Vedno boljše =)

09/06/2009

Mali skopuhek

Vloženo v: Družba,Razmišljanja,Vsakdanje stvari — Vedno boljse @ 20:21

Moja glava je seveda polna misli, le redko mi uspe misliti na nič oz. biti brez misli – le to kadar se nekam zagledam in postanem malo odsotna. Pred kakšnim dnevom me je prešinilo, da sem prav zaprav en mali skopukeh. Sem res? Kaj skopuh/ skop pravzaprav pomeni … (sskj)

1. skop = ki nerad ali sploh ne daje, porablja, zlasti denar: skop človek; tako je skopa, da še sama sebi nič ne privošči; varčen in skop; biti skop z denarjem, s plačilom, z vinom, z odobravanjem, s pohvalo …

2. skop po količini, kakovosti komaj zadosten, zadovoljiv: poslali so jim le nekaj skopih podatkov, ob tako skopih letinah so se težko preživljali, sobo je razsvetljevala skopa svetloba; ki se pojavlja v zelo majhni meri: odzdravil mu je le s skopim nasmeškom …

3. skop = v nekaj skopih besedah, stavkih mu je sporočila svojo odločitev = kratkih; biti skop v besedah, v govorjenju = redkobeseden …

DA. Včasih se mi zatakne pri denarju. Za nekatere stvari mi je res težko odšteti nekaj evrov, pa čeprav stane relativno malo.

DA. Težko mi je neprestao hoditi po kavicah, saj mi največkrat sploh ni do pijače, nisem žejna, kave ne pijem redno, čaj in sok sta res predraga, gaziranih pijač in piva tudi ne pijem, naravni sokovi imajo res nabito ceno, pa še niso nujno res sveži, pravzaprav so vse cene zelo visoke (vsaj v Ljubljani) … Težko mi je odšteti 1,5 ali 2 evra za pijačo, a včasih pač moram, saj Slovenci zelo radi hodimo po lokalih, le to nam predstavlja eno osnovnih oblik druženja. Iz tega lahko razberete, da tudi rundo težko častim, saj v osnovi ne podpiram toliko takšnega “druženja”. Zakaj ne bi morala enostavno sedeti na klopci sredi Prešernovega trga ali pa sredi zelenega parka v Tivoliju? Zakaj ne hodimo več na obisk drug k drugemu? Če te cene v lokalih preračunam v tolarje, se mi pa tako ali tako stemni pred očmi. Pa dobro, to še nekako gre, včasih bolj drugič manj prisiljeno.

DA. Težko mi je dati denar za rojstne dneve oseb, s katerimi se vidimo redko. Zakaj le? Saj vem, več daš, več imaš/dobiš, pa vseeno kategorija darovanja marsikomu predstavlja izziv. Zakaj bi se v službi (kjer ne sodelujemo zelo pogosto in velikokrat nismo v prijateljskih stikih, sploh ne s celotnim kolektivom) obdarovali in kupovali drugim stvari, ki jih verjetno sploh ne potrebuje? Izpadem skopa, če rečem, da jaz pa pri takšnem obdarovanju ne bom sodelovala (ničesar niti ne pričakujem od drugih)? Lepo se je spomniti na nekoga, ampak ali moram za darilo osebe, ki jo redko vidim res odšteti več kot 10, 20, 30 evrov? Ni lepše z osebo preživeti nekaj uric in čvekati ali pa se česa udeležiti, kar pomeni, da imava skupno izkušnjo in skupne spomine? Nasprotno mi za prijatelje in najbližje ni težko dati denarja, to ne. Ampak denar želim porabiti za tisto stvar, ki jo sama podpiram ali pa vsaj vem, da bo osebi všeč in prišla prav. Včasih vsi “falimo”, saj se v množici oseb in daril ne moremo vedno posvetiti obdarovancu. Pa vendar mislim, da bi bilo veliko bolje od stvari preiti k dejanjem, k osebnim stvarem. Vse se suče okoli stvari – kaj imaš, česa nimaš, kaj daš … kaj pa nasmeh, prijazna beseda, pomoč v primernem trenutku, osebni stik? Verjetno je malo ideaista v meni …

DA. Nesmiselno se mi je dolgo časa pogovarjati po mobitelu in plačevati visoke zneske mobitelovih računov. Imamo internet, kjer komunikacija teče zastonj, sicer pisna, usten/slišen način je pa tako ali tako boljši v živo, saj vidimo tudi posameznikovo mimiko. Pa vendar grem preko sebe in včasih tudi čvekam, a vseeno veliko manj kot bi si “želela”. Tudi temu se težko izognem, saj je postala takšna komunikacija popolnoma običajna. Preden pokličem velikokrat pomislim ali naj res pokličem ali ne. Malo sem se pa že zverzirala in tega ne počnem več … ali pač?

VMES. Morda nisem najboljši gostitelj, a ponavadi ne zato, ker ne bi želela dati, ampak ker morda trenutno nimam, predvsem pa ker nočem biti preveč vsiljiva. Sama ne maram, da mi drugi vsiljujejo, včasih celo posiljujejo, naj nekaj pojem. Sama se tako napol prisilim, da gostu večkrat ponudim isto ali še kakšno drugo stvar. Naj bo gost raje direkten in vzame takoj (ne oklevajoče in previdno), kar mu je ponujeno ali pa celo izrazi še kakšno svojo željo. Misli in želja drugih še ne prepoznam tako hitro.

NE. Sama sebi privoščim kar nekaj stvari. Do sebe nisem skopa, vsaj ne v tistih stvareh, ki so mi všeč. Ne grem pa vedno na kavo, ker se mi zdi enostavno predraga. tudi pri oblačilih ne kupim vsega, kar si želim, saj imam polno omaro neponošenih oblačil – torej trenutno ne rabim prav dosti in vsak dan sem tudi oblečena. Imam morda različne prioritete kot večina, pa vendar zaslužen denar relativno sproti porabljam – za potovanje, za fotoaparat, za kolo, za kampiranje, za prostovoljno delo, za počitnice, za študij in dodatno izobraževanje, za lep kos oblačila, za sadje, za zelenjavo, za bio pašteto … tudi za kakšno kavo in mobitel.

NE. Tudi s pohvalo se mi zdi, da nisem ravno skopa. Če se le spomnim, pohvalim človeka pri določeni stvari, večinoma se osebi tudi zahvalim. Tudi v besedah mislim, da nisem ravno skopa. Pravzaprav se težko izrazim v nekaj besedah, ponavadi porabim veliko besed, da povem, kar mislim. No, primer tega je tudi ta prispevek. Tudi nekaj nasmeškov sem že dala od sebe, pa verjetno še marsikaj. Rada pomagam bližnjemu, ki ga dobro poznam, za katerega vem, da pomoč potrebuje in mu jo jaz lahko ponudim. Včasih prepoznam potrebo nekoga in se sama ponudim, velikokrat verjetno kaj spregledam, še večkrat me drugi prosijo za pomoč in sodelovanje.

NE. Morda je prostovoljno delo primer neskopuškega človeka, saj svojo energijo, svoj čas, svojo voljo usmerja v neplačano delo, od česar seveda nima finančnega profita, ponavadi le kakšno (manjšo) izgubo – v finančnem smislu.

Sem res skopa? Ne vem, včasih sigurno. Predvsem pa ne do stvari, ki jih zagovarjam, ki so moje prioritete. Res pa je, da se prioritete velikokrat ne skladajo z večinskim mnenjem in v družbi lahko mimogrede izpadem skopuška. Kdo ve!?

Ni komentarjev »

Komentarjev še ni.

RSS tok za komentarje tega prispevka. TrackBack URI

Komentiraj!