Vedno boljše =)

28/08/2010

laif təgeðə

Vloženo v: Dogodki — Vedno boljse @ 22:49

Poletni večer na prvo noč v Stari Ljubljani. Katalena pred Magistratom in midva pri Robovem vodnjaku. Objeta se predajava odlični glasbeni popestritvi tlakovane ulice. Nekaj znanih obrazov. Zadovoljen pogled nad velikostjo množice. Čeprav Katalena ponuja posebno zvrst slovenske glasbe, očitno pritegne mimoidoče, turiste in zveste poslušalce. Žal brez fotoaparata, sa je bil oder relativno dobro osvetljen. Opazovanje obiskovalcev popestri skupne trenutke. Malo pred koncem nastopa v ritmu folk rocka odideva in si doma, ko že bije utrip naslednjega dne, privoščiva okusen taost, ki je dobro del.

24/08/2010

Kuharski užitki

Vloženo v: Fotografija,Kuhinja — Vedno boljse @ 09:47

Po prihodu domov iz Romunije sem zopet nekaj več časa preživela v kuhinji. Uživala sem tako ob pripravi kot pri jedi, mislim pa, da so mi bili hvaležni tudi preostali jedci. Naredila sem omelto po navdihu armenske omlete, pravi provanslaski ratatouille, vegetarijansko musako z sojinimi koščki in bučkami, nekaj različnih zelenjavnih poletnih juh, tople oz. zaroštane kumare s pohanimi marelami, melancanami in bučkami, nekaj različnih rižot s pohano zelenjavo ali pečenim piščancem, različne variante grške solate, presno zelje z makaroni, poletne toaste. Včeraj sem naredila tople bučke na način toplih kumar, rezultat je bil presenetljivo dober, tako da jih ob priliki še kdaj naredim. Danes je na vrsti sataraš s polento.
V soboto sem prvič sredi gozda oz. na njegovem obrobju našla marele in po vsaj treh letih sanj o pohanih marelah sem si jih končno le privoščila.

ß

ß

ß

22/08/2010

Začarana Romunija, drugi del

Vloženo v: Fotografija,Naokoli — Vedno boljse @ 20:05

7. dan

Sledil je še en potovalni dan. Čeprav naj bi se vozili okoli 6 ali 7 ur, je pot vseeno zaradi del na cesti in gorske poti potekala malo dlje časa. S stališča točnosti javnih prevozov v Romuniji ji vsekakor pripada oznaka »država v razvoju«, saj sem imela včasih občutek, da je imel še celo Laos bolj urejen in točen prevoz. Takšne stvari me v tuji državi še vedno malo iztirijo; pa ne gre za to, da se ne bi vklopila v počasnost njihovega dnevnega ritma, želim le vedeti, koliko časa bo trajala vožnja. Kakorkoli, prevozili smo del Karpatov in moram reči, da je bila pokrajina čudovita, tokrat se celo ni toliko ponavljala (kot ravnice na JV države). Kljub številnim delom na cesti sva se po enem tednu potepa po Romuniji prvič peljali po novem asfaltu. Gorska cesta naju je vodila do simpatičnega mesteca Sighisoara, ki je predstavljal vstop v nov, nama še neznan svet. Vstopili sva v Transilvanijo, ki se kaže v popolnoma drugačni luči kot preostali videni predeli Romunije. Končno naju je pričakalo mesto v skoraj pravem pomenu (malo je še premajhno), s starim mestnim jedrom, čudovitim uličicam, z gradom in zvonikom, turisti in spominki, pa tudi (skoraj) prvimi cigani. Sprehod po mestu me je navdal z občutkom, da Romunija premore tudi nekaj lepega in urejenega.

8. dan

Glavni namen, da sva pot proti Sighisoari načrtovali na točno določen dan, se skriva v informaciji iz Lonely Planeta. Ob sredah in sobotah naj bi se lokalnemu marketu s svojimi pridelki in ponudbo pridružili tudi cigani s svojimi vozovi. Na odhod na tržnico in na cigane sva se dobro pripravili, predvsem sva zavarovali vse najine vrednosti, a sva po končanem obisku ugotovili, da vsa ta previdnost sploh ne bi bila potrebna. Na tržnici sva vzpostavili kontakt z domačini, jih fotografirali na najino ali njihovo željo, spraševali so naju, če bodo fotografije na televiziji (očitno redkokdaj na tržnico zaide kakšen fotograf ali kamerman), nakupili sva nekaj odličnega sezonskega sadja, le malo sva bili razočarani, da ni bilo več ciganov oz. njihovih vozov. Razlog se skriva verjetno v tem, da je pred tržnico vozovom prepovedano parkirati. Vsekakor je bil to en lepših trenutkov potovanja, sledilo pa mu je pohajkovanje po mestu, ogled cerkvice, razgled na dolino, še malo pohajkovanja in uživanja na glavnem trgu, pozno popoldne pa sva že odšli proti najini sobi, a sva se vmes ustavili še pri klopcah, kjer so posedali krajani. Spoznali sva Lukasa, ki naju je prijetno zabaval s sramežljivim nastavljanjem (in skrivanjem) pred fotoaparatom.

ß

ß

ß

ß

ß

ß

ß

ß

9. dan

Zgodaj zjutraj sva po dveh urah vožnje prispeli v bivše evropsko mesto kulture, Sibiu. Ko sva končno našli prazen hostel, sva se podali na zajtrk in kavo oz. vročo čokolado s pogledom na enega od trgov mesta. Staro mestno jedro je relativno raztegnjeno, večinoma pa je namenjeno turistom in turistični ponudbi, a kljub temu mestni sijaj ne izpuhti; vzdušje je ljub občasnemu dežju in nevihti razigrano, razposajeno. Zopet sva malo pohajkovali, želeli kaj kupiti, a nisva ničesar našli, na poti do tržnice pa sva naleteli na osenčen park, kjer je vsaj 30 Romunov igralo družabne igre, pilo in kadilo. Postopoma sva se jim pridružili, a  na žalost nisva znali nobene od iger, zato so nama oni pokazali, kako se igra, midve pa sva zopet imeli priložnost za pridobitev nekaj pristnih portretov. Pot do tržnice se je vila izven turističnih ulic, barvite  hiše in prazne ceste so zato še bolj prišle do izraza. Na tržnici so naju zopet hitro opazili, zopet so se nekateri nastavljali najinima objektivoma. Z zalogo sadja sva se vrnili v hostel in si v dežju privoščili zasluženo kosilo. Spokojen in svež večer se je prevesil v zaupen pogovor.

ß

ß

ß

ß

ß

ß

ß

ß

ß

ß

ß

ß

10. dan

Ker sva Sibiu že obdelali in sva si hkrati želeli v Transilvaniji videti še kakšno pravo transilvansko vasico, sva se z vlakom odpravili nekaj kilometrov ven iz mesta. Vasica Cristian nama je ponudila morda celo več kot sva pričakovali. Po lastnem občutku sva zavili v najbolj odročno ulico in imeli priložnost spoznati in videti življenje na vasi. Gospod nama je pokazal svojega konja, nato sva z njegovim sinom spregovorili nekaj besed, le nekaj korakov naprej nama je njegov sosed želel pokazati še svojega konja, nabrala se je cela druščina. Dve dekleti sta nama razkazali stričevo kmetijo, poizkusili sva domače, sladko vino in se napotili po ulici naprej. Naleteli sva na dve prisrčni punčki, jima dali balon ter mamicam povedali, da imata lepi hčerki. Na koncu ulice naju je čakalo presenečenje. Razposajen fant se ni naveličal pozirati, hkrati je k sebi privabil še brate, sestre, tete, strice, sosede in prijatelje, tako da nas je bilo polno. Zopet sva posneli nekaj portretov in kakšno dvorišče, med drugim sem bila iskreno presenečena nad tem, da še vedno na dvorišču kuhajo na ogenj. Druščina nama je pustila naslov, kamor bodo v kratkem prispele njihove fotografije, nato pa sva se odpravili po drugi ulici naprej. Presenečenju je sledilo novo presenečenje razposajenih otrok in starke, ki naju je lepo prosila, naj jo fotografirava, zraven pa nama je še v romunščini povedala svojo zgodbo o njenih sinovih. Mislim, da smo drug drugemu polepšali dan. Z otroci sva se malo igrali, osemnajstletna punca iz sosednje vasi nama je prevajala in povedala kakšno zanimivost, nato pa naju peljala še k svoji babici. Najprej sva odšli še na stranišče na štrbunk, v tem času je babica pospravila dnevni prostor v hiši, dobili sva domača jabolka in sok. Simpatična širša družina naju je sprejela medse, po slabi uri druženja pa sva se poslovili, saj sva želeli videti še drugi del vasi. Na drugi strani železnice je bila zgodba drugačna, vas je zgledala bolj urejena, zunaj ni bilo veliko ljudi, bilo pa je veliko štorkelj in pisane hiše. Do cerkve sva sicer prišli, a nama je zmanjkalo časa, da bi si jo ogledali. Pohiteli sva nazaj proti železniški postaji, si kupili vodo in sladoled ter se odpravili v naslednjo vasico.  Najprej naju je presenetilo dejstvo, da morava od postaje do vasi prehoditi dva kilometra, zato sva sredi poti za nekaj metrov uštopali voz ter nato počasi prišli do osvežilnega potoka. Vasica že postaja malo bolj turistična, a čeprav sva želeli iti na kosilo, se je izkazalo, da tega v Sibilu ne bova deležni. Konec koncev sva morali ujeti povratni vlak, del poti nama je olajšal domačin z avtom.
Pozno popoldne sva se končno okrepčali, nato pa nas je zopet presenetila nevihta. Za še bolj zadovoljen konec dneva sem zvečer srečala enega od moških iz parka in ga pozdravila. Občutek,da v tujem mestu pozdravljaš domačine, je enkraten.

ß

ß

ß

ß

ß

ß

ß

ß

ß

11., 12. In 13. dan

Pot do Brasova je bila seveda zopet zanimiva. Odločiva se, da bova odšli na avtobus, saj naj bi le ta iz Sibiu-a do Brasova vozil dobri dve uri, vlak pa še enkrat toliko. Po eni uri čakanja na maksi taksi, sva ga le dočakali in kljub hitri reakciji ostali brez sedeža. Pravzaprav smo zunaj ostali skoraj vsi turisti. Tokrat žal nisva imeli popotniške sreče, zato sva se razočarani odpravili na bližnjo železniško postajo, za nama pa še kakšen obupan turist. Sicer so nam prevozniki na črno ponujali prevoz za visoke pare, a mislim, da jim nihče ni nasedel. Pred vlakom sem skočila še po malico, Tamari pa je Anglež prav tako brez prevoza ponudil zastonj prevoz iz železniške postaje v center Brasova. Res naju je prišel že na vlaku pozdravit, nato pa smo ob prihodu skupaj odšli do taksija in se odpeljali do točke, ki je bila za vse primerna. Res nama ni bilo potrebno ničesar prispevati, ne samo to, Anglež nama naj bi po pošti poslal še nekaj tolarjev, da jih v Sloveniji zamenjava. Do sedaj jih še nisva dobili, morda pa nekoč le prispejo.

Zadnji trije dnevi so bili preprosti. Včasih je bil Brasov glavno mesto Romunije, danes pa služi predvsem kot izhodišče do znamenitega romunskega gradu, kjer prebiva drakula. Je prepoln turistov, lokalov, restavracij in drugih turističnih ponudb, tudi cene so nekoliko višje kot drugod.

Prvi dan Brasova nama ni ostalo veliko časa zaradi komplikacij s prevozom, tako da sva se le najedli in se malo sprehodili naokoli. V nedeljo je bilo (na srečo) odprtih kar nekaj trgovin, zato sva se zapodili na razprodaje. V mislih sva imeli, da bi popoldne odšli do enega od bližnjih gradov po sledovih drakule, a nama je dež ta načrt preprečil. Tudi sicer nama ni bilo veliko do izleta. Tako sva ostali v hostlu in si ogledali odličen in smešen kung fu film, za večerjo sva napraskali zadnje drobtine, vnaprej spakirali in se naspali.

Pot do Bukarešte sicer ni bila dolga, sva pa dolgo čakali na vlak. Le ta je imel eno slabi dve uri zamude, tako da sva v Bukareštvo zopet prišli veliko kasneje kot sva načrtovali. Tako nisva prišli do parlamenta, ampak sva le nekaj pojedli in se zopet sprehodili naokoli. Dan sva zaključili v McDonaldsu na malinovi piti in vanilijevem šejku. No, vsa pot do letališča je bila normalna in brez prometnih zamaškov, tako da sva pred čekiranje porabili še zadnji romunski drobiž, se najedli in napili, kupili spominek in se napotili letu naproti.

Potep je bil fajn, zanimiv, z nekaj razočaranji in urjenjem potrpežljivosti, fotografsko obarvan. Transilvanija je lepa in simpatična, delta Donave in Črno morje s plažo nista nič posebnega, samostani pa tudi ne tako zelo, čeprav je na nekaterih področjih okoli njih čudovita pokrajina. Karpati so fletni, od mest pa so najlepša transilvanska mesteca s svojimi starimi mestnimi jedri in trgi. Le malo ven iz samega centra hitro naletiš na konjske vprege z vozovi polnimi sena in druge robe, kar me je popeljalo v stare čase, ko se še rodila nisem. Zdaj vem, kako je bilo pred mojim rojstvom. Vse hiše imajo okoli ograjo, velikokrat so pobarvane v različne barve. Domačini so iskreno prijazni, pripravljeni pomagati, trudijo se v vseh jezikih, ki jih znajo, radi tudi pozirajo in se nastavljajo fotoaparatu. V Romuniji vsekakor ni veliko ciganov, na nek način pa znajo živeti na še »ciganski« način, saj po vaseh uporabljajo wc na štrbunk, kuhajo na ogenj, veliko je lastne pridelave izdelkov, javni wcji so večinoma smrdeči čučavci, nekatera mesta so neurejena ipd. Romuni niso tako temni kot sem si predstavljala, imajo pa vsaj temne lase in velikokrat tudi modre oči. Bati se je potrebno le mestnih ciganov, le z njimi sva imeli slabo izkušnjo, drugače pa je po mojem mnenju Romunija dovolj varna za samostojno potovanje ali potovanje dveh deklet. Marsikoga je Romunija očarala, mene je definitivno očarala prijaznost domačinov a zase lahko kljub vsemu rečem, da je bila izkušnja lepa, a se tja po vsej verjetnosti ne bom več vračala.

Nekatere portrete posnete na tržnici, v vaseh, v parkih in drugod bom objavila v ločenem prispevku.

ß

ß


16/08/2010

Začarana Romunija, prvi del

Vloženo v: Fotografija,Naokoli — Vedno boljse @ 13:22

Potovanje po Romuniji je ena sama zgodba, ki jo sestavljena več krajših in vsebinsko samostojnih zgodbic. Pravzaprav se je začelo že povsem na začetku, ko sva s Tamaro sprejeli nenadno odločitev za skupni potep po Romuniji, čeprav se med seboj takrat še nisva poznali. Tamara nama je kupila letalske karte, preko elektronske pošte sva izmenjali nekaj besed o sebi in svojih navadah, nato sva se občasno še dobili v živo, kmalu pa je že nastopil čas odhoda. Glede na to da imava obe malo bolj samosvoj način potovanja, seveda sva tudi karakterno različni in samosvoji, sva potep izpeljali brez medsebojnih težav, se med seboj dopolnjevali in spodbujali, podpirali ob razočaranjih, zaupali kakšno štorijo ter skupaj preživeli zanimivih, na nek način začaranih 13 dni.

Potovanje bom opisala preko zgodbic, ki bodo predstavljale različno dolge izseke posameznega dne in so se naju najbolj dotaknile. Potrudila se bom kakšno stvar še dodatno opisati, da kar najbolje pričaram svoje vtise, pa vendar ne bodi razočaran, če se bo kakšna zgodbica vrtela le okrog prevoza. Prevažanje je del najine poti, poleg tega pa opisi prevozov pomembno dopolnjujejo sliko prave Romunije.

1. dan

Pot iz Ljubljane do Benetk je minila hitro, evropski standardi so zagotovljeni. Brez večjih ovir sva se znašli na obeh letališčih ter relativno hitro našli rezerviran hostel. Šele zvečer sem se zavedla, da odhod le ni bil tako eleganten, saj sem na letališču poleg umazane posode stran vrgla tudi relativno novo zobno ščetko, dva koščka domačega štrudla in še nekaj, vendar mi je ušlo iz spomina kaj. Se zgodi, naslednji dan sem kupila novo ščetko in nekaj sadja, ki je postal stalnica najinega potovanja.

Po prihodu v hostel, kjer sva za enako ceno dobili boljšo sobo kot sva jo rezervirali, sva se podali na potep po Bukarešti. Razen prečudovitih fontan ob večerni svetlobi sonca, naju le ta ni impresionirala. Ulice so razrite in prašne, luknje prekrivajo skupaj zbite deske, s katerimi je poskrbljeno, da mimoidoči ne padejo v kanalizacjo. Čisti center vsebuje nekaj lepo urejenih barov in restavracij, vendar je ped pred njimi že popolnoma neurejeno. Kljub temu sva naleteli na nekaj fotografov, ki so očitno našli primerno sceno za fotografiranje (še dobro, da so bili modeli simpatični) ter park pri fontanah, ki je z zeleno barvo in klopcami turistov in domačinov z zelenjem obarval sivino ulic in črnino vseh mogočih napeljav. Da sva že prvi dan spoznali, kam sva prišli, so poskrbeli mestni ciganski otroci in si brez slabe vesti dovolili šariti po mojem objektivu fotoaparata ter z druge strani šariti po Tamarinem nahrbtniku. Še sreča, da jih robčki (s stotimi evri) sploh niso zanimali in da je Tamara hitro in učinkovito reagirala. Ostalo je le pri lekciji, da morava biti pazljivi in pozorni.

ß

ß

2. dan

Zadali sva si cilj, da čim prej prideva do Tulcee. Gre za izhodiščno mesto, kjer lahko s trajektom pluješ po treh velikih kanalih deltastega izliva reke Donave. Čeprav sva imeli informacijo, da je težko priti do Tulcee brez prestopanja, nama je gospa v hostlu našla avtobus, ki naj bi opravil ravno to pot in to v pičlih štirih urah in pol. Z metrojem in peš sva se podali avtobusni postaji naproti, a ker sva že veliko prehodili (z nahrbtniki na ramah), okolica pa je bila posajena s hišami, kjer ni bilo videti prostora za postajališče, sva tik ob domnevnem cilju pomahali taksistu in mu dvakratno plačali za kratko pot do glavne avtobusne postaje. Tu ni bilo avtobusa, ki bi naju neposredno pripeljal do želenega mesta, zato sva se odločili za prestopno varianto. Počakali sva na maksi taksi, ki nas je v nekaj urah pripeljal do Galatija, tu pa ni bilo sledu o primernem avtobusu do Tulcee. Prijazna gospa za okencem nama je po malici razložila verjetno edino možnost, kako v istem dnevu priti do zadanega cilja. Skočili sva na lokalni maksi taksi, ki naju je peljal nazaj od koder sva prišli, nato sva po dvigu gotovine na bankomatu kakšen kilometer ali dva pešačili do trajekta in le tega ujeli zadnji trenutek. Dobesedno se je trajekt že oddaljeval, midve pa sva hrabro skočili nanj in se veselili pustolovščine in nadaljnje poti. Na drugi strani pristanišča sva po dolgem času imeli priložnost iti na wc, nato pa hitro odhiteli proti avtobusu. Le ta naj bi bil že poln, a sva vseeno voznika vprašali, če je morda prosto spredaj pri vozniku. Odgovoril je, da je že rezervirano, nato pa si premislil in naju spustil spredaj. Odlična poteza, saj je sledila dvourno vožnja po slabi, razriti in ozki cesti, hkrati pa sva imeli priložnost opazovati nespreminjajočo okolico. Vtis s poti ostaja še danes, prisrčno je bilo namreč opazovati domačine, ki so čakali na postajah svojega sorodnika ali prijatelja, na postajah je skoraj vedno nekdo pričakal in objel sopotnika. Končno sva dosegli zadani cilj, prišli sva do Tulcee in ugotovili, da trajekti danes ne vozijo, zato sva poiskali prenočišče. Simpatično in poceni prenočišče je bilo žal že zasedeno, zato sva se po priporočilu odpravili iskati hotel za zmerno ceno. Le ta se je skrival pred najinimi očmi, tako sva pristali v nekem drugem hotelu, se okopali v bazenu in naslednji dan pojedli zajtrk.

3. dan

Tik pred odhodom iz hotelske sobe sem na ceniku storitev ugotovila, da najina soba ne stane 140 romunskih leiev – kar sem naračunala jaz (2 krat 70 leiev), ampak 70 evrov, kar je vsaj še enkrat več kot sva pričakovali. Dan pred tem na recepciji nobena ni opazila, da so cene v evrih, konec koncev sva do sedaj imeli opravka le z romunskim denarjem. Po prvem šoku sva plačali najino sobo in malo nejevoljni (predvsem jaz) odšli proti trajektu.

Ker hitrega trajekta nisva rezervirali že en dan prej, na njem seveda ni bilo dovolj prostora. Preostalo nama je tri ure časa, saj zadnje možnosti v tistem dnevu na srečo še nisva zamudili. Vkrcali sva se na navaden, počasen trajekt in se povzpeli čisto na vrh pred kapitanovo kabino. Kapitan je sicer nekaj ugovarjal, a ker se nismo razumeli in ker se nisva sprehajali pred njegovim vidnim kotov, naju je pustil pri miru. Vožnja je bila čudovita, a predolga, saj sva do Crisana prišli šele v popoldanskem času. Hitro sva se zmenili za sobo, ostalo pa nama je še časa za dvourno vožnjo po stranskih kanalih Delte. Le ta naju žal ni navdušila v tolikšni meri kot sva pričakovali, videli sva nekaj ptic, lokvanji so bili večinoma že zaprti, kanali še vedno kar široki, le na koncu smo se v ožjem kanalu zagozdili v korenine, kar je bila edina večja dogodivščina. Po že videnih velikih rekah Mekong, Amazonka, Essequibo in še kaj, naju Donava res ni uspela prepričati.

ß

ß

ß

ß

ß

4. dan

Če te z naslovom začarane Romunije do sedaj še nisem prepričala, bom le tega upravičila z opisom nočnega dogodka. Nič posebnega ni, da se ponoči zbudiš in greš na wc. Nič posebnega ni, če si želiš pred ponovnim spanjem spiti malo vode, a ker na področju delte ni priporočljivo piti vode iz pipe, sem v temi poiskala plastenko z vodo. Zgodilo se je hkrati – vzela sem plastenko, na drugi strani mize pa se je prevrnil in razbil kozarec. Zaradi razbitega kozarca me je preplavil občutek začaranosti, saj se je po mojem mnenju le ta razbil sam od sebe, pa čeprav sočasno z mojim dejanjem. Na nek način sem si želela, da bi razbit kozarec simbolično predstavljal konec začaranosti, a temu žal ni bilo tako.

Pred odhodom na ladjico sva pokramljali s sosedovim Romunom. On po rusko, midve po slovensko, pa smo se razumeli. Med drugim naju je prvi vprašal, kako da potujeva sami in kje imava može? Najini fantje so ostali doma, do takrat in celo pot sva se v Romuniji počutili dovolj varno, da sva se zanesli nase, poleg tega pa so domačini iskreno prijazni in pripravljeni pomagati, tako da najinih fantov na poti niti nisva potrebovali. No, za družbo so vedno dobrodošli!

Končno nama je uspelo priti do Črnega morja, kamor se deltasto izliva rjava Donava. V relativno turistični vasici Suline sva dobili poceni prenočišče na kavču, pojedli najino prvo lubenico in se odpravili proti morju. Majhno letovišče je bilo sicer kar polno, štirje bari so poskrbeli za bolj domače vzdušje, po nekaj sto metrih levo in desno pa je bilo že vse prazno in zapuščeno. Znašli sva se in zavzeli prazne ležalnike prejšnjih turistov, v Črnem morju sem se kopala že v Bolgariji in me že takrat ni preveč navdušilo, tokrat pa je bila še izrazita oseka, tako da sva kopalce opazovali le od daleč.

Gostiteljica nama je po rusko povedala, da je zvečer festival manjšin, katerega sva se z veseljem udeležili. Vsak nastop je bil seveda drugačen, na kar so opozarjale že narodne noše in oblačila, nekateri so peli, drugi plesali, tretji oboje skupaj. Žal nisva ugotovili, kdo je zmagal, a domačini so z izborom glasbe in plesom po mojem mnenju prekosali ostale udeležence. Pot domov s festivala je bila sicer malo temačna zaradi spuščenih psov, a po krajšem ovinku sva varno prišli do hiše in postelje.

ß

5. dan

Navsezgodaj zjutraj se je pred trajektom nabrala množica ljudi, kar je bila verjetno posledica festivala. Prvič je pred menoj oz. na mene v nezavest padlo dekle, za katero so poskrbeli preostali domačini, midve pa sva se skušali preriniti do okenca s kartami za trajekt. Malo pred uro odhoda, je gospa za okencem prenehala prodajati karte, vsi, ki smo ostali pred trajektom, pa smo se zbasali nanj. Ne vem ali bi morali karto kupiti na trajektu ali ne, z zastonj vožnjo sva proračun po napaki s hotelom malo uravnotežili. Tokrat si prostora nisva našli čisto na vrhu, a sedež vseeno ni bil čisto običajen. Nekaj nas je splezalo za »ograjo«, tako da smo si postlali na palubi, kjer drugače ni dovoljeno. Smo imeli pa vsaj nekaj prostora in se nismo prerivali v množici drugih. Po štirih urah in pol vožnje sva zadnjo sekundo ujeli želeni avtobus in dobili zadnja dva sedeža. Sledila je šest urna vožnja z avtobusom, kjer si je pred trajektom vode zaradi žeje ali ohladitve zaželel mobitel, ki je zopet tako čudno skočil iz mojega nahrbtnika, da zopet že kar malo čudno liči na začaranost. Kakorkoli že ostala sem razočarana in brez mobitela. V mestu Iasi sva po Matevževih in LP-jevih informacijah ugotovili, da nimajo veliko (ugodnih) prenočišč, zato sva v istem dnevu pot nadaljevali še v naslednje mesto. Hitro sva skočili do bankomata, si kupili vodo in nekaj kruhastega za pod zob ter še naprej nadaljevali najin potovalni dan vse do Sulceave; zopet sva dobili zadnji maksi taksi v tistem dnevu in zadnja dva sedeža. Po 14 urni vožnji sva odšli v prvi penzion, se zmenili za izlet po samostanih za naslednji dan in se pogreznili v globok spanec.

6. dan

Naslednji dan sva se iz penziona preselili v prisrčen in gostoljuben hostel (High Class Hostel, Sulceava) ter končno dobili nekaj (mednarodne) družbe. Z osebnim šoferjem smo odšli po bližnjih samostanih, ki so pod Unescovo zaščito, saj so kot edini/redki na svetu znani po zunanjih poslikavah. Izlet je hitro minil, domov smo prišli predčasno, saj smo imeli le šoferja, ne pa tudi vodičke (kot je bilo zmenjeno). Simpatične vasice so dopolnile slikovito pokrajino, zvečer pa nas je v hostlu pričakala večerja (polnjene paprike, ražnjiči in polnjene gobe), s katero se je lastnica hostla vsaj malo opravičila zaradi pomanjkanja razlage na izletu. V hostlu so v tem času imeli kuharski tečaj ter pripravili dovolj hrane za vse goste. Končno en dan brez javnih prevozov, s štirimi polnimi in raznolikimi obroki, družbo in domačim vzdušjem, delujočim internetom in brez kakšnih posebnih vragolij.

ß

ß

ß

ß

ß

14/08/2010

Homa made retro rumena mizica

Vloženo v: Faks,Razno — Vedno boljse @ 22:05

Pred približno tremi tedni sem v sobi pridobila nov delovni prostor. Doma narejena rumena mizica zaseda prostor pod drugim oknom in je namenjena predvsem za pisanje diplome. Rada vidim, da je delovni prostor zaseden, saj to trenutno pomeni, da Matevž kravžla možgane in sestavlja besedilo diplomskega dela. Ker soba ni največja, mizica sicer zapira dostop do ene omare in enega predala, a ju ne uporabljam tako pogosto, da bi bilo le to moteče.
Mizico je naredil Matevž s pomočjo obeh očetov, malo sem pri barvanju in brusenju pomagala tudi sama. Pravzaprav sem s čopičem v roki prav uživala, nad nastajajočo podobo pa sem bila vedno bolj navdušena. Nastala je po meri narejena retro živo rumena delovna mizica, ravno pravšnje velikosti za monitor, tipkovnico, miško in nekaj papirjev. Za boljšo predstavo dodajam tri fotografije.

ß

ß

13/08/2010

Back to reality

Vloženo v: Razno — Vedno boljse @ 20:44

Backpackanje po Romuniji se je sladko končalo, naslednji dan pa sem se že spopadla z visokimi, a nerealnimi slovenskimi standardi. Stvari iz nahrbtnikov so pospravljene, filane paprike skuhane, služba štima, utrinke sem si ogledala v viseči mreži v paru, zdaj pa pride deževni vikend in s tem čas za urejanje fotografij, pisanje prispevkov, kakšen film in sprehod.