Vedno boljše =)

Zadnje dni sem aktivna na zelo raznolikih področjih. Spoznavam nove sfere svojega razmišljanja in delovanja, učim se preko še tako vsakdanjih situacij. Morda mi je uspelo doseči to, da se malo več družim in ohranjam ter vzpostavljam stara in nova prijateljstva. Po skoraj desetih letih začetka na srednji šoli, smo s sošolci še vedno v stiku, zadnje čase nas družijo na eni strani povsem nepredvidljivi dogodki, po drugi strani pa težko pričakovana srečanja. Na eni strani pogreb našega resnično dobrega sošolca, na drugi strani poroke naših mladih sošolk. Oboje je del življenja, upam, da se vsi skupaj učimo tudi prkeo izkušenj drugih. Konec maja sem se podala v popolnoma nove vode, pridružila sem se mednarodni ekipi, ki skupaj ustvarjajo evropsko mrežo sedmih partnerstev nevladnih organizacij imenovano CASCADE, katera žal še ni ugledala luči evropskega prostora. Spoznala sem raznolike ljudi, za katere lahko rečem, da so odprti, strpni, aktivni, angažirani, prilagodljivi in željni skupnega ustvarjanja. Bohinj je bil več kot odličen kraj za skupno delovanje. Želja po večernem pohajkovanju ob Ljubljanici in uživanju ob acapella prispevkov okteta Poshluschtae se je najprej spreobrnila v relativno kočljivo situacijo, ki ji je sledilo razočaranje, a se je večer le iztekel nekoliko bolj vedro in se ob presenečenju razvil v prav prijeten pogovor. Morda moramo biti večkrat razočarani, da nam nato uspe bolj ceniti prijateljstvo in vsakdanje trenutke, morda pa se prijateljstvo ob takšnih situacijah ponovno obudi. Čudovito se počutim ob misli, da mi je uspelo izraziti svoje občutke in misli. Težko je biti iskren, a je na dolgi rok cena takšnega dejanja vredna veliko več kot vsakršno pretvarjanje. Čudovit je tudi pogovor, do katerega med dvema pride povsem spontano, razvija pa se fluidno, s tokom za katerega ne poznaš načina, kako ga ujeti, zadržati ali znova obuditi. Ugotovitev in spoznanje, kaj te teži in kaj te ovira pri novem koraku je kot solza sreče. Deljenje teh spoznanj z bližnjimi pa biser za oba, pripovedovalca in poslušalca. Abstraktno in poetično razmišljanje želim zaključiti z Mežkovo večno uspešnico, Julija.

Simpatičen prispevek. O  stvareh, o odpadkih, o produkciji, o potrošnji, o ekonomiji, o družbi …
Ni potrebno vsega jemati dobesedno, vsekakor pa se moramo začeti zavedati lastnega položaja v svetu in postati so-odgovorni za stanje, kakršno že je. Nekaj takšnih filmčkov me morda vsaj opomni na nekatere lastne potrošne navade, ki se jih sčasoma morda vedno bolj zavedam, in konec koncev morda začnem razmišljati v smeri, da lahko kot posameznik tudi nekaj naredim in tako postanem manjši, bolj okoljsko zaveden potrošniki.

Jutri imamo predstavitev projektne naloge z naslovom Naš skupni vrt: medgeneracijsko vrtnarjenje v šolskem prostoru. S kolegicami smo skupaj zasnovale projekt, idejo katerega lepo povzame spodnji video prispevek.

Zopet je sezona bezgovega soka. Ne vem, kako se priprave soka lotiš ti, zato želim deliti nekaj idej, kako sok narediti še boljši, ali pa morda bolj zdrav. Namesto navadnega belega sladkorja lahko uporabiš rjav ali fruktozin sladkor. Namesto citronske kisline v lekarni lahko kupiš vinsko kislino, vsekakor pa skupaj z bezgom kuhaš rezine ekološko pridelanih limon.
V poletnih vročih dneh je ohlajen bezgov sok nepogrešljiv. Izboljšaš ga s kocko ledu in še z dodatnim limoninim sokom.

Center za avtizem se že leta trudi približati problematiko avtizma okolju, izobraževati ljudi ter naučiti in pripraviti otroke z avtizmom, da bodo nekoč živeli čimbolj samostojno, predvsem pa srečno življenje. Na prvi majski dan smo zato zavihali rokave in pripravili ta stop-motion oglas. Oglas s katerim želimo opozoriti na vsaj 1 priložnost, ki si jo zaslužijo otroci in odrasli z avtizmom. Umetniki v spotu so namreč prav otroci in mladostniki z avtizmom.

Kreativna ekipa: Ideja + dizajn + produkcija: Tomaž Apohal + Eva Ferk + Matic Karpe / Glas + glasba: Jurij Berložnik + Dejan Dimec / Umetniška ekipa: Vesna Melanšek (vodja) + Vanda Ljumović + Tomaž Planinšek + Kristina Sinčič + Nada Kavkler + Andraž Virant

Neprecenljivo.
Nedoumljivo.
A tako blizu.

* * *

Brez cilja zreš v brezno globoko.
Sam.
Čutiš ogromno, a hkrati ničesar.

Prelep je majski dan.
Neprecenljiv.
In hkrati nedoumljiv.

Tokrat bit ni v vzcvetu nove bilke,
trzneš niti ne na zvok budilke.
Prekmalu in prepozno hkrati.

Ti vidiš se v objemu svojem.
Na videz miren, a v sebi sam.
Zdaj gledaš na svet široko.

V petek sem si z Matevžem v Kinodvoru ogledala film The Cove, v slovenskem prevodu Skriti zaliv. Film je dokumentarne narave ter prikazuje pokol delfinov v nekem japonskem mestu, kejr za pokol nihče ne ve. Aktivisti za ohranjanje delfinov izven ujetništva so se zbrali skupaj ter angažirano in iznajdljivo izpeljali projekt opazovanja skritega zaliva ter krutega dogajanje v njem. Posnetke in ostalo gradivo so uporabili tudi v namen tega dokumentarnega filma, ki ni le vsebinsko zanimiv, ampak je prava akcijska in avanturistična zgodba. Aktivistični projekt razkrinkanja pokola dalfinov je vsekakor tehnično zelo dovršen, skupaj sodelujejo strokovnjaki z različnih področjih, snemalna oprema je vrhunska, nočne akcije pa razburljive, mimo političnih konferenc in dogajanja na njih seveda ne moremo. Film vsekakor priporočam vsakemu, če te še nisem prepričala, te morda prepriča dejstvo, da je film pobral oskarja za najboljši dokumentarni film 2010 ter še preostalih 59 nagrad. Še opis s strani Kinodvora:

Zaspana morska laguna na japonskem obrežju skriva strašno skrivnost, ki jo je skupina neustrašnih posameznikov odločena razkriti svetu.

Mestece Taiji se na prvi pogled zdi delfinji raj, vendar se v odročnem zalivčku, ograjenem z bodečo žico in grozečimi napisi, skriva mračna realnost. Pod krinko noči se v tem zalivu japonski ribiči, ki jih podpira milijonska industrija vodnih zabavišč in trgovanja z delfinjim mesom, spuščajo v neverjetno okruten lov. Nikomur še nikoli ni uspelo pogledati onkraj bodeče žice, saj celotna lokalna in celo nacionalna birokracija naredi vse, kar je v njeni moči, da bi skrivnost zaliva ostala skrita za vse nepoklicane.

Rezultat njihovih napol legalnih naporov je pričujoči film: provokativna mešanica raziskovalnega novinarstva, ekološke pustolovščine in nepozabnih podob, ki se naposled izteče v obupan poziv na pomoč.

Ja, mesa že tako ali tako ne jem, včasih sem pojedla kakšno ribico, ampak počasi (če že ni) bo tudi temu konec. Pri prehranjevanju morskega življa je problematično predvsem to, da velike ribe (deflin, tune …) vsebujejo veliko živega srebra, ki je seveda nevaren in lahko povzroči zastrupitev, predvsem pa različne napake pri zarodkih. Zato nosečnicam priporočajo izogibanje morski hrani, predvsem tuni.

Dopoldanska sobota je minila v lahnem delu in opravljanju nekaterih bolj ali manj nujnih stvari, med drugim tudi pisanje projektne naloge. Naredila sem “zasilo”, tako da sva ob poldnevu pojedla instant nudle z zelenjavo in drobtinami. Popoldne pa sva se odpravila proti Metnaju, kjer smo (zopet) praznovali, tokrat tri rojstne dneve. Ja, srečanja in zabave pri kolegu na vikendu so fajn. Kar nekaj poznanih obrazov (in še več neznanih), zabavni trenutki, druženje predvsem s kolegi iz gimnazije, roštilj hrana (še dobro, da k čevapom paše ajvar ter da je bilo že pozno zvečer). Nekaterim trenutkom sem se res nasmejala, bolele so me mišice. Vsako druženje se enkrat konča. Čakala me je še nočna vožnja domov in mrzla postelja. Ugodovitev oz. vprašanje večera: kako je možno, da mi smrdi spodnja majica po cigaterih, ko smo vendarle bili ves čas zunaj in tudi krog ljudi, s katerimi sem se večinoma družila, nima kadilskih navad? No, že res, da so preostali kadili, pa vendar … smrdeli niso lasje ali pulover, ampak spodnja majica!??

Maj je čas, ko se vrstijo takšna in drugačna srečanja. Z Matevžem sva odšla še na obhajilo, Pri Peclju so nas relativno v redu postregli. Okolica je res fajn, le da imajo preveč prostora in zato tudi veliko različnih skupin ob istem času. Natakarji so malo zmedeni, a se trudijo. Pomankljivost je ta, da so nam najprej prinesli glavno jed, šele nato pa priloge. Tako so se postrvi in zrezki že skorajda ohladili, ko so na mizo prišli štruklji in krompir.
Nedeljsko popoldne je minilo v pisanju zanimive projektne naloge. Včasih je potrebno narediti tudi kaj za faks.

Še en simpatičen intervju je za mano. Zadnja dva nista bila tako energična in zavzeta, tako da imam zdaj zopet novo motivacijo, da to čim prej opravim. Prepisovanje intervjujev res ni najbolj ustvarjalno početje, a vendarle potrebno za nadaljnje delo. Slika prostovoljnega dela v tujini postaja vse bolj jasna, čeprav do pravega vpogleda verjetno ne bom prišla – vendarle je le to zelo kompleksno področje, ki ga zapolnjujejo zelo raznolike organizacije z zelo raznolikimi programi in njihovimi cilji.

Ko se pogovarjam s kakšnim zavzetim in aktivnim vrstnikom, pri čemer le ta deluje na primer na področjih prostovoljnega dela, dela z otroci in mladino, dela s socialno ogroženimi skupinami, socialnega dela, kreativnosti in raznolikih delavnic, dobim motivacijo, da naše okolje z njegovim prispevkom enostavno postaja lepše. Dobim upanje, da obstaja možnost za boljšo družbo, ki bo manj temeljila na konkurenci, tekmovalnosti, dobičku in pohlepu, ampak bo bolj začela ceniti pomoč drugemu, medsebojno sodelovanje, iskrenost, razvijanje osebnih potencialov na raznolikih področjih, a hkrati tudi delovanje v skupnosti, eden za drugega (in ne eden proti drugemu). Ta občutek je fantastičen in ga je težko opisati.

Občutek, ki mi daje motivacijo, energijo, željo po delovanju in lastni angažiranosti, željo po sodelovanju in skupnem uresničevanju idej. Upam, da ne bo ostalo le pri željah. Morda že jutri dorečem kaj bolj konkretnega.