Vedno boljše =)

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

Po službeni poti sem se znašla v Mestnem muzeju Ljubljana na izobraževalni delavnici Mreže EduAkcija z naslovom “Kompetence kor orodje trajnostnega razvoja NVO”. Odlično sta delavnico vodili sicer že večletni projektni sodelavki, Živa Gorup Reichmann in Violeta Bulc. Dober del vsebine uvodnega in začetnega dela mi je bil sicer že dobro znan, a sem ga danes slišala zopet z drugega, meni bolj predstavljivega zornega kota. Praktični del delavnice je vključeval model imenovan E³ HRM (E kot energija, emocije in etika), ki sta ga predavateljici skupaj z Darkom Kovačem razvili in ga učinkovito uporabljata pri razvoju slovenskih podjetji že približno deset let. Zaenkrat sicer še ne vem, kje ali kdaj se bom sama v bližnji prihodnosti lotila izvedbe tega pristopa. Morda mi kljub delu na praktičnem primeru še vedno manjka kakšen del, ki bi sestavil celotno zgodbo razvoja organizacije. Morda se razlog najde kje drugje.

Delavnico imam v spominu zaradi več razlogov:
Že nekaj časa se mi že ni zgodilo, da bi izvedbo in vsebino izobraževanja lahko ocenila s petico. Danes se v nevladnem (in vladnem) sektorju izvaja veliko različnih delavnic. Verjamem in vem, da se vsak trudi po svojih najboljših močeh v danem času. Vendar ko se večkrat udeležiš različnih delavnic s podobnega področja, postaneš malo bolj zahteven in hitro opaziš pomanjkljivosti ter vrzeli, ki bi se jih dalo izboljšati. Morda sem sčasoma dobila občutek, da gre vse po istem kopitu ali pa da manjka prava  dodana vrednost, morda da je delavnica sama sebi namen, ali pa jaz nisem najbolj primerna ciljna publika zanjo. Kakorkoli že, današnja delavnica mi je ne glede na posredovano znanje vlila zagona, energije, volje in odprla marsikatero vprašanje v razmislek – o sebi, o drugih in o družbi, ki nas obdaja. Mislim, da je to pravzaprav največ, kar mi je lahko delavnica ponudila. Odlična ocena delavnice je torej rezultat vseh nas, kjer sta nas predavateljici s svojim “naravnim” pristopom in žarom potegnili k skupnemu soustvarjanju prijetnega okolja, varnega prostora in k dialogu; med predavanjem, med skupinskim delom, pa tudi med odmori.
Iz zadnje misli lahko izpeljem, da smo udeleženci skupaj s predavateljicama in organizatorji vzpostavili sproščeno okolje skupnega delovanja.  Sama sem se počutila med drugimi varno, mislim, da je bilo vzpostavljeno tisto zaupanje, ki ga potrebujem, da se v skupini manj znanih ljudi (sploh) odprem. Ne vem, ali gre le za učinek vzpostavljenega neformalnega okolja s strani vseh vključenih ali za mojo osebno spremembo delovanja. Verjetno je oboje prispevalo svoj delež k mojemu dobremu počutju in odzivnosti v skupini.
Izvedbi sem sledila tako rekoč brez prestanka. Spotoma sem sicer napisala kakšen sms, a sem tudi takrat sledila dogajanju. Sredi delavnice sem opazila, da se nič ne presedam na mestu, ampak z zanimanjem poslušam, pravzaprav skram besede in pozitivno energijo navzočih. Vključila sem se v tok in enostavno pozabila na uro, lakoto, žejo in druge manj pomembne stvari. Bolj kot z vsebinskega vidika me je potegnila energija predavateljic in udeležencev.

Moram prinati, da zelo težko opišem doživljanja in razmišljanja, ki so se mi porajala v času delavnice ali po njej. Upam, da sem preko prispevka vsaj približno opisala tisto, kar čutim. Zaključila bi z besedami Violete: ustvarjajte svojo zgodbo (še naprej), ker vsak od nas je enkraten in neponovljiv; ti si enkraten, neponovljiv. Čeprav se tega vsaj približno zavedam, na to vse prevečkrat sproti pozabim. Res hvala za današnjo močno dodano vrednost delavnice: energijo, nasmeh, pogovor, nova poznanstva, pripravljenost na sodelovanje, voljo in še kaj, kar je prikrito drugim in tudi meni sami.

I’ve got an e-mail!

Včeraj sm bla mal na tvojem blogu (chilli sauce pa to … me je odpeljal tja, heheh). Rada berem, res! Čeprav sem zadnja dva meseca kr mal pozabla, no, je blo pa tok več za prebrat I like! Uglavnem, kaj sm hotla povedat … da nč ne vem o teb, hehe! Mislim, full stvari je še, ki bi jih lahko iz tvojih ust slišala, pa jih ne … In pol se spet zasekiram, da čist preveč govorim in se postavljam v središče vesolja, ko sem s tabo (ali z vami) na kavi, lol. Tko da, na naslednjo kavo pridem s selotejpom na ustih in se prepustim Aninim besedam, razmisljanju, povzetkom dogodkov itd. Resno, k včasih kr ne morem verjet, da si to ti oz. Ana, ki jo poznam … In pol se spomnem Alenikinh besed, da je Ana drugač full zaprt človek, da nič ne govori o seb pa to … zgleda, je nekaj na tem še res :p Ne bi rekla, da si glih zaprt človek, sploh ne … ampak delno pa drži … pa še to najbrž zarad takih kot sem jaz, heheh :p

Fotogenični Romuni in Romunke. Prijazni in gostoljubni. Zelo prijazni. Pripravljeni pomagati in ustreči.

Kraji fotografiranja: tržnica Sibiu, odročna vasica Cristian, malo odmaknjen majhen park iz centra mesta Sibiu, dnevno zbirališče lokalnih prebivalcev v Sighisoari

ß

ß

ß

ß

ß

ß

ß

ß

ß

ß

ß

ß

ß

ß

ß

ß

ß

ß

ß

Že dan pred jutrom so se po glavi podile pestre ideje jutranjega jedilnika. Enostavno preveč idej in želja, da bi jih lahko uvrstila na jedilnik enega jutra. Grenivka, nektarina, slive, smokve, pecivo z malinami, hruškove tortice, toast z blitvinim pestom, puding, zdrobov puding z nektarinami in tako naprej.
Grenivka je bila odlična, v usta sem ujela eno smokvo, mamičino pecivo z malinami je tekom dneva pošlo, zjutraj sem resnično uživala v peki hruškovih tortic, ki so postali mafini, malo preredek puding je rojstvo učakal šele zvečer,  pokušinja toasta in zdrobovega pudinga pa še čaka na zeleno luč.
Pred kratkim nam je doma zmanjkalo swett chilli sauce-a. Tragično, ni kaj. Ko jeziček enkrat okusi tako mamljivo omako, si nekaterih jedi brez nje enostavno ne predstavlja več. Odličen doprinos iz azijskih dežel v našo kuhinjo. Še večja pa je radost, ko navsezgodaj zjutraj po hiši zadiši po kisu in čiliju! Mislim, da je prvi poizkus doma narejene sweet chilli sauce in plum sauce uspel. Struktura in brava sta pravi, okus zelo podoben kupljeni omaki, sicer se pa tudi med proizvajalci (in  domačini) produkt po okusu nekoliko razlikuje. Ata Google ve pač vse, kako narediti sweet chilli sauce mu res ni tuje. Očitno jo ima rad tudi sam.

ß

ß

ß