Vedno boljše =)

27/02/2010

Nekaj prigod

Vloženo v: Razmišljanja,Vsakdanje stvari — Vedno boljse @ 18:22

Kaj se mi dogaja, ko sem z mislimi nekje – kdo ve kje. In ko stvari počnem popolnoma iz navade, včasih pa pride do misunderstandinga tudi zaradi hitenja.

* Perilo za pranje odnesem v kopalnico, kjer imamo v ta namen postavljen koš za perilo, a jaz odprem wc školjko in želim perilo vreči v wc.
* Ko kuham čaj in ga že sladkam z medom, vzamem pokrovček za med in z njim zapiram vrč s čajem namesto kozarca za med.
* Po obroku ali kuhanju pospravljam jedilno mizo ali delovni pult in stvari, ki ne sodijo v hladilnik, želim pospraviti ravno tja – v hladilnik, ki ga že odprem ter sredi giba dajanja stvari proti hladilniku se že smejim sama sebi.
* Naredila sem še nekaj podobnih stvari, a se jih trenutno ne spomnim.

Razno
Danes sem za zajtrk jedla jajce na oko. Navdušeno sem ugotovila, da lahko belo zakrknjeno mrenico čez rumenjak primerjam s človeško kožo. Previdno sem nabreč z ostrim delom vilic “razrezala” to povrhnjico, ki se je raz/širila kot če bi rezala človeško telo. Zdaj vem, kaj in kako počnejo kirurgi in kako se ob tem počutijo. No, jaz sem se verjetno počutila veliko boljše od njih ob ustvarjalnem odkritju, a to bi bil lahko način, kako predstaviti takšno področje otrokom. Ali pa tudi ne.

Opisala bi še del sanjave noči. Zjutraj sem namreč tik preden sem se zbudila sanjala dva fanta, brata, različno stara, ki sta hodila po prazni ulici z globokim krožnikom v roki, ki je bil napolnjen z juho, vendar je bilo juhe bolj malo. Fanta sem srečala, ju malo povprašala, kam gresta in od kod jima juha, pa je starejši povedal, da sta bila pri mami, kjer sta dobila juho, zdaj gresta pa domov, da jo pojesta. Če bi želela repete, pa gresta ponjo zopet k mami. Vprašam, zakaj juhe ne pojesta pri mami, pa se fant zasmeje in reče, a v tistem čošku? Poleg tega sem v sanjah dobila občutek, da sta dobila manj kot polovico krožnika juhe, torej da bosta šla še ponjo. Moram reči, da je bila situacija iz sanj prav prisrčno zabavna in smešna, ko sem se je spomnila.

26/02/2010

Otvoritev …

Vloženo v: Dogodki,Kolesarjenje,Okolje,Vsakdanje stvari — Vedno boljse @ 14:54

… kolesarske sezone 2010. Tri dni sem bila s kolesom že po Ljubljani, danes jo je spet zagodel dež. Ampak počasi se bo tako ali tako začelo aprilsko vreme, kar ne pomeni nujno, da se s kolesom ne da kam priti. Kakorkoli, dež gor ali dol, občutek biti na kolesu je zopet fantastičen! Občutek, da se premikam hitreje, da sem bolj svobodna, nisem omejena na avtobuse, pridem točno tja, kamor želim … No, razmere na kolesarskih stezah in cestah še zdaleč niso optimalne, a počasi bojo le počistili ves pesek s pločnikov, zaflikali kakšne luknje, sneg se pa že hitro topi.

Uživajte vsi kolesarji, kdor pa to še ni, naj za foro poizkusi (in vztrajaj vsaj nekaj časa).

24/02/2010

Do knjižnega molja mi še malo manjka

Vloženo v: Razmišljanja,Vsakdanje stvari — Vedno boljse @ 11:49

V letu 2009 sem prebrala vsaj 13 knjig v celoti, od tega ena angleška in nekatere od teh tudi dvakrat. Poleg tega pa še nekaj drugih knjig po določenih poglavjih, različne članke, kar bi skupaj naneslo še za kakšno knjigo ali dve ali več. Pa še kakšen članek v reviji ali dnevnem časopisu. Več kot dovolj. Več kot toliko sploh ni dopustno, ker knjižnega molja nekoliko omejuje knjiga sama, saj le ta ni preveč družabna. Če v tebi vseeno prebudi žarke razmišljanja, pa se z njo ne moreš pogovarjati in izmenjevati mnenj. Lahko se veseliš ali žalostiš zapisanega, a tega ponavadi z nikomer ne deliš. Še vedno se spomnim zaključne misli filma Into the Wild, ki se glasi: “Happiness possible only when shared”. Kako res je to, in kako res je tudi to, da bom morala nekoliko več energije vložiti v druženje, da bomo med seboj lahko delili nasmeh, veselje in srečo.

22/02/2010

Skrivnosti prečudovite Santa Rose

Vloženo v: Dogodki,Družba,Fotografija,Naokoli,Razmišljanja — Vedno boljse @ 10:59

Ni čudno, da se v skrivnostno lepi obrečni vasici dogajajo skrivnostne reči. Bila sem tam, in povem ti, da je kraj resnično lep, prijeten, tamkajšnji ljudje so prijazni in gostoljubni. Popolnoma po občutku smo se s prostovoljci, ki smo tri tedne delovali na misijonu v notranjosti Gvajane, podali novim dogodivščinam naproti in zadnje dni bivanja v Gvajani preživeli v oddaljeni Santa Rosi, v pokrajini Moruka. Nismo vedeli kam nas vodi pot, saj smo si pot le okvirno začrtali. A poznanstva pripeljejo daleč, tako da smo imeli priložnost ponovno iti malo bolj v notranjost oz. v odmaknjenost civilizacije (kot jo razumemo v primeru Gvajane). Vasica je presenetila celo s hostlom s “posteljo” sredi sobe in seveda brez elektrike, tekoče vode in normalnega wc-ja, s ščurki naokoli, a odličnim sveže stisnjenim guavinim sokom v bližnji vaški gostilnici. Ker smo vajeni vsega, nas komfort hostla ni nič motil, mi smo namreč uživali v lepotah narave in medsebojni družbi. Za piko na i so se potrudili nekateri najstniki in nam sami spekli pico, dobili smo tudi uporabna, avtohtona, ročno narejena, vsak nekoliko drugačna darilca. To je moj vidik skrivnostne Santa Rose. Za boljšo predstavljivost dodajam še nekaj fotografij.

ß

ß

ß

ß

Kaj pa se v resnici dogaja v omenjeni vasici? Gre za paranormalen pojav, črno magijo, histerijo ali le pojav psihološkega izvora? Na gvajanskih straneh smo kasneje, po prihodu domov lahko prebrali marsikaj, česar nam tam nihče ni omenil, a takrat je skrivnostna “bolezen” šele (ponovno) vzniknila. Bolezen je po treh letih, ko so se soočili s prvim primerom, ponovno prišla na površje v oktobru 2008 in se vrnila v februarju 2009. V tem času je bilo prizadetih 73 deklet, starih med 13 in 18 let, vse učenke srednje šole v Santa Rosi. Vsa dekleta so se pritoževala nad glavoboli in bolečinami v trebuhu, nato pa so doživela nepojasnjeno omamljenost in otopelost, ki se je na ven kazala z zaprtimi očmi, pogosto pa so nato izgubile zavest. V takšnem stanju so bile lahko tudi po eno uro. Poleg tega so se dekleta soočala z nočnimi morami oz. čudnimi sanjami. Zdravniki niso ugotovili ničesar, niso znali postaviti diagnoze, zato pa psihološko poročilo trdi, da gre za množično histerijo oz. množično okužbo, za katero je običajno, da prizadene le ženske in v Gvajani do tedaj še ni bila zabeležena. Kakorkoli, dejanski izvor in vzroki bolezni še vedno ostajajo stvar debate.
Dekleta, ki so se soočala z boleznijo, so večinoma prenehale hoditi v šolo in so jih celo odpeljali iz vasi na “počitnice” (ponavadi h kakemu duhovniku, da so skupaj molili za ozdravitev), kjer so bile vključene v produktivne aktivnosti, naslednje leto pa so zamenjale šolo.
Da pojav ni paranormalen ali nadnaraven, omenjene skrivnostne dogodke razlagajo s pomočjo članka “The science of voodoo: When mind attacks body”, ki govori o nocebo oz. palcebo učinku. Članek tudi napiše, da so primeri s simptomi brez prepoznavnega vzroka razširjeni v skupinah ljudi prisotni že stoletja in jih razlagajo kot pojav množične psihogene (duševno pogojene) bolezni.
A učitelj v šoli, ki ima daleč največ izkušenj s omenjenimi deleti, je presenečen in začuden, da ob omamljenosti in otopelosti enega deleta, napad hkrati doživi še nekaj drugih deklet. Učitelj se sprašuje, kako razložiti, da imajo dekleta, ki so zelo narazen in neodvisne ena od druge, napade ob istem času? Potem  vzrok pojava ne more biti psihološki.
Katoliški duhovniki pa se nad bolezen oz. pojav obračajo z molitvijo in pomoč žrtvam. A kolikor je bolezen diabolična, torej da gre za obsedenost, zlobo, hudiča v dekletih (npr. kot posledica črne magije), se bo cerkev zatekla k alternativi eksorcizma (izganjanju duhov).

Vsebino sem črpala iz različnih člankov na gvajanskih straneh. Upam, da sem jih pravilno razumela. Vsekakor se dogaja nekaj čudnega, kar pa navdušuje mene, je to, da sem v vasici bila tik pred ponovnim izbruhom skrivnostnega pojava. Dvomim, da bomo kdaj dobili odgovor, za kaj gre v resnici. A vsekakor želim vsem dekletom čim prejšnje okrevanje in nobene “okužbe” več, kar tudi potrujejo v zadnjih člankih, da je primerov vse manj oz. jih trenutno ni več. Vasica je res čudovita in čudoviti so njeni prebivalci, tako da jim želim nadaljnji razvoj in predvsem preživetje v nebeško lepem okolju, kjer so doma.

20/02/2010

Kukiji, pomarančno čokoladna sladica, makovo pecivo

Vloženo v: Kuhinja,Recepti — Vedno boljse @ 22:41

Ker je naš spomin izrazito selektiven (in prav je tako), si želim zabeležiti nekaj uspelih poskusov ustvarjanja v kuhinji. Prispevek bo tokrat (in od zdaj naprej še kdaj drugič) vseboval predvsem informacije kuharske narave, predvsem recepte in drugi namigi.

Kukiji
Sestavine: 200 g moke in 100 g ovsenih kosmičev (lahko tudi 300 g moke ali druge variacije teh dveh sestavin), 230 g masla (kombinacija masla Planika, doma narejenega s tržnice in kokosovega masla), 100 g rjavega sladkorja, 260 g jedilne čokolade (narezane na koščke), 2 jajci (v kolikor izbereš ovsene kosmiče, bi jaz naslednjič dala tri jajca; tokrat sem kasneje dodala 1,5 žlice mleka, da je bila masa bolj redka), pecilni prašek oz. soda bikarbona, 1 žlička soli, lahko tudi vanilijev sladkor (jaz ga nisem našla).
Potek: 1) sladkor in maslo skupaj zmešaš v relativno homogeno kremasto zmes, dodaš jajci in čokolado; 2) moki dodaš pecilni prašek, vanili sladkor in sol ter vse skupaj postopoma vmešaš v zmes pod točko 1 – testo sem mešala z mešalnikom s spiralnimi metlicami (kot za kruh); 3) iz testa oblikuješ za oreh velike piškote in jih polagaš na pekač (vmes naj bo nekaj cm prostora, ker se piškot zelo razširi; pred peko na pladnju jih ni potrebno potlačiti, lahko so kroglice, ker se v pečici sami razlezejo in sploščijo); 4) pečeš na 180°C okoli 9 minut (jaz sem jih pekla 10 minut, pa bi jih drugič vzela kakšno minuto prej ven; malo je verjetno odvisno tudi od pečice).

Pomarančno čokoladna sladica v obliki “tiramisuja”
Sestavine: čokoladni puding (verjetno lahko tudi vanilijev itd.), 0,5 l mleka (lahko iz mlekomata), nekaj jedilne čokolade (ena vrstica 500 gramske (velike) jedilne čokolade, naslednjič je bom dala še nekoliko več – dve vrstici), baby piškoti (4 paketki; lahko spečeš tudi navadno pecivo), sveže stisnjen pomarančni sok (lahko tudi z dodatkom stisnjene polovice limone oz. po želji); ker nisem vedela, kako bo sladica sočna, sem naredila še “marmelado” iz suhih marelic namočenih v pomarančni sok ter zmiksanih v gladko zmes (predvidevam, da bo zmes bolj gladka, dlje ko se bojo marelice namakale), drugače lahko uporabiš tudi marelično ali pomarančno marmelado.
Potek: 1) stisnni pomarančni sok (privošči si ga še ti malo kar tako), 2) skuhaj čokoladni puding po navodilih (jaz uporabljam samo rjavi sladkor in ga dam malo manjkot piše); 3) medtem ko čakaš, da mleko zavre, si pripravi baby piškote tako, da z nožem narediš z obeh strani zareze (da bojo bolje in hitreje vpijali sok); 4) na dno posode položi prvo plast piškotov, ki jih namočiš v pomarančni sok; 5) če si izbraz marmelado, jo premaži čez piškote; 6) polij s pudingom; 7) zopet plast namočenih piškotov; 8 ) polij z durgo polovico pudinga; 9) če želiš na vrhu posipaj z dobrim pravim kakavom (to ni Benko kakav!).
Namig: sladica je boljša po nekaj urah, ko se ohladi (najprej na sobni temperaturi, nato do konca v hladilniku) oz. naslednji dan, ko se okusi prepletejo.
* Te sladice še nisem zasledila, zrasla je v moji glavi, ko sem želela jesti čokoladni puding, a ne samega. Ker imam rada Jaffa piškote, kombinacija s pomarančo ne more biti zgrešena. Pa še kako res je! Čeprav nam je bil okus najprej malo tuj, je večini sladica odlična in sočna!

Makovo pecivo
Sestavine: 3 jajca (iz beljakov sneg), 2 jogurtova lončka maka, 1 lonček rjavega sladkorja (to je polovica količine večine drugih receptov), nekaj masla (kokosovega oz. druge maščobe; približno polovico lončka), 2 lončka moke (1,5 bele, 0,5 pirine), 2 žlici kisle smetane, 1,5 lončka mleka iz mlekomata (mleko lahko nadomestiš z jogurtom oz. kombinacijo mleka in jogurta), 1 pecilni prašek, sok pol limone, vanili sladkor.
Premaz po biskvitu: različic je veliko, sama sem polovico peciva pustila brez vsega, takšnega kot je, drugo polovico (ohlajeno) pa namazala z marelično marmelado, ki sem ji dodala še limonin sok in prelila s stopljeno jedilno čokolado (nad vodno paro stopiš čisto malo masla, nato pa jedilno čokolado).
Potek: 1) ločiš rumenjake in beljake, 2) v rumenjak dodaš sladkor in maslo ter zmiksaš, 3) dodaš mleko in kislo smetano, nato še mak in limonin sok, 4) moko zmešaš s pecilni praškom in vanili sladkorjem ter jo postopoma vmešaš v maso, 5) iz beljakov narediš sneg in ga vmešaš v maso, 6) pečeš 20 do 25 minut pri 170°C.
Namig: Na forumih pravijo, da se z makom lepo ujema okus limone.
Vprašanje:Majhen problem je, ker biskvit ne naraste toliko kot bi si želela, kar je verjetno posledica vsebnost pirine moke, predvsem pa napačen protvan. Drugič moram biskvite peči v višjem in manjšem protvanu.

16/02/2010

O postu

Vloženo v: Družba,Okolje,Razmišljanja — Vedno boljse @ 22:55

Da se začenja postno obdobje za pripadnike krščanstva, sem ugotovila preko novice na Delovi spletni strani, kjer v novici piše, da brtitanski škofje pozivajo vernike, naj vsak dan posta pripomorejo k boljši ozaveščenosti za planet – postne odpovedi naj vključujejo manj mesa, manj spiranja toaletne školjke ter rezanje zelenjave na manjše kose, da se ta skuha hitreje. Ker mesa ne jem, s tem očitno po nekaterih teorijah že veliko pripomorem k bolj čistemu planetu, z vodo bi lahko (še) bolj varčevala, a ker veliko (normalno) pijem, tudi wc obiskujem relativno pogosto. Rezanje zelenjave na majhne koščke pa se mi zdi ironično in smešno, ker v tem dejanju pač ne vidim tolikšne smiselnosti pri skrbi za bolj čisto okolje. Mislim, da bi se morali najprej spraviti na druge neprimerna in potratne navade evropejcev kot je rezanje zelenjave! Takšna težnja je celo kontradiktora, saj bi bilo bolj smiselno spodbujati kuhanje domačih obrokov iz svežih sestavin, pa čeprav so koščki zelenjave (in mesa) veliki, saj bi tako bolje poskrbeli za zdravje državljanov, ko bi le ti npr. manj zahajali v restavracije (s hitro hrano).

Cerkev tudi poziva k zmanjšanju uporabe sodobne tehnologije, a očitno že veliko prišparam s tem, ko doma nimamo televizije in ker sama nimam iPoda. Mobilnega aparata v povprečju ne uporabljam veliko, res pa je, da se računalniku ne morem odreči zaradi narave dela in študija. A to ne pomeni, da brez računalnika ne zdržim – v kolikor nimam tovrstnih obveznosti, mi je v užitek pozabiti na računaklnik (in mobitel), kar se relativno pogosto dogaja. S tem vzdržujem tako imenovani “ogljikov post”, ki veleva, naj se tehnologijo odpovemo vsaj en dan v mesecu (in prihranjen denar namenijo v dobrodelne namene). Smo res prestopili meje normalne uporabe tehnologije in s tem škodimo planetu?

Preostala pravila “ogljikovega posta” so še: zmanjšaj svoj delež emisij pri vožnji z avtomobilom (s kolesom v metso!), sešij in popravi (gre za učenje novih veščin, ustvarjalnost, lahko tudi za užitek), namesto da kupuješ nova oblačila (nekaj jih je pač potrebno imeti), ustvari kompost za ostanke sadja (kompost vsak dan pridno nahranim/o) in začni vzgajati svoje sadje in zelenjavo (tole me pa še čaka), organiziraj zamenjevalno zabavo s prijatelji (po renovaciji sobe sem se lotila temeljite čistke, zato nimam prav dosti neuporabljene robe, tako da težje kaj podarim ali zamenjam, a kakšna stvar bi se že našla) jej ob svečah (to mi bo pa težko, saj rada dobro vidim, ko in kaj je; prav tako uporabljam kar dosti luči, saj težko delujem v (pol)temi, ampak se trudim ugašati luči v prostorih, ki jih dlje časa ne uporabljam), če je le mogoče, pojdi na vlak, namesto na letalo (tudi to ni težko, saj že nekaj časa nisem in ne bom odšla na kakšno daljše potovanje).

Ni toliko pomembno, kdo post spodbuja, konec koncev je več religij, ki se nagiba k takšnim pozivom in spodbudam (z različnimi razlogi). Post je primeren za vsakega človeka, če je veren ali ne. In kaj je namen posta? Da se ozremo po svojih navad in načinu življenja ter skušamo kaj spremeniti na boljše, da se odpovemo določeni sicer željni stvari z razlogom, da smo trdni in močni pri svojih namerah, z njim se (osebnostno) krepimo, z vidika skrbi za telo in zdravje se odpovemo sicer mikavnim sladkarijam in fast food-u in še bi lahko naštevali. Vsak naj najde svoj smisel posta. Mislim, da je v takšnem dejanju kar veliko prednosti, konec koncev smo si v prehodi v novo leto marsikaj obljubili. Čas je, da to udejaniš.

14/02/2010

Variety

Vloženo v: Filmi,Kuhinja,Naokoli,Vsakdanje stvari — Vedno boljse @ 22:49

Počasi se približujem koncu študijskih počitnic, jutri se namreč že začnejo predavanja letnega semestra. Kljub temu imam še eno obveznost, še en kolokvij. Zopet se spustščam v nove vode in usvajam še nekaj novega znanja (ki ga veliko kmalu tudi izpuhti, a upam, da bistvo ostane). Takšen je pač naš šolski sistem in s tem v normalnih mejah ni nič narobe, če ne drugega, vsaj urimo možgane, nekaj pa tudi vendar le odnesemo. Za tokratnji predmet vem, da je snov zanimiva, aktualna, kritična.

Zadnji dnevi so bili relativno normalni, nič posebej drugačni, a na nek način je tako ali tako v vsakem dnevu  nekaj posebnega. Navdušena nad tekom na smučeh, sva z Matevžem želela kupiti potrebno opremo, a sva domov prišla razočaranih pogledov. Vse trgovine so izropane, v zadnjih treh dnev je pošla vsa oprema. Če kdo išče opremo, je bilo v petek stanje naslednje: Hervis – nekaj smuči (z ali brez vezi), trije modeli čevljev različnih številk (vse skupaj 6 parov in mislim, da ne letošnjih modelov), nekaj dragih palic; Interšport te opreme sploh ne ponuja; Šport 2000 je ostal bre vsega in po besedah prodajalca novih okrepitev letos ne dobijo; Alpina v Diamantu (BTC) ima še največ izbire, vsaj kar se tiče čevljev, najde se tudi nekaj palic in smuči, ki pa so večinoma enake velikosti, kar pomeni, da izbire ni veliko, po besedah prodajalke, še ne vejo (si pa močno želijo), ali dobijo kaj nove robe v naslednjem tednu, zato nama je predlagala, naj pokličeva v trgovino, hkrati tudi ne ve, kako je z zalogo po drugih trgovinah v Sloveniji. Poleg izropanih trgovin naju je presenetila tudi skupna cena opreme, saj sva glede na informacije iz forumov pričakovala  nekoliko bolj ugodne ponudbe. A dejstvo je, da je povpraševanje tolikšno, da bi cene lahko še dvignili, pa bi še vedno veliko prodali. O kakšnih posezonskih akcijah zaradi tolikšnega snega ni nič slutiti. Hkrati tudi močno dvomim, da bo letos sploh kakšna akcija opreme za tek na smučeh. Kakorkoli, midva še nisva obupala, saj si še to sezono želiva pretegniti mišice in dobiti nekaj kondicije, zima in količina snega nam je letos res naklonjena. V kolikor nama načrt ne uspe, pa bova ob staljenem snegu čimprej preklopila na kolo, malo se lahko razmigava tudi na kakšnem plesnem tečaju.

Ker nama danes žal ni uspelo si izposoditi opreme, da bi se še enkrat prepričala in potrdila najino prvo navdušenje nad tekom na smučeh, sva se podala na kratek izlet, in sicer na Sv. Jakoba nad Katarino. Pot je shojena, nekoliko drsi, sprehajalcev je kar nekaj, okolje je simpatično, pot je lahka. Škoda le, da ni bilo takšnega sončka kot včeraj.

Včeraj in danes sem/sva bila tudi kuharsko razpoložena. Včeraj sem naredila tri manjše kolače – kokosovega, borovničevega in malininega, danes pa sva napekla kar nekaj kukijev s šokolado in kokosom, zadnjih par je vsebovalo še rozine. Tako bo imel Matevž v pisarne nekaj za prigriznit. Pa še domače je. Jah, zopet nisem nič fotografirala, morda mi uspe jutri.

Za konec dneva sva si pogledala še film Up In The Air. Simpatičen, lahek, dobra zasedba, zanimiva in aktualna tema. Čeprav rada potujem, ne vem, če bi bila kos neprestani menjavi lokacij, kaj šele odpuščanja ljudi.

Spancu naproti … naberimo si novih moči, tako bo teden lahkotno minil, mi pa bomo polni energije. Have a nice day!

09/02/2010

Tek na smučeh

Vloženo v: Dogodki,Naokoli,Razno,Vsakdanje stvari — Vedno boljse @ 19:34

Krajši izpad elektrike povzroči tudi to, da do svojega bloga ne morem dostopati in napisati novega prispevka. Na srečo ni trajalo dolgo, saj imam že nekaj novega za napisat.

Kot otrok sem smučala, čeprav ne preveč rada, ker me je zeblo v noge zaradi slabih pancarjev. Večkrat sem tudi drsala. Seveda ostane še sankanje, izdelava igluja in snežakov. Otroci se ponavadi najprej naučijo tistih športnih veščin, ki jih znajo tudi njihovi starši. Čeprav je oči skakal na lokalni (vaški/primestni) skakalnici, se sama v smučarskih skokih nisem preizkusila. Očitno v tistem času tek na smučeh še ni bil tako popularen, vs ne v rojstnem okolju mojih staršev, tako da mi je ta šport tuj. No, ne več. Včeraj sva si z Matevžem izposodila opremo pri njegovih sorodnikih (vedno imava srečo, da mana je prav) in odšla proti živalskemu vrtu. Proge za tek na smučeh skoraj ne moreš zgrešiti, “kolesnice” so dobro vidne, še toliko bolj pa so opazni številni smučarji oz. tekači. Po prvih korakih sva oba osvojila držanje ravnotežja in osnovne korake. Odšla sva kar na progo in začela teči. Naredila sva nekaj krogov, vmes sem na nekaterih mestih že kar uživala, saj sem dobila občutek, da bi nekako tako to moralo iti. Kakorkoli, tekla sva ravno v času sončka, ko se je le ta poslovil, je začela progra zmrzovati, meni pa je šlo vse težje, vedno bolj je drselo, čutila sem tudi boleče mišice/vezi (predvsem prepogib noge in telesa nad stegni).

Rezultat? Tek na smučeh mi je všeč. Lahko si kupim opremo, ki jo imam potem še takorekoč vse življenje, tekaške proge pa so zastonj, tako da šport ni drag. Proge so skorajda povsod, samo v Ljubljani jih najdeš kar nekaj: Koseze, Živalski vrt, Zajčja dobrava, pod Urhom, Gunclje, Tivoli, Bežigrad. Na kakšni planoti proti alpskemu svetu jih je še več, okolje prostrano in umirjeno, gneče verjetno malo manj. Če nimaš časa za celodnevni izlet, pa si vzameš dve urici, se zapelješ do najbližje proge, se natečeš in uživaš v vročičnih mišicah naslednji dan. Danes me namreč noge res bolijo, ampak na nov, še neznani način – takšne bolečine ne poznam ne pri kolesarjenju, hoji v hrib, smučanju. Poleg nog delajo tudi roke, saj danes čutim tudi mišice ramenskega obroča, pa tudi hrbet. Tek na smučeh torej poskrbi za celostno prerojenost in fizično kondicijo. Tole izkušnjo bo potrebno čim prej ponoviti, takrat dodam tudi kakšno fotografijo.

Naprej »