Ko iskra postaja plamen
Ni slučaj, da sem vstopila na avtobus, ki me je peljal v napačno smer. Na prvi možni postaji sem sestopila in se peš odpravila proti danemu cilju. Ravno razmišljam, koga iz gimnazije bom srečala, na naslednjem križišču znan, nasmejan obraz. Greva na kavo? Greva. Zmenjena v sekundi. Sončnih žarkov in klepeta s starim dobrim kolegom ni moč spustiti, pa še spontan trenutek doda piko na i.
Ne vem, kako pomlad doživljate drugi, ampak v meni ta letni čas resnično vzbudi neko čudovito energijo in voljo. Vem, do pomladi je še kar nekaj mrzlih dni, a prvi sončni žarki (vse do prave vročine) me napolnijo s pozitivnostjo vsako leto znova. Čeprav še nismo vstopili v februar, že čutim tiste pomladne dni, ki mi bojo polnili baterije za celotno leto. Čutim, da v meni tli iskrica, ki pa v določenih obdobjih samo tli. Sončni žarki me prebudijo, zanetejo iskro, da bolj žari. Počasi postaja plamenček, ki me opogumlja, mi daje ideje in moč. Takrat bi pomagala celemu svetu, vsakomur.
Plamen se razživi tudi v stiku z drugimi, ko si izmenjujemo mnenja. In kolega iz gimnazijskih časov je danes v pravem trenutku načel temo, o kateri razmišljam večkrat tudi sama. Ana, a ti veš, zakaj je danes takšno stanje na svetu? Samo ena beseda je dovolj. Pohlep. Pohlep je ta, ki razdvaja družbo. Moram mu pritrditi. Razloži, da je delal že zelo raznolike stvari, projekte z zelo raznolikimi ljudmi in prišel do zaključka, da je njegova že nekaj časa trajajoča želja delovati v prostovoljnem sektorju. Da ga takšno delo izpolnjuje, ker se skupaj naberejo ljudje, ki jim ni mar za denar, niti ne toliko za uspešnost, kot za proces sam, kjer se učijo konkretnih stvari in spretnosti, pridobivajo številne izkušnje, realizirajo svoje ideje, delajo preko ustaljenih norm in začrtanih meja in sledijo skupnemu cilju, učijo se drug od drugega. Morda sem njegove besede malo razširila, a mislim, da sem ga pravilno razumela, kaj je želel povedati. Ta njegova misel o pohlepu in delu bolj prostovoljne narave, kjer dobiček ni v središču pozornosti, moj plamenček še bolj podžge.
Če se ozrem po zgodovini, pravzaprav vidim, da je družba na nek način vedno temeljila na pohlepu (izvzete kakšne plamenske družbe sredi ničesar, brez ničesar, pa še tam …). Že antična doba se razvija od aristokratske družbe v smeri demokratične družbe, a za obe velja razslojenost, da fevdalne družbe srednjega veka in duhovniškega sloja polnega vsega raje ne omenjam. Če razmišljam o demokraciji, ki je utopično gledano dobro zastavljena, danes vidim, da se le ta sprevrača v njeno popolno nasprotje. Namesto enakopravnosti, enakovrednosti, vidim pravzaprav vse več razlik, vse večjo razslojenost tako na mikro kot na makro-globalni ravni. Lahko na tem mestu kaj pripomorem za boljši jutri?
Četrta idelologija, ideologija znanosti nam pri tem ni v tolikšno pomoč, kolikor bi nam lahko bila. V ozadju so zopet politične spletke, denar in pohlep, ki prave interese sprevrača v osebno (državno) dobro, ne pa v dobro množic, v dobro človeka. Že Nietzsche se zoperstavi te ideologiji, za katero pravi, da ustvarja in goji narcisoidne poglede. Izhod išče v pogledu vase, v zgodovini antike, ki mu predstavlja izvor pravih idej, kjer je človekova notranjost tragična, a iskateljska hkrati (in ne narcisoidna), v literaturi, ki človeka polni z vedno novimi vzgibi, novo ustvarjalnostjo. Nietzsche hoče izstopiti iz te narcisoidnosti, s katero se je najlažje zliti, to so odlično dokazali že Rimljani z zadovoljitvijo množice preko “kruha in iger”. A dovolj je teh iger, človek naj bo krut do čredniške, nesamostojne osebnosti v sebi. Nasprotno naj človek v sebi prebuja svojo enkratnost, naj bo (ravno prav) kritičen do družbe, naj se ukvarja s seboj, a ne na narcisoiden, temveč na ustvajralen način.
Levinas, francoski filozof 20. stoletja v svoji etiki išče in najde dokončen izstop iz egocentrizma preko etične odgovornosti do drugega. Klic drugega me prebuja iz zaverovanosti vase, iz moje “egologije”. Drugi mi omogoča izstop iz mene samega in me popelje tja, kjer še nikoli nisem bil. Pogoj za izstop je torej ta, da etično prisluhnem drugemu človeku in opazim njegovo stisko, nato pa da odgovarjam na njegovo prošnjo. Ko mu pomagam se sam prebujam v odgovorno bitje. Vse skupaj nadgradi s svojim pojmovanjem časa “danes je jutri”, ki nakazuje, da ni več časa za odlašanje. Trpljenje drugega je tukaj in zdaj. Vse kaže, da so nevladni, prostovoljni sektor, še toliko bolj pa neformalni odnosi med ljudi, tisti, k se odzivajo danes in v dobro drugega. Vendar pri svojih interesih ne smemo biti preveč goreči, saj lahko s tem dosežemo nasprotno od željenega. In medias res, prava mera, zmernost in iskanje ravnotežja med jinom in jangom je pravilen odgovor tudi na tem področju.
Še vedno je aktualen tudi Kant, ki s svojim kategoričnim imperativom naroča, naj delam tako, da bo lahko moje življenjsko ravnanje maksima (tj. pravilo ali moralni zakon) za vse ljudi. V obliki zlatega pravila se bolj ljudsko sliši zapoved “ne stori drugemu tistega, kar ne želiš, da bi drugi storil tebi”. To misel nadgradi Hans Jonas, ko razmišlja o današnjem odnosu do narave in človeka in pravi, da naj zakon ne velja le za vse ljudi, ampak tudi za prihodnje rodove. Imamo znanje, danes znanost zmore več kot sme realizirati, saj si ne moremo več dovoliti vsega kar bi želeli. V dobro nas in prihodnjih generacij.
Že misel na to, da vem, da so okoli mene ljudje moje generacije, ki jim ni vseeno in ki se angažirajo ne zaradi denarja, ampak zaradi izkušnje, me spravlja v dobro voljo. Verjetno bi morala biti bolj družabna ter bi imela tako priložnost spoznati še več podobno mislečih. Vse res kaže, da kolikor smo ljudje zliti z družbeno moralo, se prej ali slej najde tudi vedno več ljudi, ki nočejo biti (g)noji z glavo v pesku, ampak želijo delovati drugače, po svoje.
Goreči plamen z zahajajočim soncem počasi izgublja energijo in moč, a iskra ostaja. Naj se iskra čim večkrat prižge, in naj me njen plamen greje od znotraj in zunaj. Proti novi pomladi … na poti v novo prebujenje narave, tebe in mene.
ß
