Spet sem pri Čolnarni. Ni kaj, delovno mesto, pa čeprav zgolj občasno in začasno, vpliva na posameznikovo življenje. Danes je bilo mirno, morda celo premirno, a je 12 ur vseeno hitro minilo.
Razmišljala sem o tem, da mi je všeč, da sem do sedaj opravljala kar nekaj različnih del, tako prostovoljno kot plačljivo, saj sem spoznala različne načine dela, različne ljudi in karakterje, poleg tega pa tudi bolje razumem zakaj včasih nekaj ni tako kot bi jaz to naredila. Že vsaka manjša družba in organizacija ima neka svoja pravila, svoj način delovanja. Preko različnih spoznanj mislim (upam), da sem postala bolj strpna, bolj razumevajoča do tistih, ki mi ponujajo neko storitev. Vsi smo ljudje!
Po drugi strani sem se v Čolnarni naučila tudi to, da ljudje ne želijo nasvetov, ne želijo poslušati. Ob prijaznemu opominu, da pes ne sme v lokal in da otroka lahko previje v previjalnici, se nagovorjeni počuti ogroženo, napadeno. Zakaj?
Pride gospa s sinom (verjetno) in svojim majhnim psom k šanku po kozarec vode. Naj omenim, da bi fant lahko šel sam po vodo, saj je bil po moji oceni star približno 10 do 12 let. En od natakarjev, ki ima rad pse, je požvižgal temu kužku in ga skušal spraviti iz lokala. Ker PES NE SME iti v lokal, sploh ne, če strežemo hrano! Lastnica je reagirala prizadeto, vsaj po moji presoji. Takoj je argumentriala, da v tem trenutku pa inšpekcija že ne bo prišla in da je itak prišla samo po kozarec vode, in kaj zganjamo paniko, ker je šel pes v lokal. Že to, da se zaveda, da pes nima v lokalu po predpisih nič delati, je vleiko. Pa vendar, ni pomembno ali pride inšpekcija ali ne!!! Mi strežemo hrano, in čeprav je pes čist in majhen, mi imamo še vedno opravka s hrano!Poleg tega se lahko kdo od gostov pritoži nad dejanjem, da pes pohajkuje prosto po lokalu. Saj vem, da so psi v nekaterih družinah v središču pozornosti, tudi jaz imam (po novem) rada pse. Pa vendar, zakaj se nekdo počuti napadenega in ogroženega, če ve, da nekaj dela narobe, proti znanim pravilom? Morda k temu pripomore, da smo natakarji in šankisti dijaki in študenti, in posledično samo solimo pamet? Če bi bil prisoten lastnik lokala, starejši gospod, bi pa lahko mirno odpeljali psa ven iz lokala (če ga ne bi lastnik prej lastoročno odensel ven)?
Drugi primer ni kaj dosti drugačen od zgornjega. Vodja lokala je opozorila družino, ki je previjala otroka v lokalu za mizo, in sicer le nekaj metrov od previjalnice. Stranko je opozorila, da imamo previjalnico, če bi lahko tam previla otroka. Saj vem, da so današnji otroci brezhibno čisti, pa vendar je pri previjanju prisoten tudi kakšen kakec in lulanje. Kako bi bilo, če bi si ženska sredi lokala zamenjala vložek? Kakorkoli, reakcija družine oz. mamice je bila zopet obrambna. Ne, jaz bom otroka previla kar tukaj. Zakaj se takoj počutimo napadene? Morda nam “nasprotnik” sploh ne želi hudega! Pa vendar takoj skočimo v obrambno pozicijo, čeprav nam ne bi bilo treba.
Kakorkoli, tudi sama mislim, da bi bila lahko vsa ta pravila bolj ohlapna. Ampak če jih imamo in jih poznamo in se jih zavedamo, sploh pa razumemo njihov praktični namen, ugotavljam, da jih je smiselno vsaj malo upoštevati. Upam, da ne bom jutri naredila prve neumnosti in želim, da me kdo opomni in opozori ob dani neumnosti. Da vsaj vem, da nekaj ne naredim prav (pa zakonu ali pa po določenih merilih), da o stvari razmislim, se podučim. In upam, da se ne bom počutila takoj ogrožene, ampak sem se sposobna opravičiti in se morda celo malo pogovoriti, zakaj temu tako. Rada razmem stvari, in to mi zaenkrat predstavlja način, kako stvari bolje in v praksi spoznati.