Vedno boljše =)

16/06/2009

Prefinjenost okusov

Vloženo v: Družba,Kuhinja,Razmišljanja — Vedno boljse @ 22:07

Vse se je začelo z nabiranjem bezga, kjer me žal ni bilo poleg. Dobila sem nekaj bezgovih cvetov. In kaj zdaj? Lotila sem se kuhanja bezgovega soka, zaključim jutri zjutraj, ko ga bom pretočila v steklenice. Poleg tega smo si zaželeli še bezgovih palačink … in ugotovila sem, kaj bi bila moja posebna ponudba v mesecu maju in juniju, če bi imela restavracijo!

Palačinke s svežim bezgom in akacijevim medom! To je res dobra kombinacija, to si moraš kdaj privoščiti. Lahko še malo pokapljaš z limono, sladko kisle kombinacije sem vedno imela rada. Slikice tokrat nimam, čeprav imam še malo mase za jutri, morda to preprosto sladico ovekovečim.

Razmišljala sem tudi že naprej, kakšna bi bila posebna ponudba v septembru … pohane marele! Zopet rahel, nežen okus. Malo sem še v dilemi, kaj bi postregla poleg – morda kar krompir v kosih z olivnim oljem in peteršiljem, z dodatkom kisle smetane (z malo majoneze?). Nekaj takšnega. Preprosto, a odlično za moj okus!

Ideje so, kaj pa restavracija? Jah, je še ni na vidiku.

15/06/2009

Kdaj ne jem mesa …

Vloženo v: Družba,Kuhinja,Okolje,Razmišljanja — Vedno boljse @ 18:16

Nekateri kristjani ga ne jedo ob petkih, še posebej na veliki petek ne; če bi bili malo bolj korajžni, ga celo 40 postnih dni ne bi uživali. No, zdaj ga tudi nekateri zvezdniki ne jedo ob ponedeljkih (vir)! Začetnik in pobudnik kampanje “Ponedeljek brez mesa” je Paul McCartney, sledita mu njegovi hčerki in drugi zvezdniki – Kavin Spacy, Woody Harrelson, Joanna Lumley, Richard Branson (nekateri zvezdniki so pravzaprav prevzelti vegetarijsnaki način življenja – bojda so to Paul McCartney, Elvis Costello, Lenny Kravitz, B. B. King in še kdo). S kampanjo želi/jo spodbuditi ljudi, da se za en dan v tednu odpovejo mesu in tako pripomorejo k zmanjšanju globalnega segrevanja. Morda bodo delavci bojkotirali ob torkih, intelektualci ob četrtkih, vse vrste hipijev ob sredah in sobotah, Hare Krišnovci in vegetarijanci pa že tako ali tako vsak dan NE jedo mesa. Kam gre ta trend? Je to samo trend ali način “biti viden”, priti v medije? Vse skupaj nakazuje na kaj več? Na kaj?

Kakorkoli, dejstvo je (tako jaz menim na podlagi opazovanja in branja), da povprečni človek zahodne družbe enostavno poje preveč mesa. Še naši starši so priče, da človeško telo iz fizioloških pogledov ne potrebuje več kot toliko mesa za zdrav telesni razvoj (kaj šele um) – meso so jedli le ob praznikih in morda nedeljah (ki je tudi sama po sebi načeloma mali praznik). Zakaj bi danes, ko smo manj fizično aktivni, potrebovali toliko več mesa? Jaz ne vidim logične izpeljave. Všeč so mi pobude, ki aktivirajo posameznike k manjšemu uživanju mesa, pa čeprav so to le zvezdniki iz nam manj dostopnega sveta.

Imam še eno polemiko, ki sicer ne sodi v okvir te teme, se pa nanjo nanaša. Ni mi všeč rekacija večine krščanskih duhovnikov (katere sem imela priliko s/poznati), ko jim pot prekriža vegetarijanec. Zdi se mi, da ga duhovnik skoraj zaničuje, morda prezira, lahko bi ga imel za heretika (krivoverca) in se sprašuje, kdo je ta posameznik in kateri sekti se je pridružil?! Malo pretiravam jaz, malo oni, pa vseeno. Ne vem, kdo bi bil tisti, če ne ravno duhovnik, ki bi takšnega posameznika moral še toliko bolj spodbujati pri njegovi odločitvi. Ne ubijaj!, pravi peta krščanska zapoved in če se tega nekdo drži še toliko bolj doseldno, je za mene še bolj vreden spodbude. Z določenega vidika se drži ene od krščanskih načel, ki bi se jih moral držati tudi duhovnik kot zgled množici. Seveda je tudi duhovnik le človek, s pregrehami in napakami vred, a ravno zgoraj omenjeni ljudje (npr. vegetarijanci), ki se nekaterih zapovedi držijo toliko bolj, so mu lahko v spodbudni razmislek; in ne v zaničevanje. Uf … težka tema, raje ne napišem česa več.

12/06/2009

Z balonom v zraku

Vloženo v: Dogodki,Naokoli — Vedno boljse @ 09:38

Končno! Končno smo se zmenili in končno sva bila tudi z Matevžem doma. V torek sta sončen dan in manj vetrovno ozračje ustvarjala vzdušje možnega poleta. Super! Končno sem v zameno za rojstno dnevni bon izkoristila možnost poleta z balonom. Hvala!

Polet je miren in nežen. Dobesedno. V košari stojiš (malo natlačen, ker ni prav veliko prostora, notri nas je bilo 5 skupaj z balonarjem) in gledaš naokoli – hiške, hribe, meglo, avtomobile in promet (mravljišče), pa znane predele Ljubljane … leteli smo nad živalskim vrtom in videli gnezdo štorkelj na vrhu smreke, nad rožnikom, mimo ljubljanskega gradu ter bivšega in nove štadiona, nato pa ob savi vse do Novih Jarš v Šmartno pri Sneberjih, kjer smo tudi pristali. Koliko časa smo bili v zraku niti ne vem, ampak eno uro sigurno. Na koncu pa še krst za vse nas, ki smo prvič leteli z balonom. In penina na tešče.

Pozabila sem že koliko šivov ima blago, koliko kvadratnih metrov meri, spomnim pa se, da se temperatura v balonu dvigne nad 100 stopinj. Z ženskimi besedami je bil balon rumene barve z rdečimi napisi, bojda ga je zjutraj na poti v službo videl tudi oči. Nekaj fotografij sledi pod prispevkom, več pa si jih lahko ogledaš v galeriji.

balon2

ß

balon

ß

balon6_hiske

ß

balon3_stadion

ß

balon5_grad

ß

balon4_senca

11/06/2009

Šaleški Študentski Oktet

Vloženo v: Dogodki,Družba,Razmišljanja,Razno — Vedno boljse @ 09:34

Fantje so dobri. Res dobri! Odlični glasovi, odličen izbor, zanimivi posebni elementi (zvočni, vokalni in vizualni =)), dobre priredbe, družbeno aktulane teme … vse to v enem fantovskem oktetku. Videla in slišala sem jih enkrat, ob predstavitvi Crea USA Tour 2009. Malo sem povprašala naokoli in ugotovila, da so fantje resni, imajo tudi svojo spletno stran z marsikatero informacijo. Med drugim imajo tudi zvočne prispevke nekaterih pesmi, dodala bom pesem Delam, ki me je že na predstavitvi navdušila – predvsem vsebinsko, seveda tudi vokalna izvedba. Čez dva dni (13. junij) imajo v Velenju letni kocert!

Naj dodam samo še medlo ugotovitev … zdi se mi, da je Šaleška dolina kar močna, da so tamkajšnji ljudje aktivni, delovni, socialno angažirani =), tudi intelektualni … to mi potrjuje nekaj posameznikov, med drugim tudi zelo močno delovanje tamkajšnjih tabornikov, zdaj tudi ta oktet … Hm, morda bo kaj na tem.

Izsek iz pesmi (vmes kaj manjka): /…/ Ko pridem zvečer domov, kaj naj rečem otrokom, naj si odrežem roko in rečem, na najejte se deca, lahko stojim pred vrati pisarn, pred socialnim delavkami, patronažnimi sestrami in prosim, prosim za pomoč, podporo in štipendijo. Ne, ničesar ne prosim. Samo zakaj nas je vedno več na cesti, in zakaj je v časopisih vedno več oglasov – iščem delo … Delam, delam, delam kot zamorc. (v ozadju dela zame ni) Dajte nam kruha iger, nekaj nam dajte … ne vem kaj so iz ust dela lačne množice,  ustanovil se je ne vem kakšen članski zbor, ki je na podlagi večletne raziskave evropskih razsežnosti ugotovil, da je slaba zaposlitev posledica nizke izobrazbe in bi visokošolska izobrazba delo prinesla vsakomur (malo po moje). Izi, ne. Slovenija je pač intelektualni narod, študenti smo … Zato zdaj jaz študiram, študiram, socialno angažiran s ceste šel na faks. Zato zdaj jaz študiram, študiram, printam in kopiram, z izpiti ne postiram, pazim da ne diplomiram, jah, študiram … kakor črnogorc!

09/06/2009

Mali skopuhek

Vloženo v: Družba,Razmišljanja,Vsakdanje stvari — Vedno boljse @ 20:21

Moja glava je seveda polna misli, le redko mi uspe misliti na nič oz. biti brez misli – le to kadar se nekam zagledam in postanem malo odsotna. Pred kakšnim dnevom me je prešinilo, da sem prav zaprav en mali skopukeh. Sem res? Kaj skopuh/ skop pravzaprav pomeni … (sskj)

1. skop = ki nerad ali sploh ne daje, porablja, zlasti denar: skop človek; tako je skopa, da še sama sebi nič ne privošči; varčen in skop; biti skop z denarjem, s plačilom, z vinom, z odobravanjem, s pohvalo …

2. skop po količini, kakovosti komaj zadosten, zadovoljiv: poslali so jim le nekaj skopih podatkov, ob tako skopih letinah so se težko preživljali, sobo je razsvetljevala skopa svetloba; ki se pojavlja v zelo majhni meri: odzdravil mu je le s skopim nasmeškom …

3. skop = v nekaj skopih besedah, stavkih mu je sporočila svojo odločitev = kratkih; biti skop v besedah, v govorjenju = redkobeseden …

DA. Včasih se mi zatakne pri denarju. Za nekatere stvari mi je res težko odšteti nekaj evrov, pa čeprav stane relativno malo.

DA. Težko mi je neprestao hoditi po kavicah, saj mi največkrat sploh ni do pijače, nisem žejna, kave ne pijem redno, čaj in sok sta res predraga, gaziranih pijač in piva tudi ne pijem, naravni sokovi imajo res nabito ceno, pa še niso nujno res sveži, pravzaprav so vse cene zelo visoke (vsaj v Ljubljani) … Težko mi je odšteti 1,5 ali 2 evra za pijačo, a včasih pač moram, saj Slovenci zelo radi hodimo po lokalih, le to nam predstavlja eno osnovnih oblik druženja. Iz tega lahko razberete, da tudi rundo težko častim, saj v osnovi ne podpiram toliko takšnega “druženja”. Zakaj ne bi morala enostavno sedeti na klopci sredi Prešernovega trga ali pa sredi zelenega parka v Tivoliju? Zakaj ne hodimo več na obisk drug k drugemu? Če te cene v lokalih preračunam v tolarje, se mi pa tako ali tako stemni pred očmi. Pa dobro, to še nekako gre, včasih bolj drugič manj prisiljeno.

DA. Težko mi je dati denar za rojstne dneve oseb, s katerimi se vidimo redko. Zakaj le? Saj vem, več daš, več imaš/dobiš, pa vseeno kategorija darovanja marsikomu predstavlja izziv. Zakaj bi se v službi (kjer ne sodelujemo zelo pogosto in velikokrat nismo v prijateljskih stikih, sploh ne s celotnim kolektivom) obdarovali in kupovali drugim stvari, ki jih verjetno sploh ne potrebuje? Izpadem skopa, če rečem, da jaz pa pri takšnem obdarovanju ne bom sodelovala (ničesar niti ne pričakujem od drugih)? Lepo se je spomniti na nekoga, ampak ali moram za darilo osebe, ki jo redko vidim res odšteti več kot 10, 20, 30 evrov? Ni lepše z osebo preživeti nekaj uric in čvekati ali pa se česa udeležiti, kar pomeni, da imava skupno izkušnjo in skupne spomine? Nasprotno mi za prijatelje in najbližje ni težko dati denarja, to ne. Ampak denar želim porabiti za tisto stvar, ki jo sama podpiram ali pa vsaj vem, da bo osebi všeč in prišla prav. Včasih vsi “falimo”, saj se v množici oseb in daril ne moremo vedno posvetiti obdarovancu. Pa vendar mislim, da bi bilo veliko bolje od stvari preiti k dejanjem, k osebnim stvarem. Vse se suče okoli stvari – kaj imaš, česa nimaš, kaj daš … kaj pa nasmeh, prijazna beseda, pomoč v primernem trenutku, osebni stik? Verjetno je malo ideaista v meni …

DA. Nesmiselno se mi je dolgo časa pogovarjati po mobitelu in plačevati visoke zneske mobitelovih računov. Imamo internet, kjer komunikacija teče zastonj, sicer pisna, usten/slišen način je pa tako ali tako boljši v živo, saj vidimo tudi posameznikovo mimiko. Pa vendar grem preko sebe in včasih tudi čvekam, a vseeno veliko manj kot bi si “želela”. Tudi temu se težko izognem, saj je postala takšna komunikacija popolnoma običajna. Preden pokličem velikokrat pomislim ali naj res pokličem ali ne. Malo sem se pa že zverzirala in tega ne počnem več … ali pač?

VMES. Morda nisem najboljši gostitelj, a ponavadi ne zato, ker ne bi želela dati, ampak ker morda trenutno nimam, predvsem pa ker nočem biti preveč vsiljiva. Sama ne maram, da mi drugi vsiljujejo, včasih celo posiljujejo, naj nekaj pojem. Sama se tako napol prisilim, da gostu večkrat ponudim isto ali še kakšno drugo stvar. Naj bo gost raje direkten in vzame takoj (ne oklevajoče in previdno), kar mu je ponujeno ali pa celo izrazi še kakšno svojo željo. Misli in želja drugih še ne prepoznam tako hitro.

NE. Sama sebi privoščim kar nekaj stvari. Do sebe nisem skopa, vsaj ne v tistih stvareh, ki so mi všeč. Ne grem pa vedno na kavo, ker se mi zdi enostavno predraga. tudi pri oblačilih ne kupim vsega, kar si želim, saj imam polno omaro neponošenih oblačil – torej trenutno ne rabim prav dosti in vsak dan sem tudi oblečena. Imam morda različne prioritete kot večina, pa vendar zaslužen denar relativno sproti porabljam – za potovanje, za fotoaparat, za kolo, za kampiranje, za prostovoljno delo, za počitnice, za študij in dodatno izobraževanje, za lep kos oblačila, za sadje, za zelenjavo, za bio pašteto … tudi za kakšno kavo in mobitel.

NE. Tudi s pohvalo se mi zdi, da nisem ravno skopa. Če se le spomnim, pohvalim človeka pri določeni stvari, večinoma se osebi tudi zahvalim. Tudi v besedah mislim, da nisem ravno skopa. Pravzaprav se težko izrazim v nekaj besedah, ponavadi porabim veliko besed, da povem, kar mislim. No, primer tega je tudi ta prispevek. Tudi nekaj nasmeškov sem že dala od sebe, pa verjetno še marsikaj. Rada pomagam bližnjemu, ki ga dobro poznam, za katerega vem, da pomoč potrebuje in mu jo jaz lahko ponudim. Včasih prepoznam potrebo nekoga in se sama ponudim, velikokrat verjetno kaj spregledam, še večkrat me drugi prosijo za pomoč in sodelovanje.

NE. Morda je prostovoljno delo primer neskopuškega človeka, saj svojo energijo, svoj čas, svojo voljo usmerja v neplačano delo, od česar seveda nima finančnega profita, ponavadi le kakšno (manjšo) izgubo – v finančnem smislu.

Sem res skopa? Ne vem, včasih sigurno. Predvsem pa ne do stvari, ki jih zagovarjam, ki so moje prioritete. Res pa je, da se prioritete velikokrat ne skladajo z večinskim mnenjem in v družbi lahko mimogrede izpadem skopuška. Kdo ve!?

08/06/2009

Petletnica mature

Vloženo v: Dogodki,Razno,Vsakdanje stvari — Vedno boljse @ 23:55

Prejšnji petek smo piknikovali na Dolenjskem, sošolčev vikend zopet obujen. Zbralo se nas je kar lepo število – tri četrtine. Standard … čevapi, ražnjiči, pivo, bučke, kruh iz krušne peči, paprika in paradajz, pivo s pomarančnim frucom … frizbi, fotkanje, čvek, smeh, pikado … glej galerijo!

Dan je bil še lepši in bolj pester zaradi kratke kolesarske ture – do zbirnega mesta sva z Matevžem prikolesarila. 3 ure vožnje s počitkom za sendvič, nekaj klancev navzgor (še posebej finiš), en daljši spust … lepa, zelena okolica (trava še ni požgana, verjetno ker še ni bilo dolgotrajnejše suše in vročine). Matevž je bil malo bolj zmatran, saj je po prihodu zaspal, sama pa sem utrujenost čutila bolj naslednij dan, ko sem še dodatno delala 10 ur (na nogah).

Obletnica mature

05/06/2009

Samozavest v pisavi

Vloženo v: Grafologija,Razmišljanja — Vedno boljse @ 20:08

Kateri znaki v pisavi kažejo na nizko oz. visoko samozavest posameznika?

En bolj pomembnih elementov samozavesti je posameznikov podpis. Načeloma naj bi bil podpis napisan v enakem stilu kot celoten rokopis posameznika; izjema so tisti, ki se v vsakodnevnem poklicu veliko podpisujejo in svoj podpis skrajšajo, si ga “olajšajo” – tudi to je potrebno vzeti v zakup. Podpis mora biti čitljiv, kazati mora poudarjenost tako pri imenu kot priimku. Še posebej za ženske osebe je pomembno, da uporabljajo tudi svoje ime. Pri neformalnem podpisu (na kartico, v osebno pismo), je morda tudi bolje, da se oseba podpiše z imenom ali uporabi oboje skupaj. Podpis naj bo brez dodatkov, brez rožic, brez okraskov in dodatnih črt/potez, saj to načeloma kaže na olepšavanje samega sebe (okraski) ali izraža druge elemente (npr. želja po pozornosti). Napisan naj bo tudi v isti liniji, lahko se dviga navzgor, saj to pomeni optimizem.Velike začetnice v podpisu in v rokopisu naj bodo velike (višje ali vsaj toliko velike kot višina zgornje cone (črke t, d, k, l, h, f …). Obkrožen podpis ne kaže na samozavest.

Poleg podpisa je pomembno tudi, kako napišemo osebni zaimek I v angleškem ali nemškem jeziku (npr. I am happy ali Ich bin zufrieden). Osebni zaimek naj bo visok (enak kriterij kot pri velikih začetnicah), samozavest predstavlja osebni zaimek I napisan kot črtica, tiskan I.

Velike začetnice, podpis v skladu s tekstom in velikost pisave da podatek o posameznikovi samozavesti, le to pa lahko znižujejo obrame in strahovi, ki so se razvili v posamezniku. Malo drugače, a skoraj enako (o kakšnem področju pa še kaj več) si lahko prebereš tudi v diplomski nalogi Magdalena Metelko – le ta je trenutno redavateljica na zasebni šoli grafologije Global Elite in mi je to znanje (in še kaj drugega ) posredovala na predavanjih.

04/06/2009

Into the wild

Vloženo v: Dogodki,Družba,Filmi,Razmišljanja — Vedno boljse @ 10:05

Malo zamujam s prispevki, dogaja se polno stvari. Saj bom večino zabeležila, čakam še na kakšne slikce. Končno smo se dobili Gvajanci (še s svojimi prijatelji) in si ogladali film Into the wild. Zanimiv film, misliti ti da toliko, kolikor si sam želiš in pustiš. Glavnega karakterja razumem kot izrazito ekscentričnega človeka, vsak res nima takšnih vzgibov. Zaradi neke žalost, razočaranja in še kakšne svoje ideje (nič ne potrebujem, sploh pa ne novega avta), verjetno še kanček agresije in jeze … vse to ga privede do posebnega obnašanja, drugačnih idej in tudi realizacije same. Superklatež preživi dve leti na cesti, nato še nekaj tednov na Aljaski. Kakorkoli, preden umre se mu le posreči dojeti element, ki  mu je do sedaj morda manjkal, s katerim bi se morda lažje vključil v družbo – happiness only possible when shared. Preko tega razumem tudi “dejstvo”, da smo res družbena in družabna bitja, individualnost nam ne omogoča vseh razsežnosti – čeprav bi si to introvertirana oseba (ekscentrik morda še toliko bolj) morda želela. Se strinjam, res smo družbena bitja, potrebujemo druge v vsakdanjem življenju, a vseeno mislim, da človek potrebuje tudi mir, tišino, čas brez drugih naokoli … da si vsak malo razjasne kaj želi, čemu sledi. Sicer pa vsak najde/išče svojo pot.

Čudovti prizori, še posebej narave in živali, zanimiv glavni karakter (edino na Aljaski je včasih malo preveč lepo pobrit, ko bi moral biti bolj skuštran=)), hipiji zadanejo v polno, smešni in komični elementi, super prizor z jabolkom (ki je delno tudi v trailerju). Včasih enostavno paše tak film, a spet drugič bolj romantična komedija. Film uvrstim med boljše, še posebej glede na zvrst in temo. Super! Moram gledat še Garry-ja, vem da sem si ga želela videti, kar se spomnim je to, da dva tipa hodita po puščavi.

Trailer si še enkrat lahko pogledaš tule.

« NazajNaprej »