Vedno boljše =)

03/09/2010

Prvič nekaj o sebi?

Vloženo v: Družba,Razmišljanja — Vedno boljse @ 20:25

I’ve got an e-mail!

Včeraj sm bla mal na tvojem blogu (chilli sauce pa to … me je odpeljal tja, heheh). Rada berem, res! Čeprav sem zadnja dva meseca kr mal pozabla, no, je blo pa tok več za prebrat :) I like! Uglavnem, kaj sm hotla povedat … da nč ne vem o teb, hehe! Mislim, full stvari je še, ki bi jih lahko iz tvojih ust slišala, pa jih ne … In pol se spet zasekiram, da čist preveč govorim in se postavljam v središče vesolja, ko sem s tabo (ali z vami) na kavi, lol. Tko da, na naslednjo kavo pridem s selotejpom na ustih in se prepustim Aninim besedam, razmisljanju, povzetkom dogodkov itd. Resno, k včasih kr ne morem verjet, da si to ti oz. Ana, ki jo poznam … In pol se spomnem Alenikinh besed, da je Ana drugač full zaprt človek, da nič ne govori o seb pa to … zgleda, je nekaj na tem še res :p Ne bi rekla, da si glih zaprt človek, sploh ne … ampak delno pa drži … pa še to najbrž zarad takih kot sem jaz, heheh :p
Moram priznati, da sem se res nasmejala prikupnemu in iskrenemu e-mailu. Kar nekaj bližnjih je že nakazalo na zgornjo ugotovitev, da v neposrednem medosebnem odnosu nisem takšna kot na spletu; posledica česar naj bi bila, da me ti ljudje ne poznajo v pravi luči. Sama tega ne bi trdila, saj menim, da sem tudi v medosebnih odnosih (lahko) iskrena, zgovorna, sproščena. Je pa res, da mi osebno veliko bolj leži pisno kot ustno izražanje. Do te ugotovitve sem prvič zavedno prišla šele pred kratkim (kakšno leto ali dve bo tega) in se mi vsak dan znova potrjuje. Pravzaprav sem vedno raje napisala e-mail ali sms kot koga poklicala; kar je v nasprotju z nekaterimi, ki vedno pokličejo in se jim ne ljubi pisati. Vsak ima svoj razlog za svoj način komuniciranja. Moj razlog leži v tem, da pisno lažje izrazim svoje misli (ali pa jih takrat šele morda sploh zaznam). Zato vem, da nisem najbolj primerna za vlogo politika (in podobnih akterjev), ki mora hitro in takoj odgovarjati na zastavljena vprašanja in aktualne dogodke, podajati replike in ugovore. Sama moram najprej o stvari razmisliti, si oblikvati mnenje in šele nato lahko nekaj povem, raje zapišem.
Res pa je, da se znam ob pravem trenutku s pravimi osebami zelo raz/vneto razgovoriti o nečem, kar me (zelo) zanima in vidim, da z zanimanjem posluša (in sodeluje) tudi sogovornik. Da mi to uspe, moram sogovorniku in družbi zaupati, biti prepričana, da ne bom deležna močne nekonstruktivne (osebne) kritike, da se mi pred njimi ni potrebno dokazovati ter  imeti občutek, da me sprejmejo takšno kot sem. Da se v tolikšni meri sprostim, pa je včasih potrebno malo več časa kot le uro ali dve skupnega čvekanja. Očitno se v položaju pisanja počutim predvsem in tudi bolj varno, saj četudi me kdo napade, imam še vedno dovolj časa za (konstruktiven in ne čustveno pretirano odziven) odgovor. Poleg tega pa mi le redko (a morda vedno pogosteje) uspe tudi neposredno v družbi oz. v paru vzpostaviti takšno “polje” kot pri pisanju. Kadar pišem spontano (ne pod prisilo), sem morda v neken drugem svetu, saj včasih še sama ne vem, od kod črpam vsebino in besede.
Vesela sem, da mi sodobna tehnologija omogoča redno beleženje delčka vsebine, ki nastaja v moji (pre)polni glavi idej in zamisli. Kdor mi sledi, pa ima priložnost na drugačen način odkrivati še druge plasti moje biti. Konec koncev noben človek ni samo to, kar se kaže na zunaj, kako govori in kako se druži ter kako izgleda. Mislim, da ima vsak človek še vrsto drugih spretnosti, sposobnosti, idej, interesov in lastnosti, ki jih ob občasnih srečanjih z drugim v danem trenutku ne zna ali pa noče pokazati. Morda imamo tudi zato več različnih prijateljev, ki pokrivajo različna področja posameznikovega zanimanja. Vsak prijatelj pa morda odkrije le nekaj posameznikovih potez, druge mu (morda) ostanejo (za vedno) prikrite.
Dejstvo je, da v pisanju uživam, čeprav mi včasih lahko zmanjka vsebine. Ko preberem kakšen uvodnik odgovorne urednice One, Sabine Obolnar, sem nad njeno vsebino in zapisom navdušena, hkrati pa si mislim, da je to točno to, kar sem pred kratkim razmišljala tudi sama ali pa je to odličen zapis mojega stališča. Njeni uvodniki me vedno znova nagovarjajo, morda še toliko bolj, ker so večkrat sociološko in aktualno usmerjeni. Včasih mi zmanjka argumentov, primerov in podrobnega poznavanja področja, da bi zapisala še kaj drugega in kaj bolj konkretnega.
Hvala za današnji e-mail, saj me je razpisal in mi dal podlago za razmislek. Mislim, da spodnja fotografija (posneta na romskem taboru) resnično ustreza vsebini prispevka.

Komentar: 2 »

  1. Kot bi brala svoje besede :)
    Tudi jaz raje razmislim in potem odgovorim…
    Rada pišem.
    Raje sms in mail :) Saj veš…
    Meni se zdi, da je to dvoje bolj priročno, ker 1. človek prebere ko ima čas in 2. še enkrat prebere da pravilno razume in 3. čustven odziv je večinoma manjši.

    Se spomnim še najinega dopisovanja…. to je bil tudi nesporazum, a ;)

    komentar od Laasya — 06/09/2010 @ 09:35

  2. Tudi nesporazumi so potrebni. Zagotovo bi danes reagirala drugače.
    Kljub temu da se lažje izražam pisno, je neposredna komunikacija včasih nujno potrebna. Konec koncev je sestavni del posameznikovega življenja.

    komentar od Vedno boljse — 07/09/2010 @ 22:09

RSS tok za komentarje tega prispevka. TrackBack URI

Komentiraj!