Vedno boljše =)

Z otoka sem se javila le na hitro . Prejšnjemu prispevku bi dodala še malo kritične vsebine. Fotodelavnico smo zaključili z otvoritvijo fotografske razstave, s katero za seboj puščamo sledi našega fotografskega delovanja in kratkotrajnega bivanja na otoku Šipan. Fotografije si lahko ogledate na stenah hotela Šipan, nekatere bodo na ogled tudi v galeriji na spletni strani e-fotografije.
Navodilo: preberi celoten prispevek in ne samo kakšnega odstavka!

Rada bi dodala še nekaj besed o fotodelavnici in organizaciji le te. Predstavitveni opis dogodka je obetal veliko, tako so bila moja pričakovanja ravno takšna. Izleti po otoku, vsak večer tiskanje ene fotografije za končno razstavo, pregled in komentar fotografij, beseda o opermi, sprobavanje opreme, akt in portretna fotografija, pokrajinska fotografija, možnost podvodnega fotografiranja, zaključna razstava, poleg vsega pa še čas za sprostitev in uživanje na plaži … Morda sem še kaj pozabila, a sliši se veliko stvari, tako da sem pričakovala veliko akcije, veliko novega. Outcome? Veliko stvari ni bilo vnaprej dogovorjenih, za eno uro vnaprej nismo vedeli programa, odpadel je akt (veliko razočaranje), portretno fotografijo najetega modela smo nadomestili s fotografiranjem ene od udeleženk (njena dobra volja), podvodnih kamer nismo sprobali, razstavili smo samo po eno fotografijo na udeleženca (namesto vsaj pet), na koncu sem imela priložnost sprobati polarizacijski filter in makro leče. S fotografskega stališča pravzaprav nisem veliko odnesla. Zame preveč medlo, preveč pasivno. S finančnega vidika kvaliteta storitve ni povsem zadovoljiva.

Naj dodam nekaj pozitivnih utrinkov: obiskali smo slikarja Jožeta Ciuha in si ogledali nekaj njegovih slik, imeli smo predavanje o fotoknjigi oz. o programu, kjer knjigo izdelamo (že znano in sprobano, zato zame malo manj uporabno), dobra promocijska poteza in dodatna vrednost za udeleženca je bon za brezplačno izdelavo ene fotoknjige pri podjetju DigiFot, doplačilni izlet v Dubrovnik in spotoma ogled in fotografiranje hotela Radisson s petimi zvezdicami (ki me žal ni preveč navdušil, fotografi pa so izkoristili dano priložnost in se posvetili fotografiranju in ne udeležencem), obisk domačina sredi samotnih planjav in višav (odličen mlad kozji sir, dobro olivno olje), izlet na sosednji otok in obisk nekega hotelskega menedžerja, kjer smo bili deležni pogostitve (žal zame v Dalmaciji pijejo samo vino in travarico). Sproščujoče, informativne in poučne narave so bili jutranji sprehodi in fotografiranje (pokrajina, narava), enourno fotografsko potepanje ob obali in iskanje motivov v pozni popoldanski svetlobi s sprotnimi navodili in razlago fotografa. Nekaj utrinkov lahko prebereš še v prejšnjem prispevku.

Kdor je bolj flegmatičen, ne potrebuje vnaprej določenega urnika (vsaj za en ali dva dni), rad pije vino in pivo, želi združiti fotografijo s sproščanjem na obali, je vodljiv, je ta fotodelavnica verjetno prava zanj. Če pa si bolj zahteven, imaš malo višja merila glede organizacije, izvedbe dogodkov in profesionalnosti same, poleg tega v sebi skrivaš tudi lastne organizacijske sposobnosti, malo samoiniciative in volje, si lahko marsikaj takšnega najdeš in poiščeš tudi sam. Fotodelavnico, ki sem jo doživela sama, bi se dalo izpeljati veliko bolj atraktivno, zanimivo, zabavno in še kaj. Veliko je stvari, ki se jih da izboljšati in nadgraditi. Zdi se, da se na dogodek organizatorji niso najbolj pripravili, če so sploh vložili kaj časa v kakršne koli priprave (razen vzeti nekaj opreme, ki je bila nepopolna).

Ne morem tudi mimo kritike zahval in nagrad – področje, kjer organizatorjema (e-fotografija in Turistična agencija Ojla) pešajo moči in ideje. V opisu delavnice so obljubljali tudi nagrado za najbolj aktivnega udeleženca. Naj dodam, da najbolj aktiven udeleženec ni tisti, ki pomaga zadnji dan pri pripravi razstave, ampak tisti, ki kaže neko zanimanje, voljo ter je aktiven skozi celoten delavnico, torej ves teden. Super, da je organizator nagradil več udeležencev, vendar je bila nagradamorda preveč simbolična, pričakovala bi kaj več od običajnega promocijskega materiala. Ne gre za nagrado samo, ampak za vtis, ki ga je organizator pustil za seboj – po mojem mnenju se ogranizatorja nista potrudila dovolj na več področjih, zaključek in nagrade so to samo še potrdile.

Ena izkušnja več, nova poznanstva, nove ideje, novi kraji, novi pogledi. Čeprav bi se organizatorja lahko bolj potrudila pri izvedbi fotodelavnice, sta oba v redu osebi (kolikor sem ju lahko opazovala in spoznala), kar pa je tudi pomembno. Sta dostopna, neposredna in kritična pri analiziranju fotografij. Tudi drugi člani ekipe so zanimivi in posrečeni, nekateri celo (še) bolj dostopni. Morali bi si malo bolj zaupati in med seboj deliti malo več informacij in misli, pa bi boljše delovali. V vednost in ravnanje pa naj dopišem, da nisem psiholog, ampak so to zgolj moje osebne misli in opažanja. Opazke in dojemanja drugih so lahko popolnoma drugačna in (še) bolj pozitivna. Jaz težim k popolnosti, k profesionalnosti, kar me velikokrat (lahko) ovira, velikokrat pa mi pride prav. Vsak ima svoje poglede in svoje kriterije. Konec koncev mi je uspelo narediti nekaj posrečenih fotografij, nekatere so  navdahnile tudi druge udeležence. To pa je dejansko tisto, kar največ šteje. Zato je celotna izkušnja pozitivno obarvana.

ß

Elafitski otoki, nekaj otočkov nasproti Dubrovnika. Trenutno se nahajam na otoku Šipan, kjer sem udeleženka fotodealvnice v organizaciji e-fotografije in turistične agencije Ojla. Sicer sem od delavnice in organizacije pričakovala malo več, saj imajo za seboj že podobno izkušnjo na Mljetu, ko so fotodelavnico izvedli maja letos. Čeprav nekaterih stvari nismo izvedli po pričakovanjih, malo večkrat smo počakali in čakali … pa vendar je boljše stvari pogledati z druge strani. Pridobila sem nova poznanstva, morda nove vezi, preizkusila sem se v vlogi modela, čeprav mi je ta vloga popolnoma tuja, z Matevžem prestajava nove in nove preizkušnje, morska voda konec septembra je čudovita, motivov za fotografiranje ne zmanjka, preizkusila sva nekaj fotografske opreme, nasmejala sva se najini zbirčnosti, saj sva kar nekaj hotelske hrane pustila na krožnikih. Za konec dodajam nekaj fotografij, nekatere med njimi bodo krasile hotelske stene.

ß

ß

ß

ß

ß

ß

ß

DAM:

* S. Avineri in de Shalit: Komunitarizem in individualizem (fotokopija)

* Donatella della Porta: Temelji politične znanosti (fotokopija)

* A. Bibič: Kaj je politika (kompendij sodobnih teorij znanosti) (fotokopija)

* D. Held: Modeli demokracije (fotokopija)

* Zygmunt Bauman in Tim May: Thinking sociologically (skripta = fotokopija knjige)

Verjetno se najdejo tudi kakšni zapiski v elektronski obliki. Naj opozorim, da imam zapiske za star program (FDV, sociologija, analitsko teoretska smer) in NE za bolonjski program – koliko se programa razlikujeta, ugotovite sami. Predmeti, ki sem jih opravila so v spodnji tabeli (za odebeljene predmete imam zapiske v elektronski obliki (prepis predavanj, izpiski iz knjig in povzetki knjig, sprotne naloge, eseji), za nekatere druge imam pisne zapiske):

op.: Preden komu kaj pošljem, preverim, kaj imam in česa ne (vedno lahko pride do napake). V primeru, da nekomu pošljem avtorsko delo, naj upošteva avtorske pravice. Nekateri izdelki niso plod samo mojega dela, na kar bom predhodno opozorila.

September je lep. Jesen že lahko zavoham s kančkom nosu … tisti veter je priča. Ampak vse kaže na to, da bom  spet malo podaljšala poletje … v Španiji pravijo, da je bolj toplo kot pri nas, v Dubrovniku bi pa tudi lahko bilo. Ko se vrnem, bo v Sloveniji verjetno res že prava jesen … kakor bo, bo najboljše.

* Včeraj sem gledala film Grda resnica – zastonj karte sva dobila preko kupina v Vikendu. Film je simpatičen, če se vživiš je tudi smešen (v dvorani smo se kar smejali). Ni namenjen razmišljanju, promovira pitno vodo iz pipe (in ne ustekleničene), kaviar zavrača – ker je iz ribjih jajčec. Zopet ponuja neke filmske scenarije in podobe, ki si jih mi mestni in nemestni ljudje prej ali slej vrišemo kot svoje lastne podobe. In zato najstnice in verjetno tudi študentke oz. ženske na sploh pričakujemo takšno zgodbo v svojem življenju, takšnega pravega moške, ki naj bo v skladu z našim seznamom idealnega moškega ali ki je celo popolnoma mimo z našimi pričakovanji. Važno, da je zgodba, da je nenavadno, da je srečen konec, da je filmsko. Ko sta se na koncu filma le našla in si priznala vzajemno ljubezen, je filma konec. In kaj se zgodi potem? Ko zapustimo dvorano, si verjetno zapomnimo predvsem srečen konec zaljubljencev, v nas ostane podoba “in ostala sta skupaj srečna do konca svojih dni”. V realnosti bi bil to šele začetek – začetek novih usklajevanj, spoznavanja, prilagajanja, konec koncev tudi prepirov. A to v filmu ni pomembno. Dejstvo je, da nam filmska podoba srečnega para ostane v glavi še kar nekaj časa, česar se verjetno niti ne zavedamo. A punca si želi romantiko, danes celo drugačno romantiko, da bo čim bolj posebna (iz filma: po naključju se oba znajdeta sredi velikega balonarskega festivala v skupnem balonu in zaradi vneme nasprotovanj drug proti drugemu sploh ne vesta, kdaj sta se dvignila v zrak). In ker tega ne dobi, venomer išče. Išče, a nič ne najde. Realnost naših življenj je nekaj popolnoma drugega kot filmske igre, ki nas zasnužujejo, ki nam vcepljajo neresnične podobe in zgodbe. No, včasih se pa tudi v resničnem življenju pripeti kakšna filmska zgdoba, zakaj pa ne.

* Včeraj sva z bratom prodajala stare učbenike (Sejem rabljenih šolskih učbenikov, BTC), ki jih pri nas doma nihče več ne rabi. Nekaj sva prodala, nekaj nama jih je še ostalo. Sejem je res koristen za obe strani – prodajalca in kupca. Kupec dobi isti učbenik kot v knjigarni (morda celo “obogaten” z zapiski) ceneje, kar zniža stroške šolanja. Kupec zasluži in si morda kupi učbenike za naslednje leto. Pridobi okolje, saj bi drugače vrgli stran še več papirja (morda celo ne med papir ampak kar v kontejner), verjetno izgubi založba, saj proda manj učbenikov. Za založbo me ne skrbi, saj pisci knjig poskrbijo za vedno nove in prenovljene izdaje učbenikov. Res mi je zanimivo, kako zelo se spreminja snov, da je potrebno učebnike in delovne zvezke konstantno spreminjati.
Hm … spremenila so se berila za srednjo šolo!?? Prosim? Teksti literarnih del, ki se jih že več generacij učimo – vsi ene in iste. Tisti učitelji, ki celo pridejo do konca učnega programa ki se ponavadi zaradi mature malo skrči na račun sodobne literature. Predpostavljam, da je v novem berilo dodanih nekaj tekstov sodobnih literatov – le to bi lahko učitelji fotokopirali ali pa bi namesto povsem novega berila “staremu” le priložili dodatek, ki bi ga lahko dokupil kot samostojno enoto.
Takšnih primerov je še nekaj – geografija, biologija, matematika, kemija …, kjer verjetno celo ni novih odkritij (kot pri literaraturi), ki bi se jih morali naučiti; snov ostaja enaka, vsi bomo na koncu znali enako (in tako ali tako večino pozabili), a nujno potrebujemo nov učbenik, ker drugače učenec predmeta ne bo opravil. Bulšit!