Vedno boljše =)

Knjiga Bernarda Nežmaha: Intervjuji: Ekosofi

Povzetek

Sedemnajst raznolikih intervjujev, katerih tema je skupna – ljubezen do (človeku prijaznega) okolja. Za dosego tega cilja pa je ključni element ravno človek sam in njegov vsakodnevni vpliv na okolje. Večina intervjuvancev se usmeri le na eno ali dve podorčji bolj ekološkega delovanja v vsakdanjem življenju, a izračajo tudi splošno ekološko zavest.
Tri zaokrožena področja dajejo uvid v že omenjeno pestrost in raznolikost ekoloških tematik. Varovanje okolja, neznani svetivi živih bitij in stili življenja. Ker nas obdaja okolje z vseh strani, moramo biti spoštljivi do domačega, lokalnega okolja, a tudi do okolja v svetovnem merilu. Ker živimo v sožitju z drugimi živimi bitji, moramo biti do njih prizanesljivi, v nasprotnem primeru sožitje ne bo več pravo in pravično. Ker živimo in imamo vsak svoj stil življenja, naj bo le to ekološko usmerjeno in zavedno, saj nam vsakodnevne navade spotoma vtisnejo tudi način razmišljanja ter pozornost do drugih in ne le do sebe. Gre torej za preplet ne le omenjenih področij, ampak mnogoplastnost človekovega bivanja in njegove narave, ki jo vse bolj spreminja v družbeno, a se ponovno začenja zavedati pomena naravnega in pristnega. Razvija se modrost bivanja na zemlji. O tem pričajo besede intervjuvancev.

Komentar

Sprva nisem bila navdušena nad obliko knjige, a priznam, da me je čisto vsak intervjuvanec s svojimi besedami dobesedno potegnil v svojo zgodbo in razmišljanje z določenega zornega kota. Skupaj je zbranih sedemnajst vsebinsko odličnih intervjujev, ki dajejo vpogled v posamezno (eko)tematiko in kažejo na angažiranost intervjuvancev. Dopade se mi termin ekološko opismenjevanje, saj je le to danes prav tako nujno kot opismenjevanje v prvih razredih osnovne šole. Ker živimo drug z drugim, v vedno večji skupnosti ter postajamo ena velika globalna vas, moramo res zavzeto in iskreno tudi medsebojno delovati (in ne drug proti drugemu). Narava in okolje v prvi vrsti nisva objekt izkoriščanja, ampak ju moramo razumeti kot subjekt simbioze s človekom.
Če se ozrem naokoli, hitro opazim Nietzschejev nihilizem in pasivno zlitje ljudi s splošno družbeno moralo, ki zaenkrat še ni (izrazito) naklonjena ekološkim idejam, vse preveč je usmerjena v pohlep, prekomerno potrošništvo in v egocentrizem. A ti intervjuvanci kažejo na to, da nočejo biti (g)noji z glavo v pesku, ampak želijo delovati, delovati drugače in na svoj način. Takšnih, predvsem ekološko kritičnih, osveščenih in dejavnih posameznikov zaenkrat še ni veliko, a Komat optimistično trdi, da se število ljudi z ekoidejami veča iz dneva v dan tudi v Sloveniji. Tudi sama sem tega mnenja. Menim, da je proces sicer relativno počasen, a počasi se daleč pride in tudi ekosofi bomo dosegli svoje cilje. Sicer pa se moramo nujno zavedati, da pretiravanje in enoznačnost ni pravilna rešitev. In medias res, prava mera, zmernost in iskanje ravnotežja med jinom in jangom je pravilen odgovor tudi med ekosofi in ekofili.

Diskusijska vprašanja

V kakšni navezi je človekov odnos do narave in okolja? Ali se kaže človekova odgovornost do narave (npr. Greischev pogled)?
V kolikšni meri imajo ekovrtci in ekošole v Sloveniji dejanske učinke na otroke? Le ti postajajo ekološko bolj zavedni ali le zavijajo z očmi, ko zopet spregovorimo o okolju in ekologiji?
Kakšni so stili življenja Slovencev? In zakaj se kaže interes varovanja okolja le na deklarativni ravni, ne pa tudi v praksi (torej tudi preko življenjskih stilov)?

ß

ß

ß

ß

ß

ß

Kakšno je zdravje Slovencev?
Američani so imeli pred leti blazno akcijo, zbrali so 200 prostovoljcev in jim v krvi iskali različne kemikalije. Stvari so objavili na spletu, ob vsaki fotografiji so navedli količino kemičnih substanc, ki so jo v človeku našli, in zapisali še, kaj to pomeni za zdravje. V Sloveniji bi bilo pomembno narediti tak monitoring, da bi sploh vedeli, kakšen je realen vpliv okolja in prehrane. Kot hudič žegnane vode se bojijo to narediti. Ko sem na Radiu Študent imel kontaktno oddajo o hormonskih motilcih, sem dobil sto prostovoljcev za pregled sperme. Rezultat je dobil osebno posameznik, mi pa smo dobili samo skupno sliko. Ko sem dobil rezultate, sem z njimi odhitel k direktorici Inštituta za varovanje zdravja. Pa mi je rekla, daj no, saj veva, da je četrtina funkcionalno neplodnih. Zakaj bi vznemirjali javnost? To je odnos zdravstva.

Prepisano iz intervjuja z Antonom Komatom (februar 2009).
Zapisano v Intervjuji: Ekosofi (B. Nežmah).

Nacionalna varnost niso samo vojska, policija, tanki in patrie, ampak predvsem pitna voda, rodnost prsti in genski viri.

/…/ Zato /politika/ uporablja ekspertokracijo, tisti del znanosti in stroke, ki je malce skorumpiran in svoj doktorat proda za dobro šumenje na računu in napiše ekspertizo, kakršnokoli naročnik želi. V Sloveniji sploh nimamo neodvisnih okoljskih institucij, niti nihče ne razmišlja, da bi jih finančno podprli.

Pri nas je prav bizarno, da ministrstvo za zdravje propagira zdravo življenje, tiska plakate, kako naj jemo več sadja, hkrati pa vemo, da je 70 odstotkov sadja in zelenjave kontaminiranih (op.: onesnaženih, okuženih) s strupi in tega ne bi smeli jesti. Namesto da bi delali preventivno in rekli, da bomo vsaj v šolah in vrtcih zagotovili biotsko hrano, sam imamo nekaj tisoč sonaravnih kmetij, je kmetijsko ministrstvo naredilo vse, da bi jih ne bilo več. To je tragedija.

Država naravno podpira ustekleničenje vode, ker ji to pinaša zaslužek od koncesije in DDv od prodaje. Toda za liter vode v plastenki se zlije mimo pet litrov, porabi četrt litra nafte, nato pa še plastenka konča na deponiji. Zraven se iz plastike emitirajo (op.: oddajajo) v vodo še nevarne kemikalije, ki so hormonski motilci. Zato sem bolj naklonjen vodi iz pipe. /…/ Vsak pomik v smeri ustekleničene vode pomeni, da smo se odrekli vodnim virom.

Kaj je cena industrijske pridelave hrane? Zdravje ljudi. Izredno težko bi našli človeka, ki bi bil absolutno zdrav. Ne rečem, da ljudje akutno obolevajo, imamo pa te klinične primere, ko niso ne zdravi ne bolni. Tu je dobesedno zločinska naveza v ekonomiji, kjer je cilj kapitala, da ljudje neprestano obolevajo, da potem posegajo po zdravilih in farmakologiji.

Pri nas je jasna bipolarizacija na skupino ljudi, ki narašča in stavi na kakovost življenja, in večino, ki se gre potrošništvo ter roma v megamarkete in na razprodaje.

Blizu Dobrne so domačini množično umirali za rakom, ker so škropili hmelj pod njihovimi okni. V dolini so pridelovalci hmelja po 18-krat na leto škropili s pesticidi in vsaka hiša je imela po enega mrtvega ali enega s karcinomom.

Če se ženska hrani z mlekom kontaminirane (okužene) krave, bo v njenem mleku desetkrat večji odmerek, kot je v kravjem mleku. Tu se postavi vprašljivost koristnosti dojenja, vendar teh raziskav pri nas ne delajo.

Prepisano iz intervjuja z Antonom Komatom (februar 2009).
Zapisano v Intervjuji: Ekosofi (B. Nežmah).

To je vprašanje ekološke pismenosti. Velika včeina politikov je ekološko popolnoma nepismena, da o zdravstvu ne govorim. To je nacionalna katastrofa, saj se zdravniki sploh ne zavedajo, da je zlo v okolju, ne samo v bakterijah. Tudi splošna ekološka pismenost prebivalstva je obupna.

Prepisano iz intervjuja z Antonom Komatom (februar 2009).
Zapisano v Intervjuji: Ekosofi (B. Nežmah), stran 55.

“Američani so naredili eksperiment in so več kot 200 stanovanj 14 dni pustili bre čiščenja. Potem so vzeli mikrobiološke vzorce. In kje so našli največ bakterij? Na tipkovnicah računalnika jih je bilo 200-krat več kot v straniščni školjki, ki so jo medtem splakovali samo z vodo. V istem razredu sta še mobitel in daljinec. Vse zlivanje čistil in razkužil je posledica reklamne obsesije s sterilnostjo stanovanj. V stranišče bo ekolog od časa do časa vsul nekaj sode, da očisti vodni kamen, in sol. Absurd potrošništva je, da danes prodajajo zelo nevarna čistila z učinkom sode, ki so petkrat dražja od iste količine sode”.

Prepisano iz intervjuja z Antonom Komatom (februar 2009).
Zapisano v Intervjuji: Ekosofi (B. Nežmah), stran 56.

Če je v zahodnem svetu anoreksična in suha ženska kreacija lepote, je na drugi strani v nekaterih državah debela in velika ženska smatrana za lepo in privlačno. Že če pogledamo Američanke temne polti, po jnihovem samozavestnem obnašanju opazimo, da jih njihova debelost ne moti na način kot debelost moti deklico bele rase v npr. zahodnem in srednjem delu Evrope. Tudi Holywood, ki postavlja določene smernice, je veliko bolj prežet s suhimi ženskami, čeprav zadnje čase že poročajo tudi o tem, da se kakšna suhica zredi (kar je verjetno tudi posledica objavljanja čim več novic za večjo branost). Kakorkoli, nikoli do sedaj nisem pomislila, da bi kdo doma svojega zdravega otroka silil s hrano zato, da bo nekoč postal debel. To je resnica in praksa večine žensk Mavretanije, kjer je prisiljeno hranjenje deklic in odraščajočih deklet nujno zlo, ki ga večina mora doživeti in preživeti. Gre za prevzemanje antične kulture, kjer je  pretežka ženska vzbujala občudovanje. Tudi v Mavretaniji je ženska bolj zaželjena in ima večje možnosti za poroko, če je debela. To je seveda en od kriterijev moških, saj pomeni imeti debelo ženo, imeti več “pod palcem”.
Kakorkoli, v spodnjem videu lahko na nekaterih mestih vidiš, kako hranijo delice. Res gre za prisilo, saj uporabljajo različne metode, da deklica je. MEd drugim jih tudi ščipajo, jim povzročijo različne bolečine, če ne pojejo do konca, če bruhajo in tako dalje. Mislim, da nobenemu dekletu ni bilo lahko se prekomerno zrediti. Neka mavretanijska ženska pove svojo zgodbo, da je morala trikrat na dan spiti skledo kameljega mleka dva meseca zapored. Po nekaterih pokrajinah pijejo mleko in jedi kus kus, tudi po dve skledi na obrok. Čeprav je glavna pobudnica mati oz. druge starejše ženske določene vasi, pri prisili sodeluje tudi oče. Gre za hranjenje preko volje deklet.
Prekomerno težke ženske se seveda srečujejo s številnimi zdravstvenimi problemi. Vendar izobražen mavretanijski moški, zdravnik, ki vsak dan vidi veliko žensk s številnimi težavami, pravi, da s tem ni nič narobe, da je to pač del kulture in naj zato ostane del tradicije. Debela ženska je pač normalna.
Vendar v Sahari obstaja 1000 let stara vas, kjer debele žene niso več “moderne”, po modi! Starejši moški te vasi pravi, da je to del preteklosti in da se časi in stališča spreminjajo. Tudi sami so včasih imeli debele ženske kot pokazatelj statusa in premoženja, vendar danes “gavage” ni več zaželjen, ni več moderen, pravzaprav ga sovražimo. So dokaz, da vsi Mavretanijci ne prakticirajo več tega tradicionalnega obreda. In ja, bilo je del preteklost, vendar smo šli preko tega. Konec koncev si danes moški ne morejo več privoščiti, da bi njegova žena kar naprej jedla in pila. Suhe oz. normalne ženske so bolj zdrave in bolj fit, kar je veliko boljše.
Klub temu da je v glavnem mestu več izobraženih in tudi nekaj aktivistov, je stanje tam še nekoliko bolj stopnjevano. Ženske si na tržnici skrivaj kupujejo različne tablete, ki jim pomagajo, da se hitreje zredijo. Primer so tablete, ki pospešujejo tek, zato so ženske venomer lačne, nekatere tablete pa so celo namenjene živalim (kamelam, kravam), a jih to ne ovira, da se jih ne bi poslužile. Kljub številnim zdravstvenim problemom, vse storijo za lepoto!
Najdejo se posamezniki in posameznice, ki nasprotujejo opisani tradiciji. Tudi vlada in nevladne organizacije se zavzemajo za končanje zgodbe gavaga, vendar pri tem zaenkrat še niso  najbolj uspešni. Težko je nadzorovati in urkepati v oddaljenih krajih, v puščavah, težko je nasprotovati ukoreninjenim stališčem in tradiciji. Tudi ni nobenega zakona, ki bi eksplicitno prepovedoval prekomerno hranjenje. So pa akti, ki prepovedujejo poškodovati otroke, v okviru katerega je siljenje s hrano nelegalno.

Predlagam, da si ogledaš filmček. Vsekakor vredno ogleda! Še en filmček s podobno zgovorno vsebino najdeš na povezavi z naslovom Fat houses – Nigeria.
Popolno nasprotje pa se kaže preko “fat camps” na Kitajskem, kjer organizirajo kampe za debele mladostnike, da bi izgubili pridobljeno težo in postali bolj fit.