Vedno boljše =)

Opazujem. Se pogovarjam. Berem forume in skupinske e-maile. Ugovotitev je sledeča: šolski sistem ima prenizke kriterije, kar vodi v nizko kvaliteto, študenti pa sistem v polnosti izkoriščajo. Napisano se nanaša samo na družboslovno področje študija; priznam, da nimam nobenega vpogleda v način delovanja naravoslovno usmerjenih fakultet.

Vem, da so tudi pred petimi leti nekateri študentje izpite preplonkali. Vedno se najde nekdo, ki na takšen način pride relativno lagodno skozi štiri leta. Izjeme pač potrujejo pravilo. Občutek imam, da je pred leti večina izpite opravljala na podlagi lastnega znanja, ne izključujem bežnega pogleda k sosedu, pa vendar brez večjih prepisovanj.  Če ne drugega je pri pisanju izpita vsaj v prvih dveh letniki profesor skoraj vedno imel vsaj enega spremljevalca; včasih se je po predavalnici med izpitom sprehajalo tudi po pet opazovalcev. Takšen nadzor vsekakor onemogoča koletkivno, pa tudi posamično plonkanje.

Letos sem opravljala prvi letnik rednega dodiplomskega študija, kar pomeni, da sem se vključila v generacijo letnika 1990. Pet let starejša sem od večine sošolcev, čeprav sem presenečeno ugotovila, da nas je starejših relativno veliko. Pri opravljanju izpitov v prvem semestru še nisem imela tega občutka, ki me preveva sedaj. Kar ne pomeni, da študentje niso bili pogumni že na samem začetku; za nekatere celo vem, da so celotne izpite preplonkali, a sem takrat mislila, da so le ti izjeme. Danes vem, da je takšnih študentov, ki plonkajo brez sramu in brez zadržka, relativno veliko, plonkci so različnih velikosti, od majhnih do velikih (A5 in A4), ponavadi en sam, četudi velik plonkec ni dovolj.

Vem, študentov na enega profesorja, še posebej v prvem letniku, je preveč za relativno kvalitetno izvedbo pouka. Vem, sistemsko nismo kos številu vpisanih, saj nas je (preveliko) povpraševanje iznenada presenetilo, rigiden šolski sitem pa se le težko prilagaja ter se z zamudo odziva na današnje potrebe, ki so pravzaprav že včerajšnje. Kljub temu menim, da si noben profesor ne bi smel dovoliti tolikšnega prepisovanja, šušljanja in očitnega plonkanja med izpitom. Tega je enostavno preveč. Poudarek gre na OČITNO plonkanje; sama sem med izpitom opazovala študente naokoli in nisem vedela ali naj se smejim ali jezim, profesor je vsekakor ostal indiferenten (apatično neopredeljen).

Ne rečem, da je teoretično znanje, ki ga pridobimo  pri posameznih predmetih, zlata vreden. Zavedam in strinjam se, da so nekateri izbori snovi enostavno neprimerni, vendar je po drugi strani nekaj tudi “uporabnega” znanja. Bolj kot praktične veščine univerzitetni (družboslovni) faks daje širši vpogled na področje, ki ga posameznik študira. Znanje postane ovrednoteno predvsem kasneje, ko posameznik začne sam (aktivno) delovati na svojem področju. Zato menim, da se je nekatere stvari enostavno potrebno naučiti, konec koncev to študenta spodbuja k mentalni aktivnosti, k ohranjanju spomninskih sposobnosti, pa tudi k razmisleku o družbenih pojavih.

Seveda ne morem mimo vprašanja, kakšne študente producira trenutni šolski sistem, natančneje nekatere družboslovno usmerjene smeri? Strinjam se, študenti so pametni, da luknje v sistemu izkoriščajo. Zakaj bi se trudili, če le to sploh ni potrebno, posameznik pa kratkoročno gledano pridobi oceno, ki ga vodi k uresničitvi zadanega cilja, to je narediti letnik. O dolgoročnih posledicah se marsikateri študent ne sprašuje, seveda mu je čisto vseeno, saj mu trenutno ne/osvojeno znanje ne predstavlja ničesar. Izpiti ne predstavljajo več izziva osebne pripravljenosti in sposobnosti, temveč po drugi strani morda še večji izziv, kako na najlažji način dobiti (najboljšo) oceno. Konec koncev posameznik opravi faks in na koncu diplomira. Šele takrat bo UPAM da, spoznal, kakšno medvedjo uslugo si je naredil.

Študentov res ne morem kriviti, da prekomerno prepisujejo in plonkajo. Na nek način so toliko pogumni, da si upajo na prepovedan (in lahkoten)  način priti do cilja. Dvomim, da imajo po končanem letniku občutek lastnega zadovoljstva, da so nekaj dosegli, da so nekaj izpeljali. Sigurno so srečni, da je ena (nepomembna) stvar za njimi in se lahko sedaj do onemoglosti posvetijo svojim interesom ali pa se samo zabavajo (karkoli že to za njih predstavlja). Morda sem staromodna, morda se že kaže razkorak v generaciji, ko mlajših s tega stališča ne razumem (čeprav nimam niti lastnih otrok, kaj šele vnukov). Na nek način tudi sam šolski sistem niti ni tako slab. Problem vidim v profesorjih, kjer njihova primarna vloga pravzaprav ni pretirano cenjena. Bolj so pomembni njihovi raziskovalni dosežki kot s trudom pridobljen pedagoški znoj. Če bi se profesorji posvetili svoji primarni vlogi, to je biti profesor, in jo izpolnjevali vsaj približno kakovostno, ali pa bi svojo pozornost na nepridiprave usmerili vsaj med izpitom.

Neizpolnjene naloge profesorjev, premajhen nadzor pri izpitih, neprimerno izbrana snov, pa tudi apatija študentov vodi v nekvaliteten študij in v nekvalitetne diplomante. Upam, da vsaj ljudje ostanejo relativno “kvalitetni”. O kvaliteti diplom pa (zopet) kdaj drugič.

ß

ß

Delova revija Ona je skupaj z Mercatorjem razpisala modni natečaj z namenom, da spodbudi mlade oblikovalce k izdelavi torbic, ki bi spodubjale večje sožitje z naravo oz.  ekološko ozaveščenost. V torek je Ona objavila 20 finalistk, ki se bodo potegovale za odkup pravic za izdelavo torbice, tržil naj bi jo Mercator. Dejstvo je, da je vseh 20 predlogov odličnih! Sama sem izmed 20 izbrala 10 fantastičnih torbic, nekatere zaradi obklike in vzorca, druge zaradi ideje same ali barv. Več informacij o natečaju najdeš na spletni strani revije Ona, prispevek se začne na strani 24. Je kakšna všeč tudi tebi? Glas za tebi najbolj simpatično ali pa morda najbolj praktično oddaš na elektronski naslov oninatorba@delo.si (z vsakega elektronskega naslova šteje en glas). Preden se odločiš, si oglej še preostalih 10 predlogov.

Res se navdušena nad izborov in idejami, vejretno je bilo med 194 prispelimi idejami odlična še marsikatera druga. Mislim, da bi se čisto vsaka našla več pripadnic, ki bi si jo kupile. Jaz bi na mestu Mercatorja odkupila pravice za skoraj vse torbice finalnega izbora.

ß

ß

ß

ß

ß

ß

ß

ß

Glasuj zdaj!

Kljub nekaterim idejam, o katerih bi zapisala kakšno besedo ali dve, trenutno nimam prave volje in motivacije. Večino časa namenjam pisanju diplome, kar vključuje kar nekaj dela za računalnikom, pa tudi branja na splošno. Vsako dodatno ukvarjanje s pisanjem in izražanjem mi trenutno ne predstavlja izziva, saj imam dovolj drugih informacij, predvsem pa imam dovolj monitorja. Morda pa je le potrebno, da ideje bolj dozorijo, preden ugledajo zeleno luč.

Naj vam zaupam le to, da je sezona češenj tu! Vsak dan znova uživam ob zobanju dnevne količine češenj. Na dnevnem meniju se najdejo tudi okusne marelice. Poleg tega je mami tudi že otvorila sezono nabiranja borovnic. Čakam še na maline in breskve.

Zaključek: nastopil je čas vitaminiziranja in mineraliziranja. Jupi!
Namig: čas bo za kakšen kolesarski izlet in/ali fotografiranje. Jupi!

Vsake toliko časa naletim na Gvajansko zastavo. In vsakič znova ugotovim, kako mi je vedno bolj všeč. Verjetno lahko razlog najdem v nostalgiji na prijeten mesec in pol bivanja in delovanja v čudoviti državi Južne Amerike.

Pred nekaj leti sem se s kolesom potikala po Istri. Prvi resni  kolesarski podvig, poln lepih trenutkov. Premagovanje, iskanje poti, limski kanal, dež, srečanje s kolegi in vasica imenovana Gajana. Že takrat mi je ime priraslo k srcu, a pred leti sploh nisem vedela, da na svetu obstaja tudi država s podobnim imenom, kaj šele, da me bo poneslo prav do tja. Bom na ime ali kakšno drugo povezavo naletela tudi v prihodnje?

Netipična “reklama”. Resnično nisem pričakovala takšenga izida. Vredno ogleda.

Ne spomnim se več, kako sem zašla na spletno stran www.findaupair.com. Verjetno so se na forumu STA zopet kaj pogovarjali o au pair ali varuškah na domu, pa sem malo pobrskala. Kakorkoli, za hec sem preverila, če v Romuniji kakšna družina išče au pair. Že prva ugotovitev me je kar šokirala, saj je povpraševanje veliko, v primerjavi s Slovenijo ogromno. Seveda glede na omenjeno spletno stran, sigurno se kje še kaj podobnega najde. Drugo presenečenje pa se nanaša na opis Laurine družine, ki me je popolnoma prevzel. Če bi bila kakšno leto mlajša ali vsaj če trenutno ne bi težila bolj k stabilnosti, bi se sigurno prijavila.
Gre za ameriško-irski par, ki ima tri energične in izjemno radovedne otroke. Vsi skupaj živijo v Bukarešti, v glavnem mestu Romunije. Vsi se radi smejijo ter čas preživljajo zunaj. Pogosto potujejo v Stockholm na Švedsto, v Cork na Irsko ter v Seattle v ZDA. Prav tako od časa do časa radi obiščejo še kakšno drugo državo. Čez poletje se odpravljajo v Gano. Varuška seveda vedno potuje z njimi.

Kaj bi si glede na takšen opis sploh še želela boljšega?

Dost kompa za dons.

V okviru diplomske naloge sem si zadala narediti nekaj intervjujev, a si takrat še nisem predstavljala, da se bo vse skupaj razširilo na 13 intervjujev dolgih vsaj eno uro. V naslednjem tednu me čaka le še en intervju, vse ostale imem tudi že prepisane. Kdor se še ni soočil s prepisovanjem intervjujem, mu lahko povem, da delo ni dinamično, pravzaprav je precej duhamorno, tvoja rit pa se povsem zleze s stolom. Mislim, da sčasoma postaneta rit in stol enake oblike, kdo prevzame katero obliko pa presodi sam. Prepisovanje intervjujev je dolgotrajno in zaradi tega tudi utrudljivo, enolično početje. A vendar sem s tem delom že močno proti koncu. Vzelo mi je veliko, menim celo, da preveč časa glede na to, da danes dipoloma ne predstavlja posameznikovega vrhunca, ampak zgolj štancanje diplomantov. Kaj pravzaprav pomeni štancanje? SSKJ odgovarja, da štancati pomeni “na stiskalnici serijsko izrezovati, obrezovati, oblikovati predmete, navadno iz pločevine”. Diplomirati tako pomeni proizvajati (pre)dolg niz posameznikov, ki svojo stopnjo izobrazbe dokazujejo s pločevinastimi izdelki, katerih smisel ni več kvaliteta in lastno raziskovanje, temveč zaradi želje po doseganju serijske številčnosti prevladuje kvantiteta s povzetki drugih. Res imamo veliko diplomantov in ravno toliko spisanih diplom, a vendar je razlika med kakovostjo izdelkov ogromna. Marsikatere diplome dosegajo nivo popolne ne-kakovosti, v nasprotju s tem pa se jih najde kar nekaj, ki kažejo na izredno kvaliteto in raziskovalno žilico posameznika. Glede na subjektivni pogled povprečja kakovosti diplom, te izredno dobre diplome po mojem mnenju ustrezajo standarom magistrske ravni izobrazbe. Razlike so očitne in velike. Če imaš preveč časa, si lahko ogledaš nekaj diplom neposredno na Cobissu (oteženo iskanje, ker ne išče le diplomskih del), lahko pa si tukaj ogledaš FDV diplome.