za postavljanje naročenega, za pribor …); Poleg tega potrbujejo natakarji določen prostor, saj pobirajo naročene stvari preko celotne dolžine šanka – kar pomeni neprestano ovinkarjenje okoli strank, čakanje, da te stranke opazijo in se ti umaknejo … upočasnjeno delovanje. Večja gneča povzroči tudi več nesreč (pladni in stvari s pladnov letijo po tleh), kar spet upočasni delovanje. Delo je organizirano v takšni meri, da omogoča relativno hitro in učinkovito delovanje in strežbo. Osnovna delitev na šankiste in natakarje nam pokaže, da šankisti ne sodelujejo s strankami, torej tudi ne poravnajo računov, saj imajo dovolj drugega dela. Če torej želi nekdo naročiti pri šanku, mora šankist najti natakarja, da naredi račun in storitve poračuna, kar ponovno podaljša in ne skrajša delovni proces. V celoti gledano vsak moteči element časovno le omejuje naše delovanje, pri čemer zaradi njegovega egoističnega dejanja vrivati se nastradajo preostale potrpežljive stranke. To pa ne gre. Vse stranke so enako vredne, ni nekdo več vreden od drugih. Tega ne sprejmem! Pravila v našem primeru določajo red in učinkovito delovanje, to je vse in to je OGROMNO! Če se jih lahko držimo v banki in na letališču, se jih lahko pa tudi v lokalu. Edina izjema so take away stvari, ki jih zaenkrat še lahko stranke naročijo pri šanku – a je le teh malo in zaenkrat delovnega procesa še ne ovirajo. Tudi nepotrpežljivih strank je malo, pa vendar nekje moramo postaviti mejo, dokler ne najdemo druge rešitve za strežbo take away stvari. Če obe skupini (take away in nepotrpežljivi) združimo pa skupaj že motijo delovni proces in učinkovitost.

Sklep: za kavo/pijačo si vzemimo čas, potrpežljivo počakajmo na natakarja, če nas nekaj časa ne opazi, mu pa le namignimo, da čakamo nanj. Skušajmo razumeti, da v vsaki organizaciji veljajo določena pravila, ki večinoma temeljijo na praktičnih izkušnjah in posledično omogočajo učinkovito delovanje. Tudi pri strežbi veljajo določena pravila in vsak lokal najde zase najbolj ustrezne rešitve.

* Gledala sem dokumentarni film Vlada Škafarja z naslovom Otroci. Zanimiv film, predvsem pogled na življenje. Izbor primerov, ki nastopijo v filmu in predstavijo določeno generacijo je primeren, poenostavljeno (morda klišejsko) gledano predstavljajo določene trende, razmišljanja posamezne generacije, torej je vzorec “reprezentativen” in se v posameznikih lahko najdemo tudi gledalci. Na podlagi pozitivnih kritik sem morda pričakovala še kaj več, a od posameznika je odvisno, kaj od filma odnese, kaj ob njem doživlja ter kaj ga vodi v razmišljanje po filmu.

* Bila sem v Zagrebu skupaj s fantovim bratom. Načeloma sva šla na letališče pobrat popotnike ZDA, a sva si želela videti še center mesta. Najprej naju pohvalim in povem, da se nisva zgubila! Sva pa bila založena z zemljevidi in kakšnim napotkom. Parkirna hiša je bila daleč najbolj zanimiva, mestno jedro mi je všeč in bi se znala vživeti vanj. Simpatično=)

* Včeraj sem spet kuhala in uživala. Pojedli smo bulgur (lomljena pšenica), kuhane šparglje zabeljene z ghi maslom, kuhane bučke in korenje s skuhim paradižnikom, polpete iz sončničnih semen in nekaj začimbami. Vsega ravno prav in mi ne preveč siti, po kosilu se prileže še pravi čaj.

* Za kratek čas sem bila na Wii party-ju. Sicer nisem nič igrala, ker sem prej šla, sem se pa nasmejala in zabavala ob gledanju drugih=) Verjetno je zabavno predvsem ko se še učiš in raziskuješ načine, kako vse skupaj deluje. Spekli smo še dve pici (klasična in tunina), se nasmejali in počvekali. Fletno=)

16/04/2009

Vratne lahve

Vloženo v: Filmi — Vedno boljse @ 21:47

Spomin na Češko … češki jezik mi je res všeč, enkrat bi ga rada znala vsaj pogovorno, pa nekako ne vidim poti, kdaj in kje bi se ga lahko naučila. Pa vendar je pred menoj še veliko let, morda me kdaj spet zanese na Češko, morda v Brno, v Prago za dlje časa, kdo bi vedel. Ker tukaj v Ljubljani dvomim, da si bom vzela čas, da bi se naučila jezika. Sploh ker ni nujno, pa čeprav je želja relativno velika.

Kakorkoli, češki filmi so že zaradi jezika zelo gledljivi in zabavni pa tudi skrivajo umetniško noto s prikazovanjem realnih, vsakdanjih situacij, v katerih se vsakdo prej ali slej najde. S filmom Vratne Lahve sem podoživela spomin na češko kulturo, na nekatere češke značilnosti, pa čeprav obrnobne, drobne. Avto ustavi sredi ceste pešcem, pivo, cerkev, tramvaj, prikrite scene – jogurt, varanje, spolnost, preprosto življenje, učiteljstvo, vlak, poklon rož, obnašanje in govor … tudi tokrat je to tema filma, a za vsem stoji nova zgodba. Vsi ti in drugi elementi se lepo prepletajo. Preprosti liki, starejši ljudje, tudi teh je na Češkem veliko, vsaj v Brnu. Usmerjenost na starejšo populacijo je tako več kot primerna, saj nam pomaga razumeti starejše, predstavi tudi njihove probleme, ki so lahko vsakomur prej ali slej blizu, in včasih skoraj ni pomembno koliko si v resnici star. Pa vendar, tudi starejši ljudje zaslužijo svoj film. Poleg tega mislim, da so Čehi velikokrat pripravljeni pomagati, tako kot to prikaže del zgodbe, ko mož pomaga stari gospe in ji iz trgovine prinese hrano.

Preprosta zgodba o stranju prikazana na humoren in interaktiven način. Soočenje z ločitvijo lastne hčerke. Ni gona po dobičku in po karieri, gospod prav zaprav uživa v “ponižajočem” delu, kot navaden delavec, prav srečen je. Zadnja pesem mi je všeč, in če se ne motim, se pojavi tudi na začetku filma, že takrat mi je padla v uho.

Jan Sverák je ponovno posnel uspešen film. Ni kaj. Po češko =) A, kaj ko nas Čehi v filmu res prekašajo! Ocena na IMDbju na današnji dan 7,5. Kaj o filmu pravi Luka, si preberi na njegovem blogu.

Če ima kdo možnost, naj gleda Nuda v Brně! Še en poseben češki film!

15/04/2009

Hit poletja

Vloženo v: Filmi — Vedno boljse @ 17:47

Kljub temu da miselno spodbujam slovensko filmsko sceno ter njihovo težnjo po umetniškem izražanju, pogledam le malo slovenskih filmov. Večinoma niso slabi, a tudi niso odlični; v vsakem pa bi verjetno našla kaj pohvalnega. Kakorkoli, na hitro sem preletela film Metoda Pevca Hit poletja in se odločila, da ga gledam.

Ocena? Ob filmu sem uživala, glasba je super, igralska zasedba večinoma odlična, nekateri kadri so prav posrečeni in zavidanja vredni. Morda je konec malo preveč splošen, filmski, saj Tinina mati doživi karakterno spremembo, vsaj tako je videti. Prej nikoli nasmejana, nikoli ne pohvali, na koncu pa prijazna in topla, razumevajoča oseba. Ampak kljub temu film zasluži vse pohvale, vse petice. Dober, preprost, prepričljiv in gledljiv film naredi predvsem Ula Furlan, ki res dobro, odlično odigra prizore. Vsi liki pravzaprav igrajo kot da so to oni sami, torej skorajda ne igrajo več. Pa tudi glasba in celotna zgodba. Redkokdaj gledam film dvakrat, ampak tega bi pa res še kdaj pogledala!

Naj omenim dva prizorov, ki sta res posrečenia:

- Tina in Matjaž nekje na strehi (?), za njima pa modro nebo – super perspektiva, super ozadje in barve …  in onadva in roke …

- Tina leži v travi, mislim da proti koncu filma, ko gre na Matjaževo posest (ko je Matjaž že odšel) – kljub temu da je prizor morda klasičen, je čudovito posnet!

Še kakšen prizor in komentar dodam, ko si film ogledam vnovič! Odlično in bolj podrobno oceno filma pa poda Simona Rebolj. Tako sem film videla tudi jaz.

Zaključek: Vredno ogleda! Definitivno!

12/04/2009

Velikonočni obisk

Vloženo v: Naokoli,Vsakdanje stvari — Vedno boljse @ 20:21

Včeraj smo bili v Beli krajini pri sorodnikih. S seboj sem vzela fotoaparat, da se malo poigram, a s fotografijami nisem najbolj zadovoljna. Bo treba še malo vaje=) Ena fotografija mi je pa všeč. Ampak kakšno čebelo bom pa še šla poslikat, tokrat je bilo sonca že bolj malo, pa hitet sem morala, tako da drugič.

srcki

10/04/2009

Mešano na žaru

Vloženo v: Razmišljanja,Razno — Vedno boljse @ 22:37

… sonce … solza … trava … monologi … domišljija … film … smeh … ujetost … kaj je smisel … lajf … umetnost … oci … mavrica … veverica … sanje … upanje … samozavest … odločnost … drugi … jaz … psihologija … prihodnost … zdaj … pomlad … dinamičnost … krhka … žalostna … nepredvideno … kadarkoli … družina … ujetost … telo … angel … z mano … vžr … izgubljenost v svojih mislih … eksistenca … preživetje … kaj se grem … hvala … izgovori … ideja … narava … magnolija … kasiopeja … vesolje …

07/04/2009

Simpatičen pomladni dan

Vloženo v: Razno,Vsakdanje stvari — Vedno boljse @ 20:36

Še en in še en … pomladni dnevi so res božanski=)

Res je fletno sedet na vrhu STA-ja ali kje drugje, sije sonček, čvekaš, izzivaš, poslušaš, se smejiš … uživam, ko z nogami bingljam čez naslonjalo za roko in okoli prsta znova in znova ovijam pramen las. Je že res, da so kofetki v dvoje prav tako simpatični kot kofetki večje družbe. V prvem primeru vsaj kaj pametnega zveš, poveš.

Pride tak dan, ko kavica za kavico prav paše … sproščeno, odkrito, iskreno, zabavno … =)

S kolesom po Ljubljani opazim toliko motivov za slikat, a kaj ko nimam fotoaparata vedno s seboj – nikoli ga nimam razen, če sem namenjena fotografirat. Bom morala fotič začet nosit s seboj.

05/04/2009

Kako postanem kraljevič …

Vloženo v: Razmišljanja — Vedno boljse @ 22:11

Fant je od nekdaj govoril, da bo kraljevič, da bo imel vilo, služabnike, vrtnarje, vse bo lepo urejeno … on pa kot pravi kraljvič tam prebival svoje dni. Vedno sem si kralja predstavljala kako poležava, drugi mu skuhajo kosilo po njegovem naročilu, njegov najboljši čaj, uživa v svojem prekrasnem vrtu, a nikoli prej nisem pomislila, da ob kraljeviču pravzaprav vedno stoji kraljična. Kraljična pa ne bi bila kraljična, če se ne bi pustila razvajati in strežti.

Fant nima gradu, nima vile, nima vrtnarjev, sam si skuha kosilo, sam mora pospraviti stanovanje. Seveda tudi kraljična postori marsikaj, a fant ima rad svojo kraljično in ji želi ustreči. Tako je fant res postal kraljevič, saj ob njemu stopa prava kraljična. Morda ni tak kraljevič kot si je sprva predstavljal, a željo je na nek način uresničil – je kraljevič, pa čeprav se v svojih očeh tako (verjetno) ne vidi.

Zarečenga kruha se največ poje, in dolgoletne želje se celo uresničijo, a včasih na način, ki nam ni blizu in rezultata sploh ne prepoznamo. Postaviti se moramo v drugo vlogo, stopiti iz ustaljenega razmišljanja in pogledati iz drugega zornega kota, pa se lahko prepoznamo tudi kot kraljeviči.

Le kaj sem si vedno želela? Hm … zdi se mi, da v otroštvu in kasneje nisem imela izrazite želje, oblikovane misli, kaj bom, kakšen bo dom, kakšno vlogo bom imela kot odrasel človek. A kljub temu sem verjetno o čem sanjala … sem sanje že dosegla pa se tega sploh ne zavedam? Kdo mi bo pristavil ogledalo, da vidim svojo podobo – kdo sem, katere vloge prevzemam?

Kakršnokoli poistovetenje z zgornjim je zgolj naključje.

Naprej »