Vedno boljše =)

14/09/2010

Ah, ti kadilci; so vsaj fotogenični

Vloženo v: Fotografija — Vedno boljse @ 23:47

.

.

.

.

.

.

.

.

12/09/2010

Učinek Hlebčeve atmosfere

Vloženo v: Fotografija,Naokoli — Vedno boljse @ 22:18

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

08/09/2010

Kompetence kor orodje trajnostnega razvoja NVO

Vloženo v: Dogodki,Družba,Razmišljanja — Vedno boljse @ 19:47

Po službeni poti sem se znašla v Mestnem muzeju Ljubljana na izobraževalni delavnici Mreže EduAkcija z naslovom “Kompetence kor orodje trajnostnega razvoja NVO”. Odlično sta delavnico vodili sicer že večletni projektni sodelavki, Živa Gorup Reichmann in Violeta Bulc. Dober del vsebine uvodnega in začetnega dela mi je bil sicer že dobro znan, a sem ga danes slišala zopet z drugega, meni bolj predstavljivega zornega kota. Praktični del delavnice je vključeval model imenovan E3 HRM (E kot energija, emocije in etika), ki sta ga predavateljici skupaj z Darkom Kovačem razvili in ga učinkovito uporabljata pri razvoju slovenskih podjetji že približno deset let. Zaenkrat sicer še ne vem, kje ali kdaj se bom sama v bližnji prihodnosti lotila izvedbe tega pristopa. Morda mi kljub delu na praktičnem primeru še vedno manjka kakšen del, ki bi sestavil celotno zgodbo razvoja organizacije. Morda se razlog najde kje drugje.

Delavnico imam v spominu zaradi več razlogov:
Že nekaj časa se mi že ni zgodilo, da bi izvedbo in vsebino izobraževanja lahko ocenila s petico. Danes se v nevladnem (in vladnem) sektorju izvaja veliko različnih delavnic. Verjamem in vem, da se vsak trudi po svojih najboljših močeh v danem času. Vendar ko se večkrat udeležiš različnih delavnic s podobnega področja, postaneš malo bolj zahteven in hitro opaziš pomanjkljivosti ter vrzeli, ki bi se jih dalo izboljšati. Morda sem sčasoma dobila občutek, da gre vse po istem kopitu ali pa da manjka prava  dodana vrednost, morda da je delavnica sama sebi namen, ali pa jaz nisem najbolj primerna ciljna publika zanjo. Kakorkoli že, današnja delavnica mi je ne glede na posredovano znanje vlila zagona, energije, volje in odprla marsikatero vprašanje v razmislek – o sebi, o drugih in o družbi, ki nas obdaja. Mislim, da je to pravzaprav največ, kar mi je lahko delavnica ponudila. Odlična ocena delavnice je torej rezultat vseh nas, kjer sta nas predavateljici s svojim “naravnim” pristopom in žarom potegnili k skupnemu soustvarjanju prijetnega okolja, varnega prostora in k dialogu; med predavanjem, med skupinskim delom, pa tudi med odmori.
Iz zadnje misli lahko izpeljem, da smo udeleženci skupaj s predavateljicama in organizatorji vzpostavili sproščeno okolje skupnega delovanja.  Sama sem se počutila med drugimi varno, mislim, da je bilo vzpostavljeno tisto zaupanje, ki ga potrebujem, da se v skupini manj znanih ljudi (sploh) odprem. Ne vem, ali gre le za učinek vzpostavljenega neformalnega okolja s strani vseh vključenih ali za mojo osebno spremembo delovanja. Verjetno je oboje prispevalo svoj delež k mojemu dobremu počutju in odzivnosti v skupini.
Izvedbi sem sledila tako rekoč brez prestanka. Spotoma sem sicer napisala kakšen sms, a sem tudi takrat sledila dogajanju. Sredi delavnice sem opazila, da se nič ne presedam na mestu, ampak z zanimanjem poslušam, pravzaprav skram besede in pozitivno energijo navzočih. Vključila sem se v tok in enostavno pozabila na uro, lakoto, žejo in druge manj pomembne stvari. Bolj kot z vsebinskega vidika me je potegnila energija predavateljic in udeležencev.

Moram prinati, da zelo težko opišem doživljanja in razmišljanja, ki so se mi porajala v času delavnice ali po njej. Upam, da sem preko prispevka vsaj približno opisala tisto, kar čutim. Zaključila bi z besedami Violete: ustvarjajte svojo zgodbo (še naprej), ker vsak od nas je enkraten in neponovljiv; ti si enkraten, neponovljiv. Čeprav se tega vsaj približno zavedam, na to vse prevečkrat sproti pozabim. Res hvala za današnjo močno dodano vrednost delavnice: energijo, nasmeh, pogovor, nova poznanstva, pripravljenost na sodelovanje, voljo in še kaj, kar je prikrito drugim in tudi meni sami.

03/09/2010

Prvič nekaj o sebi?

Vloženo v: Družba,Razmišljanja — Vedno boljse @ 20:25

I’ve got an e-mail!

Včeraj sm bla mal na tvojem blogu (chilli sauce pa to … me je odpeljal tja, heheh). Rada berem, res! Čeprav sem zadnja dva meseca kr mal pozabla, no, je blo pa tok več za prebrat :) I like! Uglavnem, kaj sm hotla povedat … da nč ne vem o teb, hehe! Mislim, full stvari je še, ki bi jih lahko iz tvojih ust slišala, pa jih ne … In pol se spet zasekiram, da čist preveč govorim in se postavljam v središče vesolja, ko sem s tabo (ali z vami) na kavi, lol. Tko da, na naslednjo kavo pridem s selotejpom na ustih in se prepustim Aninim besedam, razmisljanju, povzetkom dogodkov itd. Resno, k včasih kr ne morem verjet, da si to ti oz. Ana, ki jo poznam … In pol se spomnem Alenikinh besed, da je Ana drugač full zaprt človek, da nič ne govori o seb pa to … zgleda, je nekaj na tem še res :p Ne bi rekla, da si glih zaprt človek, sploh ne … ampak delno pa drži … pa še to najbrž zarad takih kot sem jaz, heheh :p
Moram priznati, da sem se res nasmejala prikupnemu in iskrenemu e-mailu. Kar nekaj bližnjih je že nakazalo na zgornjo ugotovitev, da v neposrednem medosebnem odnosu nisem takšna kot na spletu; posledica česar naj bi bila, da me ti ljudje ne poznajo v pravi luči. Sama tega ne bi trdila, saj menim, da sem tudi v medosebnih odnosih (lahko) iskrena, zgovorna, sproščena. Je pa res, da mi osebno veliko bolj leži pisno kot ustno izražanje. Do te ugotovitve sem prvič zavedno prišla šele pred kratkim (kakšno leto ali dve bo tega) in se mi vsak dan znova potrjuje. Pravzaprav sem vedno raje napisala e-mail ali sms kot koga poklicala; kar je v nasprotju z nekaterimi, ki vedno pokličejo in se jim ne ljubi pisati. Vsak ima svoj razlog za svoj način komuniciranja. Moj razlog leži v tem, da pisno lažje izrazim svoje misli (ali pa jih takrat šele morda sploh zaznam). Zato vem, da nisem najbolj primerna za vlogo politika (in podobnih akterjev), ki mora hitro in takoj odgovarjati na zastavljena vprašanja in aktualne dogodke, podajati replike in ugovore. Sama moram najprej o stvari razmisliti, si oblikvati mnenje in šele nato lahko nekaj povem, raje zapišem.
Res pa je, da se znam ob pravem trenutku s pravimi osebami zelo raz/vneto razgovoriti o nečem, kar me (zelo) zanima in vidim, da z zanimanjem posluša (in sodeluje) tudi sogovornik. Da mi to uspe, moram sogovorniku in družbi zaupati, biti prepričana, da ne bom deležna močne nekonstruktivne (osebne) kritike, da se mi pred njimi ni potrebno dokazovati ter  imeti občutek, da me sprejmejo takšno kot sem. Da se v tolikšni meri sprostim, pa je včasih potrebno malo več časa kot le uro ali dve skupnega čvekanja. Očitno se v položaju pisanja počutim predvsem in tudi bolj varno, saj četudi me kdo napade, imam še vedno dovolj časa za (konstruktiven in ne čustveno pretirano odziven) odgovor. Poleg tega pa mi le redko (a morda vedno pogosteje) uspe tudi neposredno v družbi oz. v paru vzpostaviti takšno “polje” kot pri pisanju. Kadar pišem spontano (ne pod prisilo), sem morda v neken drugem svetu, saj včasih še sama ne vem, od kod črpam vsebino in besede.
Vesela sem, da mi sodobna tehnologija omogoča redno beleženje delčka vsebine, ki nastaja v moji (pre)polni glavi idej in zamisli. Kdor mi sledi, pa ima priložnost na drugačen način odkrivati še druge plasti moje biti. Konec koncev noben človek ni samo to, kar se kaže na zunaj, kako govori in kako se druži ter kako izgleda. Mislim, da ima vsak človek še vrsto drugih spretnosti, sposobnosti, idej, interesov in lastnosti, ki jih ob občasnih srečanjih z drugim v danem trenutku ne zna ali pa noče pokazati. Morda imamo tudi zato več različnih prijateljev, ki pokrivajo različna področja posameznikovega zanimanja. Vsak prijatelj pa morda odkrije le nekaj posameznikovih potez, druge mu (morda) ostanejo (za vedno) prikrite.
Dejstvo je, da v pisanju uživam, čeprav mi včasih lahko zmanjka vsebine. Ko preberem kakšen uvodnik odgovorne urednice One, Sabine Obolnar, sem nad njeno vsebino in zapisom navdušena, hkrati pa si mislim, da je to točno to, kar sem pred kratkim razmišljala tudi sama ali pa je to odličen zapis mojega stališča. Njeni uvodniki me vedno znova nagovarjajo, morda še toliko bolj, ker so večkrat sociološko in aktualno usmerjeni. Včasih mi zmanjka argumentov, primerov in podrobnega poznavanja področja, da bi zapisala še kaj drugega in kaj bolj konkretnega.
Hvala za današnji e-mail, saj me je razpisal in mi dal podlago za razmislek. Mislim, da spodnja fotografija (posneta na romskem taboru) resnično ustreza vsebini prispevka.

02/09/2010

Obrazi Romunije

Vloženo v: Fotografija,Naokoli — Vedno boljse @ 11:17

Fotogenični Romuni in Romunke. Prijazni in gostoljubni. Zelo prijazni. Pripravljeni pomagati in ustreči.

Kraji fotografiranja: tržnica Sibiu, odročna vasica Cristian, malo odmaknjen majhen park iz centra mesta Sibiu, dnevno zbirališče lokalnih prebivalcev v Sighisoari

ß

ß

ß

ß

ß

ß

ß

ß

ß

ß

ß

ß

ß

ß

ß

ß

ß

ß

ß

01/09/2010

Jutro z veliko željami in idejami

Vloženo v: Fotografija,Kuhinja — Vedno boljse @ 20:29

Že dan pred jutrom so se po glavi podile pestre ideje jutranjega jedilnika. Enostavno preveč idej in želja, da bi jih lahko uvrstila na jedilnik enega jutra. Grenivka, nektarina, slive, smokve, pecivo z malinami, hruškove tortice, toast z blitvinim pestom, puding, zdrobov puding z nektarinami in tako naprej.
Grenivka je bila odlična, v usta sem ujela eno smokvo, mamičino pecivo z malinami je tekom dneva pošlo, zjutraj sem resnično uživala v peki hruškovih tortic, ki so postali mafini, malo preredek puding je rojstvo učakal šele zvečer,  pokušinja toasta in zdrobovega pudinga pa še čaka na zeleno luč.
Pred kratkim nam je doma zmanjkalo swett chilli sauce-a. Tragično, ni kaj. Ko jeziček enkrat okusi tako mamljivo omako, si nekaterih jedi brez nje enostavno ne predstavlja več. Odličen doprinos iz azijskih dežel v našo kuhinjo. Še večja pa je radost, ko navsezgodaj zjutraj po hiši zadiši po kisu in čiliju! Mislim, da je prvi poizkus doma narejene sweet chilli sauce in plum sauce uspel. Struktura in brava sta pravi, okus zelo podoben kupljeni omaki, sicer se pa tudi med proizvajalci (in  domačini) produkt po okusu nekoliko razlikuje. Ata Google ve pač vse, kako narediti sweet chilli sauce mu res ni tuje. Očitno jo ima rad tudi sam.

ß

ß

ß