Vedno boljše =)

16/08/2010

Začarana Romunija, prvi del

Vloženo v: Fotografija,Naokoli — Vedno boljse @ 13:22

Potovanje po Romuniji je ena sama zgodba, ki jo sestavljena več krajših in vsebinsko samostojnih zgodbic. Pravzaprav se je začelo že povsem na začetku, ko sva s Tamaro sprejeli nenadno odločitev za skupni potep po Romuniji, čeprav se med seboj takrat še nisva poznali. Tamara nama je kupila letalske karte, preko elektronske pošte sva izmenjali nekaj besed o sebi in svojih navadah, nato sva se občasno še dobili v živo, kmalu pa je že nastopil čas odhoda. Glede na to da imava obe malo bolj samosvoj način potovanja, seveda sva tudi karakterno različni in samosvoji, sva potep izpeljali brez medsebojnih težav, se med seboj dopolnjevali in spodbujali, podpirali ob razočaranjih, zaupali kakšno štorijo ter skupaj preživeli zanimivih, na nek način začaranih 13 dni.

Potovanje bom opisala preko zgodbic, ki bodo predstavljale različno dolge izseke posameznega dne in so se naju najbolj dotaknile. Potrudila se bom kakšno stvar še dodatno opisati, da kar najbolje pričaram svoje vtise, pa vendar ne bodi razočaran, če se bo kakšna zgodbica vrtela le okrog prevoza. Prevažanje je del najine poti, poleg tega pa opisi prevozov pomembno dopolnjujejo sliko prave Romunije.

1. dan

Pot iz Ljubljane do Benetk je minila hitro, evropski standardi so zagotovljeni. Brez večjih ovir sva se znašli na obeh letališčih ter relativno hitro našli rezerviran hostel. Šele zvečer sem se zavedla, da odhod le ni bil tako eleganten, saj sem na letališču poleg umazane posode stran vrgla tudi relativno novo zobno ščetko, dva koščka domačega štrudla in še nekaj, vendar mi je ušlo iz spomina kaj. Se zgodi, naslednji dan sem kupila novo ščetko in nekaj sadja, ki je postal stalnica najinega potovanja.

Po prihodu v hostel, kjer sva za enako ceno dobili boljšo sobo kot sva jo rezervirali, sva se podali na potep po Bukarešti. Razen prečudovitih fontan ob večerni svetlobi sonca, naju le ta ni impresionirala. Ulice so razrite in prašne, luknje prekrivajo skupaj zbite deske, s katerimi je poskrbljeno, da mimoidoči ne padejo v kanalizacjo. Čisti center vsebuje nekaj lepo urejenih barov in restavracij, vendar je ped pred njimi že popolnoma neurejeno. Kljub temu sva naleteli na nekaj fotografov, ki so očitno našli primerno sceno za fotografiranje (še dobro, da so bili modeli simpatični) ter park pri fontanah, ki je z zeleno barvo in klopcami turistov in domačinov z zelenjem obarval sivino ulic in črnino vseh mogočih napeljav. Da sva že prvi dan spoznali, kam sva prišli, so poskrbeli mestni ciganski otroci in si brez slabe vesti dovolili šariti po mojem objektivu fotoaparata ter z druge strani šariti po Tamarinem nahrbtniku. Še sreča, da jih robčki (s stotimi evri) sploh niso zanimali in da je Tamara hitro in učinkovito reagirala. Ostalo je le pri lekciji, da morava biti pazljivi in pozorni.

ß

ß

2. dan

Zadali sva si cilj, da čim prej prideva do Tulcee. Gre za izhodiščno mesto, kjer lahko s trajektom pluješ po treh velikih kanalih deltastega izliva reke Donave. Čeprav sva imeli informacijo, da je težko priti do Tulcee brez prestopanja, nama je gospa v hostlu našla avtobus, ki naj bi opravil ravno to pot in to v pičlih štirih urah in pol. Z metrojem in peš sva se podali avtobusni postaji naproti, a ker sva že veliko prehodili (z nahrbtniki na ramah), okolica pa je bila posajena s hišami, kjer ni bilo videti prostora za postajališče, sva tik ob domnevnem cilju pomahali taksistu in mu dvakratno plačali za kratko pot do glavne avtobusne postaje. Tu ni bilo avtobusa, ki bi naju neposredno pripeljal do želenega mesta, zato sva se odločili za prestopno varianto. Počakali sva na maksi taksi, ki nas je v nekaj urah pripeljal do Galatija, tu pa ni bilo sledu o primernem avtobusu do Tulcee. Prijazna gospa za okencem nama je po malici razložila verjetno edino možnost, kako v istem dnevu priti do zadanega cilja. Skočili sva na lokalni maksi taksi, ki naju je peljal nazaj od koder sva prišli, nato sva po dvigu gotovine na bankomatu kakšen kilometer ali dva pešačili do trajekta in le tega ujeli zadnji trenutek. Dobesedno se je trajekt že oddaljeval, midve pa sva hrabro skočili nanj in se veselili pustolovščine in nadaljnje poti. Na drugi strani pristanišča sva po dolgem času imeli priložnost iti na wc, nato pa hitro odhiteli proti avtobusu. Le ta naj bi bil že poln, a sva vseeno voznika vprašali, če je morda prosto spredaj pri vozniku. Odgovoril je, da je že rezervirano, nato pa si premislil in naju spustil spredaj. Odlična poteza, saj je sledila dvourno vožnja po slabi, razriti in ozki cesti, hkrati pa sva imeli priložnost opazovati nespreminjajočo okolico. Vtis s poti ostaja še danes, prisrčno je bilo namreč opazovati domačine, ki so čakali na postajah svojega sorodnika ali prijatelja, na postajah je skoraj vedno nekdo pričakal in objel sopotnika. Končno sva dosegli zadani cilj, prišli sva do Tulcee in ugotovili, da trajekti danes ne vozijo, zato sva poiskali prenočišče. Simpatično in poceni prenočišče je bilo žal že zasedeno, zato sva se po priporočilu odpravili iskati hotel za zmerno ceno. Le ta se je skrival pred najinimi očmi, tako sva pristali v nekem drugem hotelu, se okopali v bazenu in naslednji dan pojedli zajtrk.

3. dan

Tik pred odhodom iz hotelske sobe sem na ceniku storitev ugotovila, da najina soba ne stane 140 romunskih leiev – kar sem naračunala jaz (2 krat 70 leiev), ampak 70 evrov, kar je vsaj še enkrat več kot sva pričakovali. Dan pred tem na recepciji nobena ni opazila, da so cene v evrih, konec koncev sva do sedaj imeli opravka le z romunskim denarjem. Po prvem šoku sva plačali najino sobo in malo nejevoljni (predvsem jaz) odšli proti trajektu.

Ker hitrega trajekta nisva rezervirali že en dan prej, na njem seveda ni bilo dovolj prostora. Preostalo nama je tri ure časa, saj zadnje možnosti v tistem dnevu na srečo še nisva zamudili. Vkrcali sva se na navaden, počasen trajekt in se povzpeli čisto na vrh pred kapitanovo kabino. Kapitan je sicer nekaj ugovarjal, a ker se nismo razumeli in ker se nisva sprehajali pred njegovim vidnim kotov, naju je pustil pri miru. Vožnja je bila čudovita, a predolga, saj sva do Crisana prišli šele v popoldanskem času. Hitro sva se zmenili za sobo, ostalo pa nama je še časa za dvourno vožnjo po stranskih kanalih Delte. Le ta naju žal ni navdušila v tolikšni meri kot sva pričakovali, videli sva nekaj ptic, lokvanji so bili večinoma že zaprti, kanali še vedno kar široki, le na koncu smo se v ožjem kanalu zagozdili v korenine, kar je bila edina večja dogodivščina. Po že videnih velikih rekah Mekong, Amazonka, Essequibo in še kaj, naju Donava res ni uspela prepričati.

ß

ß

ß

ß

ß

4. dan

Če te z naslovom začarane Romunije do sedaj še nisem prepričala, bom le tega upravičila z opisom nočnega dogodka. Nič posebnega ni, da se ponoči zbudiš in greš na wc. Nič posebnega ni, če si želiš pred ponovnim spanjem spiti malo vode, a ker na področju delte ni priporočljivo piti vode iz pipe, sem v temi poiskala plastenko z vodo. Zgodilo se je hkrati – vzela sem plastenko, na drugi strani mize pa se je prevrnil in razbil kozarec. Zaradi razbitega kozarca me je preplavil občutek začaranosti, saj se je po mojem mnenju le ta razbil sam od sebe, pa čeprav sočasno z mojim dejanjem. Na nek način sem si želela, da bi razbit kozarec simbolično predstavljal konec začaranosti, a temu žal ni bilo tako.

Pred odhodom na ladjico sva pokramljali s sosedovim Romunom. On po rusko, midve po slovensko, pa smo se razumeli. Med drugim naju je prvi vprašal, kako da potujeva sami in kje imava može? Najini fantje so ostali doma, do takrat in celo pot sva se v Romuniji počutili dovolj varno, da sva se zanesli nase, poleg tega pa so domačini iskreno prijazni in pripravljeni pomagati, tako da najinih fantov na poti niti nisva potrebovali. No, za družbo so vedno dobrodošli!

Končno nama je uspelo priti do Črnega morja, kamor se deltasto izliva rjava Donava. V relativno turistični vasici Suline sva dobili poceni prenočišče na kavču, pojedli najino prvo lubenico in se odpravili proti morju. Majhno letovišče je bilo sicer kar polno, štirje bari so poskrbeli za bolj domače vzdušje, po nekaj sto metrih levo in desno pa je bilo že vse prazno in zapuščeno. Znašli sva se in zavzeli prazne ležalnike prejšnjih turistov, v Črnem morju sem se kopala že v Bolgariji in me že takrat ni preveč navdušilo, tokrat pa je bila še izrazita oseka, tako da sva kopalce opazovali le od daleč.

Gostiteljica nama je po rusko povedala, da je zvečer festival manjšin, katerega sva se z veseljem udeležili. Vsak nastop je bil seveda drugačen, na kar so opozarjale že narodne noše in oblačila, nekateri so peli, drugi plesali, tretji oboje skupaj. Žal nisva ugotovili, kdo je zmagal, a domačini so z izborom glasbe in plesom po mojem mnenju prekosali ostale udeležence. Pot domov s festivala je bila sicer malo temačna zaradi spuščenih psov, a po krajšem ovinku sva varno prišli do hiše in postelje.

ß

5. dan

Navsezgodaj zjutraj se je pred trajektom nabrala množica ljudi, kar je bila verjetno posledica festivala. Prvič je pred menoj oz. na mene v nezavest padlo dekle, za katero so poskrbeli preostali domačini, midve pa sva se skušali preriniti do okenca s kartami za trajekt. Malo pred uro odhoda, je gospa za okencem prenehala prodajati karte, vsi, ki smo ostali pred trajektom, pa smo se zbasali nanj. Ne vem ali bi morali karto kupiti na trajektu ali ne, z zastonj vožnjo sva proračun po napaki s hotelom malo uravnotežili. Tokrat si prostora nisva našli čisto na vrhu, a sedež vseeno ni bil čisto običajen. Nekaj nas je splezalo za »ograjo«, tako da smo si postlali na palubi, kjer drugače ni dovoljeno. Smo imeli pa vsaj nekaj prostora in se nismo prerivali v množici drugih. Po štirih urah in pol vožnje sva zadnjo sekundo ujeli želeni avtobus in dobili zadnja dva sedeža. Sledila je šest urna vožnja z avtobusom, kjer si je pred trajektom vode zaradi žeje ali ohladitve zaželel mobitel, ki je zopet tako čudno skočil iz mojega nahrbtnika, da zopet že kar malo čudno liči na začaranost. Kakorkoli že ostala sem razočarana in brez mobitela. V mestu Iasi sva po Matevževih in LP-jevih informacijah ugotovili, da nimajo veliko (ugodnih) prenočišč, zato sva v istem dnevu pot nadaljevali še v naslednje mesto. Hitro sva skočili do bankomata, si kupili vodo in nekaj kruhastega za pod zob ter še naprej nadaljevali najin potovalni dan vse do Sulceave; zopet sva dobili zadnji maksi taksi v tistem dnevu in zadnja dva sedeža. Po 14 urni vožnji sva odšli v prvi penzion, se zmenili za izlet po samostanih za naslednji dan in se pogreznili v globok spanec.

6. dan

Naslednji dan sva se iz penziona preselili v prisrčen in gostoljuben hostel (High Class Hostel, Sulceava) ter končno dobili nekaj (mednarodne) družbe. Z osebnim šoferjem smo odšli po bližnjih samostanih, ki so pod Unescovo zaščito, saj so kot edini/redki na svetu znani po zunanjih poslikavah. Izlet je hitro minil, domov smo prišli predčasno, saj smo imeli le šoferja, ne pa tudi vodičke (kot je bilo zmenjeno). Simpatične vasice so dopolnile slikovito pokrajino, zvečer pa nas je v hostlu pričakala večerja (polnjene paprike, ražnjiči in polnjene gobe), s katero se je lastnica hostla vsaj malo opravičila zaradi pomanjkanja razlage na izletu. V hostlu so v tem času imeli kuharski tečaj ter pripravili dovolj hrane za vse goste. Končno en dan brez javnih prevozov, s štirimi polnimi in raznolikimi obroki, družbo in domačim vzdušjem, delujočim internetom in brez kakšnih posebnih vragolij.

ß

ß

ß

ß

ß

Komentar: 2 »

  1. Hej.
    ej, ful lepe fotke in lepo zapisano. sm kr malo nostalgična ratala. sploh ko sm videla tisti avto … kako sva pešačili sredi ničesar, lol :) komaj čakam, da vidim še preostal dokumentarni material in da si vzamem čas ter zrihtam še moje romunske fotke, ki počivajo na disku …

    komentar od tamara — 15/10/2010 @ 12:47

  2. Hvala, pa še kakšno tvojo bi tudi rada vidla. Vse ob svojem času. Najprej pa ena čajček v Ljubljani =)

    komentar od Vedno boljse — 15/10/2010 @ 13:57

RSS tok za komentarje tega prispevka. TrackBack URI

Komentiraj!