Vedno boljše =)

28/06/2009

Um – je to dovolj?

Vloženo v: Družba,Razmišljanja — Vedno boljse @ 22:27

The great physicist Albert Einstein once said: “We should take care not to make the intellect our god; it has, of course, powerful muscles, but no personality. It cannot lead; it can only serve” (vir).

Izobraževanje, diploma, magisterij, doktorski študij … ne, danes doktorat ni dovolj, potrebujemo uvedbo post doktorskega študija – verjetno za tiste, ki so sposobni prebirati številne literate in preučevati raziskave, a nimajo dovolj poguma lotiti se česa drugega. Kakorkoli, tudi sama nisem izjema, saj končujem dodiplomski študij, ko bi lahko končala srednjo, morda visoko šolo, ki bi bila bolj praktično usmerjena in se zaposlila (ter bila za družbo/državo verjetno bolj koristna).

Izobrazbo torej kujemo v oblake (kot so Grki svoje bogove), češ da je izrednega pomena. Ali ni morda izobrazba samo ovoj skoraj brez vsebine, kjer nam manjkajo preštevilne izkušnje, ki jih pridobimo pri delu samem? In kaj še manjka? Osebnost posameznika, saj je le ta preveč usmerjen v izobraževanje samo, tako pa pozabi na to, kdo je; da ne omenim nekih splošnih, rečem temu moralnih vrednot, pa tudi razumevanje sebe in medsebojnih odnosov.

Einsteinova misel še kako drži, potrjuje jo današnji čas. Vsaj jaz jo tako razumem. Zdaj je prepozno, nismo poskrbeli za to, da bi intelekt uvrstili nižje znotraj vrednot zahodne družbe … pa smo zabredli (?). Posameznikovo osebnost pa z družbenega vidika zanemarjamo, kar vidim kontrdiktorno – kažejo se tendence ukvarjanja s seboj, kdo smo, kaj počnemo in s kakšnim namenom to počnemo, vsi se pomalem bojujemo in iščemo znotraj samih sebe, želeli bi priti do izraza brez neštetih mask, ki jih menjamo nekajkrat na dan. Mi posamezniki bi si želeli, da pride do izraza naša osebnost (in ne zgolj intelekt, denar in veze), pa vendar družba to zavrača. Le kako, ko ti isti posamezniki tvorimo to isto družbo?!?

26/06/2009

Praznovanje abrahamovcev

Vloženo v: Dogodki,Družba — Vedno boljse @ 10:37

Na dan državnosti smo se peljali proti Polšniku nad Litijo, kjer nas je čakala prava veselica. Moja teta je ena od 50 abrahamovcev, ki so skupaj praznovali svoj rojstni dan ali boljše svojih 50 let. Namen praznovanja je (bil) povezovanje ljudi, poudarek je tudi na dobrodelnosti, saj je posebna pozornost namenjena ohranjanju kulturne dediščine. Vsak izmed slavljencev pa je prispeval za nakup novih orgel, ki so darilo Polšniku in krajanom.

Povezovanje ljudi je bilo bolj na obrobju, a mi je kljub glasni glasbi in neprestanemu dogajanju pod šotorom uspelo s kom/z vsakim kaj spregovoriti. Zopet smo bili skupaj v ožjem družinskem krogu, vsi smo že relativno odrasli, tako da se imamo kar fajn. Lokacija praznovanja je super! Malo dvoumno, a vseeno. Pogled s Polšnika je resnično lep – pod njim in naokoli njega se razprostira gričevnata pokrajina z vmesnimi dolinami in vasicami, oblaki so pogled še skrivnostno  obarvali. Kot bi šel na konec sveta, v rovte in tam pripravil veselico. Škoda le, da smo bili pod šotorom in teh lepot nismo sproti občudovali. A kaj, ko v letošnjem juniju nikoli ne veš, kdaj bo začelo deževati. K ohranjanju kulturne dediščine so pripomogli vaščani sami, saj nas je presenetila prisrčna dobrodošlica – domače napečeni piškoti in druge dobrote vseh vrst, postavljeni na kmečkem vozu! Ne, ti prigrizki nimajo okusa kot tisti piškoti v trgovini … ampak domač, sveže pečen okus! Sicer nisem ljubiteljica teh sladkarij, pa sem vseeno kakšnega poskusila. Poleg tega smo videli kar nekaj narodnih noš, prišla je tudi skupina iz Toronta in odplesala svoj program, zatrobentali so tudi dimnikarji, seveda ni manjkalo tudi bolj znanih gostov. V zahvalo slavljencem za prispevek k orglam so se domačini potrudili z več vidikov – piškote sem že omenila, gasilci so prevzeli vlogo bodyguardov in koordinatorjev, dekleta so na stojnicah predstavljala kraj Polšnik, sodelovali so pri organizaciji, kakšno zapeli in zaplesali. Večerjo in torto smo pospravili kar med programom, tudi hrana je bila kar dobra – glede hrane sem res zahtevna, tako da je tole že skoraj pohvala.

Zame je bilo vse skupaj malo prenasičeno, ne zdržim prav dolgo v takem hrupu, pa čeprav je to zvok slovenske harmonike. Za odmor sem šla malo po okolici, da sem sploh videla te prelepe griče, vrnila pa sem se ravno ob pravem času, ko je na oder stopil Adi Smolar. Ja, vse njegove pesmi poznamo, pa je še vedno zabaven in zanimiv, ni kaj. Drugače je tudi on letos star 50 let, a ni praznoval v sklopu slavljencev. Ko smo odhajali, je začela peti Irena Vrčkovnik, kot zaključni gost pa je nastopila še Nuša Derenda. Nismo zdržali toliko dlje, da bi ju lahko slišali, a verjamem, da sta odpeli kot vedno super. Vsi trije so nastopili brez dobička, pravzaprav  celoten dogodek sloni na dobrodelni osnovi.

Praznovanje je bilo boljše organizirano in boljše izvedeno kot sem pričakovala, edino tisti na odru se nikakor niso utrudili, tako da tišine pod šotorom nismo slišali. Pa saj je namen zabavati goste, komur je bilo že preveč šundra in zvokov, se je lahko sprehodil naokoli. Smolar nas je zabaval, med seboj smo se nasmejali … fletno.

Gobe

Vloženo v: Kuhinja,Vsakdanje stvari — Vedno boljse @ 10:36

Že ves teden sanjam o gobovi juhi, tako sem končno na tržnici kupila lisičke. No, kupila jih je tudi moja mami, naslednji dan pa še temne šampinjone, tako da sem imela gob za juho več kot dovolj. Pravzaprav sem skuhala en večji lonec gobove/lisičkine juhe, naslednji dan pa še en manjši lonec juhe. Šampinjone sem uporabila na drug način – polnjeni šampinjoni in zraven rižota. Odlično, ni kaj! Čakam še na september, ko se najem pohanih marel (o njih sanjam že vsaj dve leti), medtem pa naredim še kakšno gobovo juhico, ker je res odlična.

Fotografirat sem pozabila oz. sem se spomnila, ko smo že vse pojedli. Šment, jih bom pa naredila še enkrat.

24/06/2009

IMAGINE

Vloženo v: Družba,Grafologija,Razmišljanja,Vsakdanje stvari — Vedno boljse @ 11:53

Kaj si želim ali kako si predstavljam sebe v bližnji in daljni prihodnosti?

Sem sociologinja, kaj bom s tem, še ne vem čisto. Sigurno sem pridobila še bolj širok pogled na različna področja kot že po naravi, raziskovanje mi leži, a je dolgotrajno in lahko nima kaj prida učinkov, zanimajo me družebene tematike, vsak dan najdem kakšno in o njej razglabljam, a žal so preveč vpete v politični in pravni sistem, da bi imel trud nekaterih delavcev še večje učinke. Opazovanje družbe in družbenih pojavov mi leži, morda se kdaj k temu vrnem, ali pa se osredotočim na neko področje. Sicer pa moram spisati še diplomo, in se je moram enkrat že resno lotit! (Dobim brco v rit za spodbudo!).

Bom grafologinja, trudim se v tej smeri. Da si dober grafolog,moraš imeti za seboj kar nekaj let prakse, tvoje znanje in izkušnje se večajo le in zgolj preko praktičnega dela – dela analiz, dela s strankami. Morda se najde kakšna priložnost z raziskovalnega vidika, kjer bi lahko grafologijo združila s sociologijo oz. se usmerila na določeno področje. Zanimiv bi bil “poskus” – analize pisav brezdomcev, tistih večjih klatežev, ki jih po Ljubljani vsak dan vidimo, ampak pri analizi poudariš njihove pozitivne vrednosti, ki jih imajo v sebi, negativne, manj ugodne pa zminimaliziraš ali jih sploh ne vključiš. Iščem verjetno placebo efekt – kako s pozitivno spodbudo nekdo pride do boljše podobe, bolj pozitivnega razmišljanja, morda naredi kaj iz sebe in se vzame v roke v tolikšni meri, da ne želi biti več na cesti. To je že eksperiment, ki se tiče ljudi, in je na meji etike, čeprav je usmerjen v pozitivno, dobro (vprašanje, kako bi to dojemal brezdomec). Ampak v mislih ga vseeno obdržim še nekaj časa. Torej veliko moram odnesti od študija, da že zdaj pridobim čim več izkušenj, potem pa s tem želim nadaljevati.

Rada bi bila fotografinja, a je ta želja v tem trenutku še najbolj oddaljena od vseh želja. Ne vem, kako naj se je lotim, da bi jo uresničila. Ker je spet kompleksno področje, ki od fotografa zahteva veliko časa, ne samo na terenu, še več za računalnikom, saj danes neobdelana fotografija sploh več ni primerna za karkoli. Verjetno bom morala ostati pri hobi fotografiji, kaj več me razpoložljivost časa omejuje. Moja idealna podoba pa je, da bi združila grafologijo in fotografijo v službene namene in od tega živela. Pogumno, a?

Kako se vse izteče v resnici, pa čez nekaj časa. Seveda je na površje priplavala tudi želja po družini in otrocih, tudi ta je že kar dozorela, a jo zavestno in razumsko še malo odlašam, prelagam na malo kasnejše obdobje. Kje je potem še kakšno potovanje, ki bi ga sicer s sociologijo in fotografijo (in otroci) super združila. Pa kolesarjenje, kuhanje, branje, druženje, filmi, razno ustvarjanje in izvedba drugih zamisli … Jp, jp … lepo je imeti sanje. A sanje ponavadi tudi uresničim, tako da … življenje je dolgo, vem, da vsega sedaj ne (z)morem, morda mi uspe kasneje. Mislim, da mi od vsega trenutno le fotografije ne bo zneslo razviti do željene stopnje. Ravno ta želja pa je ena največjih. Kaj pa zdaj?

23/06/2009

Danin sok za najmlajše – biba

Vloženo v: Razno — Vedno boljse @ 11:17

Ker ne hodim prav pogosto v trgovino (ne takšno ne drugačno), ne poznam prav veliko produktov in tudi ne novih izdelkov. Ne vem, kako se je Danin sokec znašel pri nas doma, bila pa sem ga otroško vesela. Navdušena sem nad sicer preprosto, a prisrčno podobo Daninega soka za najmlajše. Všeč mi je bibina linija izdelkov, zato prilagam fotografijo enega izmed sokcev.

biba

22/06/2009

Lastovičar

Vloženo v: Okolje,Razno — Vedno boljse @ 22:10

Šla sem na vrt po bučko in našla lepega metulja. Zdelo se mi je, da bo še nekaj časa tam pod listi, kot da se umika dežju. Zato sem hitro odšla po fotoaparat in ga ujela v objektiv. Metulj je v živo veliko lepši, njegova “gradnja” kril in barve so čudovite. Pokazala sem ga očitu in pravi, da je to en njegovih najljubših metuljev – v mladih letih je namreč zbiral metulje in jih kar nekaj pozna. Na internetu sem pogledala še nekaj slik tega metulja in našla fotografijo bibe, ki je še bolj nora kot lastovičar – poglej si jo!

metulj

19/06/2009

Jakobova pesmica

Vloženo v: Okolje,Razmišljanja,Razno — Vedno boljse @ 09:40

Nisem vedela, da mlajši bratranec spiše kakšno pesmico, pravzaprav ga niti ne poznam zelo, saj je razlika v letih tolikšna, da se je on želel igrat, jaz pa upirat, pa nisva našla skupnega jezika. Kakorkoli, spodnjo pesmico je napisal Jakob, trenutno je star 12 let, pesmico je pa verjetno napisal že kaj prej.  Redko otrok pri desetih, dvanajstih letih na takšen način vidi naravo in o njej razmišlja.

I`m so very very happy,
I am happy for you,
nature is specail
because nice it is.

Potok šumi
ko okrog vse brenči.
Narava ti da res
posebne stvari.

A le če si v naravi
začutiš vse te stvari,
pa tudi če nisi
lepo se ti zdi.

I`m so very very happy,
I am happy for you,
nature is specail
because nice it is.

Le to kar je v naravi
človek res rabi,
ostale pa je
le razvajanje.

In vse to kar je v naravi
vzemi si le,
a pusti v naravi,
ker tam doma je.

I`m so very very happy,
I am happy for you,
nature is specail
because nice it is.

18/06/2009

Bezgov sok

Vloženo v: Kuhinja,Vsakdanje stvari — Vedno boljse @ 09:14

V času mojega otroštva smo vedno pili samo bezgov sok. Z bratom (kasneje tudi mlajšim vratom) sva protestirala, da midva nočeva več tega bezga, ampak hočeva umetni sok, tako smo nekajkrat kupili sirup. No, nekaj let je minilo, ko se z bezgom nisem prav pogosto srečala, nato pa zotep reunion in ponovno navdušenje nad njim! Navdušenje nad bezgom je tolikšno, da sem se pred dnevi tudi sama lotila in naredila/skuhala svoje prve litre bezgovega soka! Počasi postajam čarovnica, ko kuham neke cvetove v velikem loncu …=) Akcija uspela, bezgov sok odličen, mojega in še več od mami na zalogi – upam da do naslednjega leta.

Naprej »