Vedno boljše =)

31/10/2009

Izlet

Vloženo v: Naokoli,Razmišljanja — Vedno boljse @ 21:36

Na Rakitni mislim, da še nisem bila. No, danes naju je z Matevžem pot zanesla ravno na omenjeno planoto. Šla vsa okrog umetnega jezera, nato pa še po cesti naokoli. Navdušena sem nad “vikendašicami”, ki jih je kar nekaj. Še posebej so mi všeč zato, ker imajo streho do tal, tako ustrezajo bolj alpskemu stilu. Ali so hiše res tako ozke ali jih ozke naredi takšna streha, še ne vem. Vem pa, da so točno takšne, kot sem si jih sama predstavljala v pravljicah, samo še palčki manjkajo in dan bi bil zadetek v polno. Sama bi se kar usedla na travnik pred eno takšnih hišk, vzela pravljico v roke in si jo brala. Lahko bi tudi ležala v viseči mreži in uživala v tišini rakitniške planote. Poleg tega je drevje že jesenskih barv, trava še zelena … in vse skupaj izpade enostavno čarobno.

Nadaljnje sva odšla še do Podpeškega jezera, kjer nisva bila dolgo. No, ravno prav dolgo, saj je sonce ravno zašlo za hrib, na poti do avta pa sva imela priložnost videti nepričakovan skok v jezero. Starejši gospod je padel oblečen  v vodo, čeprav je meni bolj zgledalo kot da je skočil prostovoljno. Glede na odziv prijateljev, mislim, da nisem dobro interpretirala dogajanja. Vsekakor je bilo zanimivo.

Ob vstopu v Podpeč, pri tistem belem mostu, je majhno naselje osmih hiš nove gradnje. Iz levega brega Ljubljanice se razteza čudovit (spet kar čaroben) pogled na te hiše. Ogledala sva si jih pobliže in ugotovila, da je najboljša lokacija že zasedena. No, saj denarja nimava, da bi se spustila v kakšen nakup, vseeno pa so nama padle v oči. Še kar dobra lokacija, saj Ljubljana ni daleč … Ljubljana je pač ljubljena, jaz moram imeti stik z njo. Njen center je enostavno čudivit (ali v današnjem stilu, enostavno čaroben).

Še vedno pod čarobnimi vtisi današnjega dne, se podajam na stress free posteljo, pod toplo odejo in vam in sebi zaželim čarobne sanje!

29/10/2009

Kritika

Vloženo v: Razmišljanja,Razno — Vedno boljse @ 00:08

Včasih sem se pritoževala, zakaj nisem kritična, zakaj ne razivjem pozicije do določene stvari ali dogajanja. Danes se zdi, da sem samo še kritična, včasih pretirano ujeta v različne poglede (verjetno tudi sociološke, psihološke, pa še filozofske) in na stvari gledam z različnih zornih kotov. Včasih celo kritična do tolikšne mere, da pred seboj izgubim pravo sliko, slika postane meglena, neprepoznavna. Vesela sem kritičnosti in sposobnosti takšnega razmišljanja, a ne za vsako ceno in venomer! Kajti na račun kritičnosti, izgubim kakšen dragocen trenutek veselja in iskrivosti. Tako čutim.

24/10/2009

Popjazziada 2009

Vloženo v: Dogodki,Družba,Razmišljanja,Vsakdanje stvari — Vedno boljse @ 21:19

Popjazziada. Festival vokalne glasbe različnih zvrsti. Šest glasbenih skupin, šest nasotop, 18 pesmi. Vsak nastop po svoje izviren. Zdi se, da zmankuje izvirnosti na glasbenem področju, a tovrstni festival (in verjetno še kateri drugi) pričajo o nasprotnem. Skupine so pokazale nove in nove možnosti, kako izpeljati nastop z vnašanjem drugačnih elementov, ki naredijo poseben čar in navdušijo. Pa naj bo to malo tišine med pesmijo samo, uporaba kakšnega neznanega inštrumenta, zanimive in zabavne priredbe in avtorske pesmi, zabaven nagovor publike, oponašanje različnih zvokov … Res sem vesela, da sem si vzela čas. Kar je bilo kar težko, saj sem bila res v elementu za pisanje diplomske naloge. Morda mi ta vmesni oddih prinese kakšno svežo ideje za nadaljne ustvarjanje – na katerem koli področju, morda tudi pri diplomi.

22/10/2009

Prebijanje okvirov normalnosti

Vloženo v: Družba,Razmišljanja — Vedno boljse @ 20:55

Prebujeni vedo povedati, da je celoten družbeni sestav – od družine prek šole in ostalih socialnih, državnih in gospodarskih ustanov, kot so znanost, kultura in religija – usmerjeni k ustvarjanju, ohranjanju in razvoju iluzij. Pod izgovorom napredka vsiljujejo ovčkam ideje o novi vzgoji, novi družbi, novi civilizaciji, novem političnem ustroju, novih moralnih vrednotah – vse sami lažni, v zasanjanih glavah nastali predstavno-pojmovni konstrukti. Pod krinko spoznavanja realnosti taki in drugačni pastirji vsiljujejo bednim dušam številne znanstvene, filozofske in verske resnice in druge podobe sveta, češ da so zvest odsev sveta samega. Pod obljubo osebne sreče in splošne harmonije pa jih učijo brzdati naravne vzgibe, igrati po hočeš nočeš moralnih zapovedih in se odrekati resničnim individualnim vzgibom, željam in potrebam.

In ko v tem velikem magičnem projektu zaškriplje, je seveda kriva stvarnost, ne iluzije. Vanje nihče od odgovornih in udeleženih niti ne podvomi, kaj šele da bi se jim odpovedal; raje prisilijo realnost k pokoritvi iluzijam – in na vrsti so popravni izpiti, opravičila, take in drugačne sodbe in kazni, prepiri, nasilje in pretepi, vojne in uničeno okolje. Skoraj nihče v tem norem svetu pa nikogar ne uči ostati ali postati srečen, miren, skromen, trezen, realen, buden, nihče se ne potrudi, da bi razčistil s svojimi iluzijami in skromno stopil na tla resničnosti.
Na kaj se lahko torej opre krivoverec, ki se je odločil, da se bo prebudil, ko pa ga prav vse obstoječe poti vodijo nazaj v spanec, nazaj v stanje hipnoze?
Najbrž samo na svojo samostojno in trezno presojo, na svoj “notranji glas”, s katerim bo razpoznaval stopnjo iluzornosti ali resničnosti odgovorov, ki se mu ponujajo v rešitev.

B. Rauter Kosič (v Umevanje sanj, 2002)

19/10/2009

Dinamo

Vloženo v: Družba,Kolesarjenje,Vsakdanje stvari — Vedno boljse @ 12:01

Dinamo mojega kolesa že od samega začetka deluje v redu, le zveza je prevečkrat prekinjenja, da bi tudi v resnici sploh lahko deloval. Po kakšnem mesecu od nakupa kolesa se je kabel z žičkami prvič strgal. Za seboj ima dinamo že kar nekaj servisnih pregledov in popravil, vsaj petkrat so mi že popravili dinamo! In vsakič znova je po prvem ali tretjem ovinku kabel spet strgan. In vsakič znova prosim serviserja, če mi lahko kabel zamenja v celoti, in on ves pameten reče, seveda bomo naredili tako, da bo najboljše dobro.
Ma, dost mam teh serviserjev, ker jim ne morem dopovedat, da je kabel prekratek in da se vedno neki strga! Da naj nehajo štukat, ampak naj delo opravijo kot je treba. In potem grem v dobrem upanju vedno k drugemu serviserju. Enkrat sem želela naredit reklamacijo, pa me je samo čudno pogledal (in skoraj nadrl), ker sem prišla čez en teden, češ kaj se lahko v enem tednu kolesu vse lahko zgodi. Ampak res nimam časa in volje kar naprej po servisih hoditi!
Zdaj mora dinamo spet na pregled. Veliko se vozim zvečer in mimogrede pozabim vzeti prenosljivo lučko – res je nepraktično. Danes sem šla do serviserja, pa ima tako čuden delavnik, da ga seveda dopoldne nisem dobila.
V upanju, da mi tokrat uspe … da dinamo ne bo več hendikepiran … ampak zdrav kot dren!

16/10/2009

S kolesom po Ljubljani je vedno pestro

Vloženo v: Dogodki,Družba,Kolesarjenje,Naokoli,Razmišljanja — Vedno boljse @ 21:29

Subjektivni opis dogodka: peljem se po Zaloški cesti med Kliničnim centrom in železniško progo v smeri proti Mostam. Nekaj metrov pred semaforjem pri železniškem prehodu je avtobusna postaja, kjer zmanjka kolesarske steze (pred in po tem delu je kolesarska steza urejena). Ker je bila cesta popolnoma zabasana (petek, 14:00), na postaji pa dva avtobusa, po cesti še nekaj časa ne bi prišla nikamor. Tako sem se odločila iti po pločniku, z vednostjo, da so tam pešci, zato sem tudi upočasnila. Skoraj sem že mirno in varno prišla mimo vseh stoječih pešcev, ko mi je pot prekrižal nek moški srednjih let. Ker je stal na sredini pločnika, sem se morala odločiti ali bom šla mimo njega po desni ali levi strani. Ker so bili na desni še drugi pešci, sem seveda šla po levi, vendar sem imela na razpolago res malo prostora. Peljala sem se po robniku. Le dobremu delovanju ravnotežnega organa se imam za zahvalit, da se nisem razlezla po avtobusu in nato še po cesti, saj res ni manjkalo veliko, da bi mi s pločnika/robnika spodrsnilo. Čeprav sem šla počasi, sem nekako pričakovala, da se bo tisti moški srednji let vsaj malo prijazno odmaknil. No, ta isti moški se ni odmaknil niti za ped, niti nazaj se ni nagnil (refleksno delovanje telesa, ko se počuti ogroženega), mislim, da ga ne bi ganilo niti, če bi se mi resnično kaj zgodilo (razen, če bi bil pri tem poškodovan on sam). Ne morem verjet, da se po prelepi Ljubljani res sprehajajo tako neuvidevni ljudje, ki se ne morejo niti malo umakniti. Prav čudim se nad ne-dejanjem tega moškega. Ne vem, kaj je razmišljal, morda sem ga presenetila (dvomim, ker je bila pred menoj že ena kolesarka), morda ni bil njegov dan. Upam, da sem sama v prometu (in drugod) boljša opazovalka in da delujem ne zgolj v dobro sebe ampak tudi v dobro drugih. In opravičilo tistim, ki jih mimogrede, brez zavedanja z/motim ali ne opazim.

15/10/2009

Gremo na faks

Vloženo v: Faks — Vedno boljse @ 09:58

Prelepo sončno jutro skoraj brez oblačka.

Najprej nekaj opravkov po mestu, nato pa osem ur predavanj. Juhej=)
Vmes imam celo eno urico frej, mi bo morda uspelo kaj pojesti. Se dobro, da je okoli FF kar nekaj možnosti na bone jest.
Sončka torej ne bom kaj dosti videla in občutila. Naužij se ga vsaj ti.

Lep dan!

________________________

Popravek: danes sem imela 9 ur predavanj! Ena misel nekega profesorja: Kako opredeliti asocialnega človeka – Asocialen človek ima probleme z družbo.

Lahko noč!

13/10/2009

Predavanja

Vloženo v: Faks,Razmišljanja — Vedno boljse @ 22:38

Danes sem imela kar nekaj ur predavanj. Od enajste ure pa vse do pol osmih zvečer. Vmes 40 minut pavze ter kratke pavzice po 10 minut. Trije različni predmeti. Grafologija. Didaktika, Zgodovina vzgoje in izobraževanja. Po koncu vseh predavanj imam še vedno veliko energije in volje početi karkoli. Na poti domov (tokrat po dolgem času z avtobusom) sem poslušala stare dobre komade “oldies goldies”, ki so me še dodatno poživili. Navdušena sem nad dejstvom, da mi vsa ta predavanja niso pobrala toliko energije, da bi zdolgočaseno padla v posteljo. Morda ima to kaj opraviti z dejstvom, da poslušam meni zanimive stvari, teoretski koncepti se prepletajo s praktičnimi primeri … cilj dodatnega študija je zaenkrat še dolgoročen tako da to ni toliko v spodbudo … morda pa sem odkrila področje, ki mi je pisano na kožo in se o njem da tudi veliko povedati. O vzgoji lahko razpravlja vsakdo, kajne? Zanimive so mi že definicije morale, etike, vzgoje, izobraževanja, le kaj me še čaka?
Kljub temu da mi aktivnosti in domačih nalog ne zmanjka, mislim, da se bom vseeno počasi odpravila spat. Prevelika aktivnost se prej ali slej sprevrže v neko vrsto utrujenosti, tako da želim  ostati na trdnih tleh in si vmes privošiti pošten počitek. Prav tako kot pošten vegetarijanski topel, pester in predvsem domač obrok!

Naprej »