Vedno boljše =)

Grem na seminar fotografije, ki ga organizira MZT v Bohinju. Vreme nam ni najbolj naklonjeno, ampak mi se ne damo! Kakorkoli, za domačo nalogo moram s seboj prinesti 10 fotografij, ki so mi všeč. In zdaj sem malo brskala po internetu, več ali manj sicer že poznane povezave. In vedno znova ugotovim, da eni res delajo take nore fotografije, da jih je milina gledat. Skoraj že kot neke vrste meditacija, skoraj lahko padem v trans. Res dobre fotografije ima po mojem okusu Ciril Jazbec. Všeč mi je tudi ustvarjanje kolegice Katarine Kokalj. Veliko je dobrih fotografij in dejstvo je, da prostor ostaja odprt – še so nove možnosti, novi pogledi, nova svetloba in nove barve, drugačni motivi.

Drobec iz Uršičeve predstavitve – splet narave in kulture v zen budizmu:

… Morda je bistvo zena prav to: ljubeč odnos do življenja, narave, kozmosa …

In še haiku:

nekdo je prišel
in obiskal nekoga
nekega jesenskega večera

(Buson)

Jutro. Brez svežega kruha ali kakšnih ostankov obrokov od prejšnjega dne. Tako si iz starega krajčka naredim toast. In odličen čaj iz bezga in šentjanževke.

Dopoldne in zgodnje popoldne. Učenje. Malo posrpavljanja. Priprava happy fruit shake-ja (smoothie-ja) za pridobitev vitaminov (kaki, korenček, sok mandarine, jabolko in žlica medu, voda) – odlično kot vedno!

Popoldne. Debni vrh. Na vrhu happy fruit shake in okrepitev z domačo pehtranovo potico – super kombinacija. Skuham juho iz hokkaido buče (ki jo zalijem s brokolijevo vodo – čuden občutek jesti oranžno juho z okusom brokolija, poleg tega je bila še zelo preslana, ker nisem vedela, da je zelenjavna voda že soljena, tako sem morala dodati še kar nekaj vode in je juha pač bolj vodena kot kremna).

Pozno popoldne. Učenje. Bratec in žena na obisku, ki ju razveselim z obeski za ključe – si moraš misliti, da je nekdo vesel obeska za ključe? Res je, da nista reklamna obeska, ampak special edition iz Gvajane, ko sem jih kupila na zalogo in so res prisrčni. Učenje.

Zvereč. Ker sem lačna in nočem spet jesti juhe, si naredim vafelj. No, iz mase, ki jo je zjutraj naredil mlajši bratec, sem naredila en velik vafelj, pojedla sem ga pa samo pol, je bilo več kot dovolj. Kakorkoli, masi sem dodala še kokos, rozine in čokoladne koščke, na pečen vafelj pa še žlico medu in malo stepene smetane. Mmmm … v hrani pa res znam uživat! Ugotovovim, da je ure devet in ne deset, torej pridobim eno uro, zato si dovolim malo zaplavati in malo počvekam preko spleta. Nato pa spet učenje. Počasi mi snov leze pod kožo, vse ostane v glavi. Vsaj do torka popoldne!

Noč. Čas je, da gre spat. Malo bom še ponovila, ker se zvečer informacije res dobro uležejo. Jutri pa skakanje s kolebnico ali pa morda celo na Nanos. Morda si naredim green curry. Vse ob pravem trenutku. Lahko noč!

Ta teden se na Filozofski fakulteti odvija filozofski maraton. Včeraj je predaval tudi Marko Uršič, naslov rpedavanja se glasi Narava kot vesolnja mati v zen budizmu. Po kratkem nesporazumu se je predavanje začelo nekoliko prej, sama sem prišla nekoliko kasneje, tako da od njega nisem veliko odnesla. Vsekakor pa toliko, da mi je Uršičev način razmišljanja blizu. Predavanje je veliko temeljilo na fotografijah – (vsaj na koncu) je primerjal Japonsko kot tehnološko razvito oazo ter Japonsko kot zelo tradicionalno družbo. Kaj je ostalo od preteklosti in kako se to kaže danes. Ker omenjenega predavanja še ni objavil na njegovi osebni strani, sem si na hitro prebrala intervju, ki ga je pred tremi leti izvedel in napisal kolega Peter Petkovšek.
Čeprav je celoten intervju zanimiv, se bom oddaljila od njegove osrednje teme – predstavitev Uršičevega literarnega dela Štiri časi. Navajam vprašanje in odgovor, ki me trenutno nagovarja, posredno je bilo prisotno tudi na predavanju.

“Tu je še ena vaša misel: “Morda bo kak blagi dušni pastir rekel: edino ljubezen je tista, ki šteje! Da, ampak če je tako, zakaj je potem sploh treba biti kristjan? Saj ljubijo tudi ateisti: morda še bolj ljubijo to božje stvarstvo in svoje bližnje kakor tisti, ki se nadejajo onstranskega plačila za svojo tostransko ljubezen?” (Ibidem.)
Krščanstvo vas ni prepričalo, čeprav skorajda zavidate tistim, ki lahko resnično verjamejo. Moti vas ločevanje vernih, ki bodo odrešeni, in nevernih, ki ne bodo, sprejetje raznih cerkvenih dogem ter nezmožnost cerkve s totalnim sprejemanjem drugega ustvariti splošno slogo. A verjetno mnogo predvsem mladih kristjanov razmišlja podobno, ne verjame v vse to, in bi, če bi bili pozvani, podobno opozorili na morda za današnji čas nekoliko šibke predpostavke cerkve. Kljub temu pa ostajajo kristjani.
Na krščanstvo gledam kot na zgodovinski proces, ki poteka že dve tisočletji. Jasno, da sodobno krščanstvo ni isto, kot je bilo, recimo, srednjeveško. To pa, da nisem kristjan, to pravim predvsem z iskrenostjo, ker se mi zdi, da je preveč ljudi, ki se deklarirajo za kristjane, a se nikoli prav zares ne vprašajo, ali verjamejo v to, kar izrekajo kot svojo veroizpoved. Seveda je vprašanje vere nekaj zelo subjektivnega in težko je reči, do kolikšne mere nekdo verjame v besede krščanskega kreda. Vere se ne da meriti na vatle in tudi na manjše enote ne. Osebno imam drugo pot in lažje mi bo na tej poti, če bom videl, da se naše različne poti vendarle nekje stekajo, v neki konvergenci, ki najbrž ni od tega sveta, kot se reče, in ravno zato niso nasprotujoče si poti, tako da velja tista polifonija tudi zanje. Preprosto dejstvo je, da ne obstaja ena sama religija, religij je mnogo, imajo drugačne svete knjige, drugačne dogme. Toda katera je resnična? Filozofski odgovor na to morda napačno postavljeno vprašanje bi bil “Vse so resnične” (in nobena povsem?), ampak to je težko uskladljivo z razodetjem. Če nekdo jemlje razodetje zares, namreč Biblijo ali Koran kot sveto knjigo, lahko sicer reče, da je druga religija na isti poti, ki pa bo prej ali slej prišla na mojo. Takšna je na primer misel, da je islam v bistvu še ne povsem dozorelo krščanstvo. Tako nekako sta mislila tudi renesančna filozofa Nikolaj Kuzanski in Pico della Mirandola, velika povezovalca, ki sta odigrala takrat zelo pozitivno vlogo v odnosu do drugih verstev. Vprašanje pa je, ali je možno tudi dandanes tako misliti. Neka druga možnost svetovne verske sprave, ki je blizu filozofom, je v predlogu, da se celotno krščansko izročilo razume na simbolen način, da je Biblija simbolni diskurz, ki ima sicer nesporno zgodovinsko ozadje, ampak da gre pri razodetju za drugo in drugačno raven razumevanja resničnosti. Recimo, kako razumeti Janezovo Razodetje, strašljivo Apokalipso? Če gre zgolj za simbolni diskurz, do kam le-ta seže? Kajti, če je Apokalipsa simbolni diskurz, ali enako velja tudi za Evangelij? Tu pa verjetno kristjan, vsaj na današnji točki razvoja krščanstva, ne more reči, da je Kristusovo utelešenje in vstajenje zgolj simbolno, ampak v skladu s svojo vero reče, da se je to resnično zgodilo. Vez s Kristusom v evharističnem obredu kristjanu omogoča, da doživlja utelešenje in vstajenje kot resnično, vsaj tako si to predstavljam, od zunaj. Ampak po drugi strani ostaja dejstvo, da na svetu obstajajo tudi druge religije, katerih verniki verjamejo nekaj drugega. Kako je potemtakem z resnico vere? Ali bodo prej ali slej vsi muslimani ali budisti postali kristjani ali nemara celo obratno? Stavim, da se to ne bo zgodilo, večglasje verstev bo obstajalo še naprej, tako kot zdaj. Razodete religije so nastale v časih, ko so bile njihove kulture neprimerno bolj sklenjene, samozadostne in so imele neprimerno manj medsebojnih stikov kot dandanes. Žal so religije prepogosto prevzemale tudi vloge vojskovodij. Danes pa je svet, kot se dostikrat reče, ena sama globalna vas. In tu se potem porajajo ta vprašanja, ki niso toliko vprašanja vernika, ampak bolj filozofa, ki premišljuje o veri. To je lahko tudi isti človek, v katerem vera in razum živita nekako vzporedno. Moj literarni Angel na nekem mestu v Sedmerkah vpraša filozofa Bruna: “Torej misliš, da je v nekatere stvari mogoče verjeti, v druge pa ne?” in Bruno odgovori: “Seveda, kakopak!” Angel pa odvrne: “Če tako misliš, še nisi doumel bistva vere.” Meni je, vsaj zdaj, ko to pišem, bližji Bruno, saj tako kot on iščem svojo vero, svojo duhovno pot v filozofiji. (vir)”

“Toda če govoriva o mitološki percepciji časa …
Da, čas mita je praviloma krožen, čeprav je šlo pri mitološki percepciji najprej za letno cikliranje, vračanje letnih časov, potem šele za prenos le-tega na kozmično kroženje. Glavna uganka pri krožnem času je vprašanje spomina …
… ali se spomin ohrani …
Da. Kajti če se ne ohrani, kdo sploh ve, da gre za vračanje, za kroženje časa? V različnih verstvih je na različne načine prisotna misel, da se spomin ohranja onstran smrti. V indijskih religijah je to vera v reinkarnacijo, v krščanstvu je to vera v vstajenje individualne duše in telesa.”

“Kozmološka razmišljanja nas hitro pripeljejo do vprašanje smisla našega bivanja. Lani ste na predavanjih o renesansi v Cankarjevem domu ponudili sedem različnih možnih odgovorov na vprašanje o brezmejnosti in razsrediščenosti vesolja, ki človeka tako bega in postavlja v popolnoma nepomemben položaj v vesolju. Za katero od teh možnosti se sami zavzemate?
Za tisto, ki pravi: Edino, kar je resnično pomembno, je Duša ali Duh, zanju pa bližina in daljava pomenita nekaj drugega, kot se nam zdi v fizičnem prostoru in času. Dejstvo je, da je vesolje velikansko. Če smisel in pomen vnašaš zgolj v fizični prostor in čas, te kmalu obide pascalovska tesnoba, soočenje z neznanskim breznom, ki vzbuja grozo. Prava in najbrž enina možna uteha je samo v duhu, v Enem, ki je Vse.”

Kdor je vsa malo sledil najinemu potovanju po JV Aziji, se morda še vedno spomni, da sva predvsem v Vietnamu rada zahajala v točno določeno restavracijo - Whole Earth Vegetarian Restaurant. Nanjo sva naletela v glavnem mestu Vietnama, a sva kasneje ugotovila, da obstaja veriga teh restavracij in jih najdeš tudi v drugih mestih (Bangkok, Chiang Mai …). Kakorkoli, v vodiču in na internetu boste našli opis v takšnem stilu “this is THE PLACE for vegetarian food so good that non-vegetarians would love it too”. Kakorkoli, to je samo uvod v prispevek, saj želim zabeležiti nekaj povsem drugega. Ker sva v omenjeno restavracijo velikokrat zahajala in se naužila res odličnih, svežih in še poceni jedi, sva se tudi z natakarjem že malo spoprijateljila. Ker me je zanimalo, kako naredijo vse te brez-mesne jedi, sem ga prosila za recept – le tega si želilm zabeležiti na spletu, če slučajno izgubim listek. No, saj ni nič posebnega v resnici.

Torej, kako narediti veg chicken?

1/ vegchicken put in hot water
2/ along 3 minute
3/ then put chicken veg. in egg
4/ after put in wheatflour and fried chicken already

Če prevedem: kupi sojine koščke (za variacije različnih oblik: okrogle za “nagce”, ploščate za majhne zrezke, večje za zrezke; z različnimi začimbami dobijo tudi različne okuse), jih skuhaj v vreči oz. vreli vodi, katero jaz solim in dodam še kakšno začimbo (poper, sladka paprika, lahko tudi curry …). Nato te kroglice namočiš še v jajce in nato v moko ter jih ocvreš v olju. Poleg lahko ponudiš sweet chilli sauce za pomakanje.
Ješ jih lahko zraven česarkoli, tak isto kot običajno meso. Predvsem zraven riža in kakšne pečene zelenjave na azijski način.

Ne najdem nobene fotografije za ponazoritev. Ko se jih naslednjič zopet lotim, se morda utegnem spomniti in jih poslikati.

Že nekaj časa abstiniram pitje kave in pravega čaja. Ukvarjam se namreč z mislijo, ali ima omenjena pijača name učinek, predvsem v smislu nespečnosti. Če najprej opišem malo ozadja. Kavo sem pila le občasno, čaj pa nekoliko bolj pogosto, vendar sem imela vedno občutek, da tein in kofein name nimata nobenega vpliva. V določenem obdobju mi ni bilo najlažje zaspati, tako sem se obračala v postelji do enih, pol dveh, dveh zjutraj … kar za marsikoga sploh ni pozna ura, zame pa to ni ravno sprejemljivo. Tako sem se odločila, da preizkusim ne piti kave in čaja ter ugotoviti, kakšne so posledice.

V času abstinence sem zvečer res lepo zaspala. Enkrat sem vseeno pila kavo, in če se prav spomnim, posledica ni bila spodbudna. Včeraj sem doma jedla tiramisu, kjer je seveda tudi nekaj kave, in mi zopet ni uspelo kmalu zaspati. Nasprotno, bila sem čisto budna. Zdaj pa me vedno bolj zanima, ali je to res posledica kave? Ima čaj isti učinek? Ali je vzrok skrit nekje drugje in se situacije slučajno prekrivajo? Kako naj to ugotovim? Verjetno bi morala še nekajkrat namensko narediti preizkus, da bi lahko z večjo gotovostjo trdila, še bolj pa predvidevala, v čem se skriva vzrok občasne budnosti v poznih urah. Vem, ponavadi vzroke iščejo v stresu, težkih okoliščinah, preobremenjenosti, travmah iz otroštva, vendar se zdi, da v zadnjih trenutkih v redu shajam. Seveda je lahko tudi to vzrok, vendar me še vedno muči radovednost ali kava in čaj mojemu organizmu dejansko ne ustrezata (več)?

Relacija vzrok – posledica je lahko res težko dojemljiva.

Študiram didaktiko, kjer obravnavamo tudi Jana A. Komenskega. Zanj lahko rečem, da je bil verjetno res revolucionar svojega časa, za idealista pa bi veljal še danes. Lah (v Medveš,  Socialna pedagogika, 3-4, 1992) ga opiše z naslednjimi besedami:  “… da se je /Komensky/ vse življenje boril za to, kako bi bilo mogoče vso svetovno znanost zbrati in podati tako, da bi bila vsem dostopna; saj je mislil, da od tega zavisi svetovni mir (če bojo vsi ljudje enako vzgajani in bi vse vedeli, bi bili vsi izobraženi in vojna bi bila nemogoča“.

Morda koga zanimajo te revolucionarne ideje bolj podrobno? Po pravici povedano, so kar zanimive in danes še vedno aktualne (še posebej v primerjavi z drugimi didaktiki). Drugič.

Jezus se je pustil križati, pustil je, da so ga kamenjali, ga zmerjali. Pustil je, da so ga ubili. Ni se boril za svoje preživetje, kajti raje je zgled kot borec za svoj prav. Živel je skromno, mnogo naukov je podal.  Verjel je vase in v druge, a mu drugi niso verjeli. Vedel je, da ima prav – še kako prav, a se ni pustil sprovocirati; ne, pustil je raje sled za seboj,  čeprav je zanjo plačal visoko ceno.

Kakorkoli že, tako nekako si jaz predstavljam njegov konec. Nianse niti niso pomembne. Ampak danes mi je dalo misliti. Že prejšnji teden mi je dalo misliti, le da sem ta teden to nadgradila v drugačnem kontekstu. Odraščala sem med fanti, dva brata, dva bratranca in trije mlajši bratranci, prijatelji starejšega brata in tako naprej. Komu bi prišlo na misel, da bi me vsi ti fantje imeli za princesko … no, zgodba je pravzaprav ravno nasprotna, saj sem se morala za svoj obstoj več ali manj boriti. Ko sem to ugotovila, sem prišla še do ene ugotovitve – da se za svoj obstoj, še toliko pa za svoj prav borim še danes – še naprej v družini, med prijatelji in drugod. Povsod na malo drugačen način. In kaj ima Jezus pri tem? Če bi se Jezus boril za svoj prav, ne bi bil takšen moralni zmagovalec kot sicer. Bil bi enak ostalim. Tako pa je ponižno vse prenašal. Sicer je dobil po buči, a predstavljam si, da bi bilo še več gorja (gorja za njega in za druge), če bi ravnal drugače. In kaj ima to opravka z mano? Čeprav imam svoj prav (ali je pravi ali ne, ni stvar diskusije; predpostavljam, da je pravi, saj je sad mojega doživljanja, čutenja in morda neke intuicije), mi ni potrebno vedno pri njem vztrajati! Ni se mi treba vedno boriti. S tem verjetno/morda sploh ne dosežem tistega, k čemur težim. Drugemu dopovedati, kaj šele vsiljevati svoj=moj prav, ki ni enak njegovemu, verjetno/morda nima smisla. Pa vendar si težko predstavljam ponižno prenašati kritiko, brco drugega. Zakaj toliko težim k uveljavljanju za svoj prav? Zakaj ne bi imel prav nasprotnik? Zakaj mi je TAKO težko priznati, da ima nasprotnik prav? Ko se velikokrat izkaže celo to, da imata oba prav, samo razumeta se ne, ker govorita drug jezik, uporabljata drugačne pojme. Zakaj ne morem sprejeti različnosti pogledov na svet? Naj mi bo Jezus za zgled s svojim ravnanjem – je takšno ravnanje res konec koncev v prid meni sami?

Je ta sestavek kaj smiseln? Malo sem že zaspana, pa sem vseeno na nek način želela podati svoje misli, drugače jutri ne bi bile tako žive. Upam, da je vsaj približno razumljivo; morda pa že koncept sam  ni razumljen meni, kako bo šele komu drugemu. Če ne drugega naj ostane sestavek v spomnim na vzgib in razmišljanje.