Vedno boljše =)

If you dont buy a lot of things today you dont have value.

Kaj je danes sploh vredno? Je vredno to, da si pošten? Da skušaš biti iskren? Na podlagi česa te cenijo sošolci v osnovni in srednji šoli? Si bolj kul če imaš najnovejši mobitel in wii za štiri igralce ali če pomagaš sošolki, ki ima težave pri učenju?
Zakaj je tako? Kako je do tega prišlo? Zakaj smo tako lahkoverni in enostavno sprejemamo informacije iz okolja, predvsem preko različnih medijev tako nekritično? Kako je mogoče, da smo tako hitro zapopadli v tok potrošnje, ki od nas ne zahteva drugega kot le to, da trošimo in trošimo, a na koncu iztrošimo še sebe, ko sploh več ne vemo, kdo smo, kaj želimo in kaj nam je vredno!?  Zakaj je vrednota imeti nekaj ne pa pomagati nekomu?

Razmisli še ti.

______

Oglej si film Česky sen! Fantastičen resničnostni šov.

Že nekaj časa nazaj sem v Mercatorju v pasaži Maximarketa kupila “pleskavice” za tofu burger. Danes sem si ga končno pripravila in privoščila. Že nekaj časa nisem jedla ničesar, kar bi bilo podobno burgerju, tako da mi je današnji priboljšek izredno teknil. Kombinacija sveže zelenjave in različnih omak je res odlična. Privošči si ga tudi ti!
Naslednjič sem bom preizkusila v home made tofu burgerju in bom sama poskusila naredit tudi tofujevo “pleskavico”. Poročam o uspešnosti izvedbe.

Pride dan, ko mi paše pašteta. Ker pa je je pred kratkim doma zmanjkalo, sem si jo naredila sama. Ali temu rečeš pašteta ali namaz, meni se zdi eno in isto. S končnim izdelkom nisem bila zadovoljna le jaz, ampak tudi mami, drugih pa takrat niti ni bilo doma.

Kaj lepšega in bolj okusnega kot doma narejena pašteta?? MMmmm.
Čičeriko sem danes zopet namočila, ali bom naredila pašteto ali vafle pa je odvisno od jutrišnjih želja in okusov.

Sestavine: kuhana čičerika, voda od čičerike, navaden sezam, črni sezam, lan, soya sauce, mleta paprika, poper, en surov česenček, nekaj surove čebule, en surov korenček, malo sweet chilli sauce, limonin sok, žlica paradižnikove mezge, olivno olje.
Namigi: Količine po občutku. Čebulo (in česen) lahko prej prepražiš. V sezoni, z veseljem dodam svežo surovo papriko, peteršilj, drobnjak, baziliko, paradižnik, popečene melancane ali bučke. Lahko dodaš tudi sončnična semena. K čičeriki dam kuhati malo čebule.

Rada imam kavo. Ker v nekem obdobj nisem uspela zvečer zaspati, sem se odločila, da ne bom več pila kave in črnega čaja, čeprav vem, da vzrok za mojo nespečnost ne more biti kofein ali tein. Le tega nikoli nisem spila veliko, da bi bila od njiju odvisna, pa tudi kaže dejstvo, da že pol leta dejansko ne pijem kave in črnega čaja. Ker pa mi je kava dobra, sem občasno na brezkofeinski kavi, ki mi je prav tako dobra, tako da sem zadovoljna z dano rešitvijo. Le ta se je danes zopet potrdila. Odločila sem se narediti tiramisu iz brezkofeinske kave. In ne boš verjel, rezultat je presegel moja pričakovanja, kajti redko kdo bi opazil razliko, da tiramisu ni iz prave kave. Tega si ne domišljam le jaz, to je priznal tudi moj bratec, ki imam zelo rad pravo kavo in ugotovitve ne bi potrdil, če ne bi bila resnična. Tako imam rešen še en problemčič, sedaj zopet lahko jem tiramisu, ampak le če si ga naredim sama. Sicer pa si vsakdan raje popestrim s kakšnim svežim sadnim sokom kot koščkom tiramisuja, a vseeno sem zadovoljna, da sem se uspešno spopadla z lastnim izzivom. Ker pa mi očitno primanjkuje nekaj sladkih trenutkov, sem malo pretiravala s sladkorjem. No, z medom v resnici, ampak to je že druga zgodba.
Vsekakor si povabljen na košček, a pohiti, ker ga je že skoraj zmanjkalo.

Vedno bolj ugotavljam, kako res je, da je včasih potrebno na odgovor počakati. Včasih nas hiter tempo povleče v tok dogajanja, zato želimo stvari imeti narejene in “porihtane” v določenem času, zadnje čase velikokrat takoj. Amapk ko dopustiš, da vsega pač ne moreš dobiti takoj, je reakcija neprecenljiva, ker odgovor dejansko pride do tebe sam, brez da bi ti vložil kaj veliko dodatne energije, poleg tega pa do odgovora prideš prej kot bi pričakoval.

Danes sem razmišljala o izobraževanju ekonomsko revnih prebivalcev držav Juga, v kolikšni meri je dobro, da jih izobražujemo? Kakšne so prednosti in pomankljivosti. Malo sem že sama razmišljala, nato razmišljala še na glas, in sem se že v večji meri opredelila, katera stran prevlada. Nato pa sem prišla na faks, kjer je profesorica posredno odgovorila na kakšno mojo dilemo o dani temi. Ni mi bilo potrebno iti niti na internet niti v knjižnico, do odgovora sem prišla spontano. In to ni edini primer, podobno se mi dogaja pri diplomski nalogi, ko moram narediti seminarsko nalogo ali pa se učiti za izpit, predelati določeno literaturo in zraven dobivam ideje in odgovore za diplomo. Če to ni fajn. Dobiti odgovor na lastna razmišljanja (ki jih je veliko) ko sediš na kavici in se pogovarjaš s kolegico, ko mimogrede srečaš znanca in ti mimogrede poda namig, ki ti pride še kako prav. To je enostavno super. We all are connected.

Pred kratkim sem bila na potopisnem predavanju o Burmi, svojo izkušnjo je z nami delil Matej (se mi zdi) iz Kluba popotnikov Lama. Gre za relativno tipično jugovzhodno azijsko državo, ki pa je po njegovih besedah in besedah kolegov in kolegov od kolegov ena bolj pristnih, ker se turizem še ni razvil v tolikšni meri, da bi to pustilo kakšne večje posledice. Predvsem govorijo o nasmehih ljudi, o njihovi prijaznosti, da bi te domačin na podeželju želel prinesti naokoli in te obrati, mu bojda še na misel ne pride Naj ne bi bili pokvarjeni v tem smislu. Kakorkoli, to ni cilj današnjega pisanja. Eno od dejstvev in resnic Burme je ta, da jim kradejo Kitajci, se v njih zajedajo in uničujejo. Uničujejo njihovo naravo, posledično pa tudi izkoriščajo domačine. Za kaj pravzaprav sploh gre? Na Kitajskem je prepovedano sekati tikova drevesa,a vendar so Kitajci že tako vpeti v gospodarsko kolo, da se ne pustijo izkoriščati le oni, ampak dalje izkoriščajo tudi druge (in nas?). Naravni tikovec raste v prvi vrsti ravno v Burmi, pa tudi na Tajskem, v Laosu in Indiji. Danes že sadijo plantaže tikovcev, a je ta les seveda slabši (hitreje raste, izgublja na gostoti, oljih, ni več tako odporen, kar je njegova primarna lastnost). Da ne zaidem predaleč, Kitajci so uredili cestno povezavo Burmo-Kitajska, ampak seveda samo na delu, kjer veliki kamioni prevažajo ogromne količine tikovega lesa, posledica le tega so seveda goloseki, na kar bo verjetno kmalu (če že ni) opozorila tudi narava. Po besedah predavatelja, je ladij in kamionov polnih lesa ogromno, vsako sekundo se vrši proces usmerjen v izvažanje tikovega lesa. In Burmanska vojska/vlada to podpira, ker ima edina “korist” na tem območju. Ko sem to slišala, sem bila seveda jezna na Kitjace, no še zdaj sem jezna na njih. No, to ni prava jeza, mogoče je pomešana z razočaranjem današnjega izkoriščevalskega sveta, kjer resnično vlada  samo še pohlep in denar. Saj to, da se proizvaja, da se raziskuje, da dobivamo nove surovine, s tem ni nič narobe vse dokler delež pripada tudi tistim, ki si to najbolj zaslužijo. In v opisanem primeru si svoj delež najbolj zasluži Burma in domačini, ki svojo borno plačico zaslužijo preko sodelovanja pri golosekih (kar jim res ni za zamerit, ker bi drugače tako ali tako prišli Kitajci – če že niso). Kaj pa ima Burma v resnici od tega? NIČ! Še več, IZGUBLJA! Izublja dragocen les, izgublja naravno dediščino, verjetno je povezano še z bivanjem nekaterih živali in rastlin, tako da izgublja na biotski pestrosti in preživetju nekaterih bitij. Izgubljajo ljudje, ker jim nič ne ostane. Ko pa bodo vse posekali, se bodo morali ti isti ljudje soočiti s to strašno izgubo, narava vsekakor ne more biti dolgo časa tiho in pri miru. O tem kakšne razmere med ljudmi in pritiski nad domačini so tam, ne morem govoriti, kertega ne vem. Mislim pa si lahko, da vsekakor ni rožnato in je resničnost daleč stran od Indije Koromandije.

ß

ß

ß

ß

Ravno o tem, kaj se dogaja z ljudmi na izkoriščevalskih podorčjih, pa razlaga Alice Ukoko, v današnji številki One. Nigerija, pridobivanje nafte, ki je v lastni državi primanjkuje! Na črpališčih nafte pa zlorabe, pretepi, pretepanje žensk je dejstvo in resnica, umori in smrt tistemu, ki se upira, morija, revščina domačinov ostaja, kljub viru nafte, ki prinaša velike dobičke – a zopet tu nastopi vprašanje, dobičke komu? Vlada je podkupljiva in v sodelovanju s korporacijami. Shell je tisto ime, ki na eni strani prinaša velike nasmeške redkih, a ogromno gub, modric, brazgotin, razočaranj ogromno domačinov. Še ena neuravnoteženost? Na vseh predelih, bogatih z naravnimi viri, trpi lokačno prebivalstvo, drugi pa si manejo roke. Poleg tega pa še nereprezentativna, popačena, izkrivljena slika medijev, kaj se v gospodarsko revnih državah res dogaja! A kakšen paradoks, gospodarsko revna država, ko pa ima toliko bogasta naravnih virov, iz katerega se ustvarja toliko dobička. In ja, še enkrat poudarim, v lastni državi ne ostane nič, lokalno prebivalstvo pa trpi za vsemi možnimi poslediacmi naše izkoriščevalske družbe, ki si jih mi v potrošniški Sloveniji in drugih gospodarsko razvitih (a kulturno, etično in moralno povsem! zaostalih) državah ne moremo predstavljati, saj so nam takšne zgodbe popolnoma tuje. Ampak ne samo da si ne moremo tega predstavljati, niti zanima nas ne, ker smo apatično pasivni in pohlepni egocentriki vsi po vrsti. No, to je moja oznaka Zahodne družbe. Zadnje besede so dovolj zgovoren same po sebi, zato zaključek ni potreben. Samo še vprašanje, kje se skriva Indija Koromandija? Morda je bliže, kot si mislimo.

Glede na to da zagovarjam koncept ekološke osveščenosti in ekoloških vrednot, ne bi bilo prav, da se sama vseslovenske akcije ne bi udeležila. Datum sem si že vnaprej rezervirala za čistilno akcijo, in res je kmalu prišel dan d. Da bi čistilni akciji dodala še malo druženja in obnavljanja stikov, sem se pridružila našim tabornikom. Zjutraj se je ena skupina tabornikov Rodu Samorastniki zbrala pred gasilskim domov v Slapah, druga skupina, ki je štela več članov, pa se je udeležila Taborniškega feštivala, v okviru katerega so tudi očistili delček Slovenije.

Nabrali smo res veliko smeti in odpadkov. Ko smo se med seboj pogovarjali, smo prišli do zaključka, da so nekatere smeti, ki pa jih ni malo, že tako vraščene, da jih s poti med sprehajanjem dejansko ne opaziš. Tako živimo v iluziji, da je okoli nas in v naši bližnji okolici veliko manj smeti, da je veliko manj onesnaženo kot je v resnici. Temu so priča tudi besede otrok in najstnikov, ki so bili prav tako kot mi mladi odrasli presenečeni in začudeni, koliko je dejansko odpadkov v gozdovih, ob potkah, ob reki. Vemo, da smo naredili veliko delo za naravo pa tudi za našo okolico. Čudovito je videti mladino, ki je s svojo energijo in močmi pomagala pri akciji in doprinesla svoj delež k okolju. Mi smo s svojim deležom zadovoljni, nekaj fotografij pa si lahko ogledaš tukaj.

ß

ß

Nekateri Slovenci pa so pogumni pri svojem izražanju in mišljenju, in verjamem da tudi v svojih dejanjih, ko pišejo in podajajo neumesne pripombe kot so:

“svinam slovenijo, kot usak vikend … Polnim smeti z nerazgradlivimi odpatki, škodljivimi okolju … Pa še ločvat se mi jih ne da … fuj in fej …”,
“Ja, zgleda, da se pospravljalo danes zato, da bo prostor po grapah za novo svinjarijo.”,
“haha mi smo to dans mel 4 ure namest šole takr u pondelk pobrala sm sam 1 papirčk ampak res dobesedno sam enga”,
“malprej sem vrgel piksno od piva čez okno (prazno da ne bo pomote), tako da sem na nek način tudi jst sodeloval v akciji… je imel nekdo nekaj za pobrat.” …

Takšnih in podobnih komentarjev se najde kar nekaj na raznih portalih, na Facebook-u, ampak zame osebno bolj pričajo o tem, da gre za način dokazovanja, praznega govorjenja, za željo po pozornosti, konec koncev pa človek s takšnimi pripombami dela bedaka iz samega sebe, če se tega zaveda ali ne. Vzporednico lahko potegnem z dejstvom, da se v šoli učenci hvalijo s svojimi neuspehi, s cveki, nms-ji in z grajami, na faksu trend ni prav dosti drugačen. Kot da pomoč in uspeh danes nista nič vredna. Kot da je manj uspešen dijak ali študent več vreden. In poudarjanje neuspeha, v primeru čistilne akcije pa ne udejstvovanja in predvsem metanja peska v oči tistim, ki se trudijo, postaja vse bolj družbeno sprejemljivo in hvale vredno. Takšen je trend. Ampak tu moram poudariti, da je veliko več ljudi akcijo Očistimo Slovenijo pohvalilo kot pograjalo, zato zgornji komentarji izgubijo vso svojo vrednost in veljavo. Brez smisla so, še več, sprevržejo se v poneumljanje samega sebe, v dokazovanje lastne nemoči.

Zato ne poslušajmo takšnih komentarjev, za katere vemo, da so že v osnovi zgrešeni. A ni jim za zamerit, saj si sami niso dali priložnosti za to, da bi ugotovili, kaj se dejansko skriva v gozdovih in po ulicah, konec koncev pa tudi za njihovimi lastnimi hišami. Verjetno nimajo priložnosti, da bi se s situacijo nekoliko pobliže spoznali, kaj človek dela naravi. Tudi za njih bo prišel čas, ko bodo spremenili svoje mnenje in postali bolj zavedni državljani.

In ja,  želimo si več podobnih akcij. Vemo, da smo naredili nekaj koristnega. Zase in za družbo.

Včasih je potrebno mirovanje, da se nekaj bolj skristalizlira. Morda je bilo tudi to obdobje brez delovanja serverja namenjeno ravno temu. Zaradi selitve je prišlo do krajšega stika, ampak počasi se bodo stvari uredile in postavile na svoje mesto. Tako, kljub temu da sem imela v tem tednu ali dveh kar nekaj stvari za napisati, se zdaj ne bom spominjala, kaj je bilo. Z izjemo kakšnega dogodka, bom kakšno stvar vseeno zapisala, ampak zdaj je to že za mano, zato grem raje novim projektom in dogodivščinam naproti.

Sonce, pomlad, prehlad, diploma, intervjuji, razmišljanja, kritičnost, talenti, pohvala, pospravljanje, strah, tema, korenčkov sok, kolo … in tako dalje. Juhuhu pomlad je tu =)