Vedno boljše =)

Na spletni strani European Film Award sem si ogledala trailerje filmov po izboru publike. Med vsemi se mi je na hitro najbolj dopadel angleški film An Education. Izbira je bila odlična, zato sem kar oddala glas za omenjeni film. Ker me je prepričal, čeprav bi me morda tudi kateri drug. Dobra igra, zanimiva vsebina, super izbor glavne igralke (Carey Mulligan),  že znano, a velikokrat pozabljeno sporočilo, dobra postavitev kadrov se ujema tudi z glasbeno komponento. Film me je prepričal, da sem zgodbi verjela vse do zadnjega, ko le pride do preobrata.

Kdor laže celo življenje in je to celo glavni del njegovega poklica, (p)ostane lažnivec v še tako intimnem in prijateljskem odnosu.

Izkušnje v življenju dajo več kot formalna izobrazba. A je tudi slednja pomembna (še posebej, če si tega želiš).

V četrtek, ko je luno zaznamoval prvi krajec, sem imela priložnost predstaviti svoje obširno delo javnosti. Čeprav je verjetno večino pred zagovorom strah (tokrat nisem prav nobena izjema), ga zdaj, ko je obveznost mimo, razumem kot piko na i, kot češnjo na vrhu velike in sočne blejske grmade. Ampak s tega zornega kota zagovor lahko vidiš verjetno res šele, ko je le ta za teboj.

Moram priznat, da me je mentorica presenetila s poročilom o diplomi. Delo je pohvalila z več vidikov: da je delo teoretično poglobljeno, saj med drugim obsega 55 enot literature, tako domače kot tuje, da je delo smiselno zaokroženo, pregledno ter sistematično deljeno na poglavja in podpoglavja, da delo ne zaide s področja raziskovanja, da so skoraj pri vseh poglavjih podani zaključki, ki pregledno in jasno povzamejo napisano, podajo kritični razmislek in hkrati odpirajo nova vprašanja, da je kvantitativna raziskava empiričnega dela natančno in skrbno izvedena, zavedajoč se vseh omejitev, ki jih vzorec prinaša, da je priloga zelo obsežna, vendar so v njej zapisani transkripti intervjujev slovenskih udeležencev mednarodnega prostovoljnega dela, na osnovi katerih je podana natančna predstavitev in analiza, poleg tega pa so ravno intervjuji en ključnih virov celotnega diplomskega dela, da so sklepi sistematično in vsebinsko zelo pregledno zapisani.  Verjetno je povedala še kaj, a poročilo je vsebovala predvsem omenjene ključne lastnosti naloge. Priznam, da sem bila bolj kot nad odlično oceno presenečena in zadovoljna ravno s tem poročilom, ki me je na samem začetku hkrati pomiril, da sem umirjeno opravila še zadnji, formalni del celotne zgodbe.

Po predstavitvi komisije in poročilu o diplomi s strani mentorice je sledil zagovor. Če te zanima, kako sem svoje delo branila pred komisijo, si “osnutek”, po katerem sem se orientirala, lahko prebereš spodaj:

Čeprav se v sferi prostovoljstva aktivno gibljem že deset let, šele v zadnjem času zares prepoznavam učinke svojega udejstvovanja. Že pred diplomo, v času njenega nastajanja pa še toliko bolj, sem začela razmišljati o učinkih prostovoljstva name in na bližnjo okolico ter o osebnih, neformalno pridobljenih znanjih in kompetencah. Teh vprašanj se prostovoljci velikokrat dotaknemo na različnih izobraževanjih in usposabljanjih, med drugim smo jim kar nekaj pozornosti namenili tudi v naši skupini, s katero smo se odpravili na kratkoročno mednarodno prostovoljno delo v Gvajano. V diplomski nalogi z naslovom Mednarodno prostovoljno delo kot pomemben vir neformalnega izobraževanja združujem omenjeni dve področji in proučujem njuno povezanost.

Čeprav je morda prostovoljcu relativno jasno, kaj je prostovoljstvo, je na vprašanje težko enoznačno odgovoriti. Ker ste o konceptu prostovoljstva razmišljali že pred eno uro, bi poudarila le ključni kriterij, ki razlikuje MP od splošnega prostovoljstva, to je delovanje v tujini, kar posameznikom omogoča doživetje nove izkušnje na ravni mednarodne mobilnosti, medkulturne izmenjave in medkulturnega dialoga.

Na osnovi odgovorov intervjuvancev sem ugotovila, da le ti izražajo predvsem specifičnost vsake posamezne izkušnje, zato zdaj toliko bolj razumem, zakaj je tako težko jasno opredeliti pojem mednarodnega ali splošnega prostovoljstva. Ugotovila sem dve glavni skupni značilnosti izkušenj MPD. Prva skupna značilnost izkušenj MPD je unikatnost in edinstvenost, druga skupna značilnost pa je, da je izkušnja MPD izredna priložnost za udejanjanje neformalnega izobraževanja in učenja na več ravneh.

Med neformalnim izobraževanjem in mednarodnim prostovoljstvom lahko najdemo vsaj naslednje vzporednice: oboje poteka v pol/organizirani obliki in v raznolikih okoljih, posredujejo in organizirajo ju organizacije civilne družbe, oboje je obče dostopno in temelji na prostovoljni udeležbi ter notranji motivaciji udeležencev. Obe področji omogočata pridobitev ključnih kompetenc, znanj in spoznanj ter močno prispevata k osebnostnemu razvoju prostovoljcev, delno pa tudi k izboljšanju možnosti za zaposlitev. Temeljita na družbenem vključevanju in aktivni participaciji, zato lahko mednarodne prostovoljce skoraj brez obzira obravnavamo kot aktivne državljane. Zanju je značilna vpetost v lokalno okolje ter izkustveno učenje, za MPD pa še učenje preko medkulturne izmenjave in srečanja z drugimi kulturami. Pri obeh je močno prisotno medsebojno sodelovanje, zato se kaže velik poudarek na dialogu in komunikaciji, ki je bolj osebne narave. Poleg tega udeleženci v veliki meri vsebino oblikujejo v sodelovanju z organizatorjem ali pa le ta v osnovi izraža njihov interes.

Neformalno okolje, v okviru katerega se vrši MPD, je tako pogoj za uspešno uresničevanje idej vseh vključenih akterjev in omogoča intenzivno izkušnjo neformalnega učenja. MPD pa še toliko bolj odpira nove poglede in svetove ter večinoma prispeva k prepoznavanju lastnega položaja v sodobni družbi.

Zbrani osebni podatki o udeležencih MPD nam prikazujejo profil in delno tudi pretok slovenskih udeležencev MPD. S kvantitativno raziskavo sem prišla do naslednjih ključnih ugotovitev:

• najbolj močni organizaciji na področju MPD v Sloveniji sta Zavod Voluntariat (36,3%) in Mladinsko informacijski center (24,6%);
• večino udeležencev (75%) je ženskega spola,
• največ udeležencev (63,3%) zastopa kategorijo mladih, starih med 15 in 30 let, med njimi je dobra polovica študentov (32,4%), slaba četrtina pa dijakov,
• zanimiv je podatek, da se določen delež MPD udeležujejo tudi starejši od 30 let (13,5%),
• znotraj skupine študentov ugotovimo, da je večina (60,7%) prostovoljcev družboslovno in humanistično orientiranih, 32,4% je naravoslovnih študentov
• največ udeležencev MPD prihaja iz Osrednjeslovenske regije (37%), od tega je 22,7% udeležencev iz Ljubljane, sledi ji Gorenjska regija (10%),
• največ udeležencev MPD deluje v evropskih državah (59,5%), dobro petino (22,4%) MPD opravlja v Afriki, slabo desetino (9%) pa v Južni Ameriki,
• velika večina prostovoljcev opravlja kratkoročno MPD (83,7%; do dva meseca),
• dve tretjini (64,5%) udeležencev se je udeležilo skupinskega MPD, ena tretjina (35,5%) pa se je na MPD odpravilo individualno.

Vedno bolj se zavedamo, kakšno vrednost prinaša udejstvovanje na neformalnem področju, še posebej v prostovoljstvu. Tudi sama to zagovarjam in podpiram, vendar nisem povsem zadovoljna z ugotovitvijo, da je premalo raziskav usmerjenih na proučevanje učinkov aktivnosti mednarodnih in drugih prostovoljcev na preostale vključene akterje, predvsem bi bilo zanimivo vedeti, kako pomoč in prispevek prostovoljcev razumejo neposredni prejemniki pomoči v tujini in tuja lokalna skupnost sama. Opazila sem, da se mednarodni prostovoljci s tem vprašanjem nemalokrat soočamo, in sicer tako pred odhodom v tujino, v času delovanja kot tudi po prihodu domov. Zaenkrat vsaj sama nanj še nimam jasnega odgovora.

ß

Čeprav malo izven konteksta, želim zapisati še naslednjo misel. Sociologi naše generacije se vsaj proti koncu, ko je, logično, vsak bezal v svojo smer, nismo več toliko družili, razen (logično) po manjših skupinicah. Zanimivo pa je, da lahko vsaj za tiste, ki jih srečujem mimogrede ali po dogovoru, rečem, da sem jih vesela. Če ne drugega se znamo prav fletno, po sociološko pogovorit. To pa je zame velika vrednost (kako le ne bi bila?).
Čeprav, priznam, še vedno ne vem, zakaj sem se odločila za študij sociologije, se danes vedno bolj zavedam vpetosti, morda celo pripadnosti in povezanosti s krogom sociologov. Nepričakovano ugotavljam, da se (počasi) vedno bolj identificiram s področjem sociologije, kar pomeni tudi to, da vedno manj sramežljivo povem, kaj (sem) študirala. Končno!, pa vendar super, kajne?

O plonkanju sem se pred časom na blogu že razpisala. Vendar ko sem septembra opravljala še zadnji izpit za prvi letnik, sem bila zopet močno začudena (bolj zgrožena) nad stanjem v predavalnici. Zato o zame pereči temi še naprej razmišljam, morda tokrat nekoliko bolj s sociološkega vidika. Sprašujem se, kaj s plonkanjem pridobimo oz. izgubimo?

Prispevek se nanaša predvsem na tiste profesorje (obeh spolov), za katere je očitno, da na takšen ali drugačen način dopuščajo prepisovanje med izpitno obveznostjo. Kot primer lahko navedem dva resnična (in verjetno ne redka) dogodka pri dveh letošnjih izpitih: pri prvem sem s pisanjem izpita končala relativno kmalu in ker sem sedela na sredini vrste, nisem pa želela motiti tistih, ki še pišejo, sem le sedela in opazovala dogajanje v predavalnici. Veliko pogledov je bilo usmerjenih predvsem navzdol h kolenom ali k sosedom, in ti pogledi so bili tako zelo očitni, da jih tudi najbolj slep ne bi spregledal. V celi uri pisanja pa je profesor presedel le eno študentko iz zadnje vrste v prvo z besedami, da ji ne bi želel vzeti izpita. Drugi primer je veliko bolj tragikomičen, saj je profesor že skoraj ob koncu pisanja izpita prišel do študenta ter predlagal, daj, bova z izpitom končala, da ne bo vse »copy paste«! Nisem vedela, kaj naj si sploh mislim! In priznam, tudi študentje se takšnim izjavam le potihem smejijo, saj vedo, da so njim v prid, a hkrati v njihovih pogledih in nasmihanju začutim vprašanje, kaj se profesor gre, mar nismo na fakulteti?

V prvi vrsti se torej zopet osredotočam na vlogo profesorja kot tisto avtoriteto, s katero študentom in v družbi ne le vzbuja (straho)spoštovanje (ga res?), ampak predvsem predstavlja vsaj določen vzor študentom. Ker gre v mojem primeru za študij pedagogike in andragogike, bi morali o zgledu še toliko bolj razmisliti. Kaj študentom pedagogom sporoča profesor s svojimi ne/ravnanji in pedagoškim ne/pristopom? Sama menim, da profesor z relativno namernim dovoljevanjem prepisovanja pri izpitih ne škodi le sebi, temveč tudi študentu in družbi kot celoti. Sam vsaj posredno nosi posledice svojega nepoštenega ravnanja, če ne drugače morda zvečer ne more spati ali pa ga neprestano boli glava. Z določenega zornega kota profesor (dolgoročno) škoduje študentu, saj ga s svojimi dejanji podpira v njegovi lenobi in dovoli nepoštena dejanja. Mar je takšen (pedagoški) pristop dobra popotnica za posameznikov osebni razvoj?
Po drugi strani profesorjem škode, ki si jo naredi študent sam, ne moremo pripisati, saj študent sam nosi odgovornost za svoja lastna ravnanja. To je enkrat ena. Je pa res, da so študenti in prisotni pod vplivom že močno usidranega slovenskega razmišljanja, kjer odločitve in ravnanja tistih profesorjev, ki ne/posredno dovoljujejo takšno in drugačno prepisovanje hodijo z roko v roki z naslednjo klasično slovensko miselnostjo. Gre za dejstvo, da poštenost ni vrlina, ki bi jo bilo vredno spoštovati. S poštenostjo človek tako ali tako ne bo veliko dosegel. Dokazov o slovenski nepoštenosti in nepravičnosti mi verjetno ni potrebno posebej podajati. Med drugim se mi pri dokazih v mislih poraja že samo vprašanje, ali so profesorji do svojih položajev prišli po pošteni in pravični poti? Pa dobro, saj veliko ljudi do svojih položajev ni prišlo na pošten način, bi verjetno odgovoril tipičen Slovenec. Kakorkoli, vse te prevare, pa naj bodo velike ali male (kot primer plonkanja), naj bodo vzete iz ožjega družbenega ali širšega političnega sveta, predvsem, pa njihovo zavedno dopuščanje ohranja status quo v (slovenski) družbi. Fakulteta torej ne le z vsebinami, ki jih posreduje prejemnikom, ampak tudi z zgledom njenih izvajalcev še kako ohranja sedanje družbeno stanje. In poglavitna naloga (predvsem osnovne, vedno bolj pa tudi srednje) šole je ravno to, ohranjanje večinskega, čim manj družbeno spornega in nasprotno čim bolj družbeno prilagojenega stanja. Kar hkrati pomeni tudi reprodukcijo in ohranjanje nepravičnosti, saj je le ta v slovenski družbi glede na številne javne in zasebne afere dobro tolerirana. Gre za stranski produkt vzgoje in izobraževanja, ki pa so jo deležne vse generacije mladih. Sprašujem se, kdaj že mladi ponotranjijo takšno miselnost? Očitno že zelo zgodaj, verjetno veliko pred prestooom praga fakultete.
Nekateri profesorji torej odlično sledijo utečenim nenapisanim pravilom igre, kjer pa se pošteni človek lahko ne znajde najbolje. Pravzaprav pošteni študent lahko velja celo za manj iznajdljivega in manj pogumnega, kar ga lahko veliko stane, na primer leto pavziranja. Torej porabi več časa in energije, predvsem pa vloženega lastnega truda za približno enak dosežek kot nepoštenjak. Smiselna opazka je, da verjetno ni študenta, ki bi zaradi plonkanja tako ali drugače napredoval v višji letnik. A bi si glede na eno leto opazovanja in sodelovanja z mlajšimi kolegi sama upala trditi, da je kar nekaj študentov v posameznem letniku, ki so letnik opravili skoraj izključno na osnovi (večine) preplonkanih izpitov.

Moje osebno mnenje je, da profesorji, predvsem pa pedagogi na pedagoških študijskih usmeritvah pri študentih s svojim zgledom puščajo relativno močan pečat, ki pa žal ni takoj merljiv. Menim, da bi vsaj na fakultetni ravni lahko imeli doktorji in magistri vsaj toliko poguma v svojih lepih hlačah, da bi s spoštovanjem fakultetnih pravil ter z malo več poštene pazljivosti vsaj približno prispevali k zmanjšanju že vzpostavljenega sistema družbene nepravičnosti. Sem prevelika idealista, če si zaželim, da bi bila to tudi vizija odgovornih?

Ne vem ali naj zaključim z naslednjo mislijo ali ne …  Morda bolj pedagogom in študentom v razmislek glede zahtevnosti programa. Gre za dejstvo, da sem sama prvi letnik prve bolonjske stopnje pedagogike in andragogike kljub številnim osebnim aktivnostim, obveznostim na primarnem faksu sociologije ter dodatnem zasebnem študiju grafologije, občasnem študentskem delu, a hkrati z relativno normalnim socialnim življenjem in nekaj potovanji letnik uspešno zaključila z vsemi opravljenimi obveznostmi. Brez prepisovanja in plonkanja. Nekaterim kolegom sem rade volje pomagala in jim kaj razložila. Že res, da sem starejša od večine kolegov, tudi nekaj družboslovnega znanja imam že za seboj (za katerega vedno bolj ugotavljam, da me preplavlja v razmišljanju in se vedno bolj useda v meni), pa vendar sem do rezultata prišla sama brez bergel v obliki plonka. Predvsem pa sem morda tisti nezaželeni člen v družbi, ki se ne giblje v toku z utečenimi tirnicami, saj sem do svojega rezultata prišla po pošteni in pravični poti, za nameček pa letnik končala z najvišjim povprečjem te generacije, pa se zanj niti nisem posebej trudila. Ravnokar sem prišla do potrditve, da tudi s poštenostjo lahko (vztrajno) prilezeš do cilja, morda celo do višjega kot si si na začetku predstavljal. Gre za izjemo, ki potrjuje pravilo? Močno upam, da ne in da slovenski narod še da kaj na pošteno in pravično ravnanje.

V zadnji številki One, torkovi prilogi Dela, so na OŠ Bežigrad nekaj petošolcev povprašali o tem, kako poteka njihov elektronski vsakdan, kaj so mediji in ali jih spmreljajo. Andrejev odgovor me je navdušil in načudil.

Andrej na vprašanje odgovarja z naslednjimi besedami: “Na televiziji rad gledam kriminalistične serije, recino NCIS ali Na kraju zločina. Internet uporabljam, spremljam spletne strani, denimo arhid Dela ali rtvslo.si (Vmes drugi vzkliknejo: Ja, res, vse spremlja! Vsak dan ima časopis s sabo v šoli!). Spremljam tudi Delove priloge. Najbolj me zanima Vikend. Zaradi sporeda (Sam piše spored in ve, katerega leta je bil kdo na televiziji, se spet oglasijo). Pač me zanima. Zvečer se česa spomnim, potem zjutraj pogledam. Danes zjutraj sem pogledal arhiv, ker sem iskal stare dnevnike; novice o zadnjih lokalnih volitvah. Zanima me, kdo je kdo. Moja najljubša novinarka je Dumančičeva, od voditeljev pa Dejan Ladika. Zanima me novinarstvo. Jaz bom vodil dnevnik. Vsako jutro vstanem z očijem okoli pol šeste ure in potem kakšno uro in pol gledam novice, arhive. Na youtubu sem videl stari črno-beli dnevnik TRV Ljubljana. Zdelo se mi je super! Najraje pa snemam svoje oddaje. Napišem tekst in predvajam. Sorodnikom, recimo. Imam jih kar pogosto, a v nedeljo nikoli. Moja naslednja bo o Vegradovih delavcih. Na koncu svojega dnevnika vedno rečem: Lepo se imejte in uživajte!”

Brez večjih pričakovanj sem se z Matevžem odpravila na Korziko. Pred odhodom sem si le v knjižnici izposodila nekaj Lonely-jev ter rezervirala trajekt v eno smer. Poleg pakiranja je bila to edina pred/priprava. Pred tem si o Korziki nisem ničesar prebrala predvsem z enim samim razlogom – da ne bi bila razočarana, če okoliščine ne bi dopustile odhoda. Verjetno sem tisti čas, ki bi bil namenjen raziskovanju, porabila (bolj) koristno, saj je bilo potovanje kljub veliki stopnji nevednosti vseeno odlično.

Že od samega začetka se nisva zjasnila, ali bo tokratna pot bolj dopustniško ali bolj potovalno obarvana. Tako je ostalo vse do zadnjih dni, saj sva s kombinacijo raziskovanja plaž, mest ter notranjosti, branja, gledanja filmov, sončenja in poležavanja, plavanja, sprehodov in dnevnega teka ter fotografiranja popestrila najin dopustniški potep. Korzika enostavno ponuja preveč lepot, da bi se zakoreninil na enem samem mestu in izležaval, poleg tega pa dan ali dva poleževanja hitro privede do dolgčasa in okorelosti. Faza iti na morje in biti na morju je že v ozadju, zdaj si želim nekaj več kot le počitniško morje.

Korzika je čudovita! Podobna je Sloveniji, saj bi lahko rekli, da ponuje vsega po malem na enem mestu. Ob peščenih plažah se dvigujejo klifi, ravnina se spreobrača v gričevje ter za ovinkom v pravo gorato notranjost s številnimi prelazi in majhnimi vasicami sredi ničesar. Res je legenda, kdor tam živi. Sončni zahodi čudovito poudarijo rdeče skale in lesk morja, zalivi so iz daljave vredni postanka za vsakim ovinkom. Pestra ni le ovinkasta cesta, kjer avtobusi trobijo, da opozorijo nase, raznoliko je tudi rastlinje. Temno modre smokve, raznobravno grozje na vinskih trtah, divji kostanj z živo zelenimi ježicami, črne robide, senčne oljke, kaktusi z agavinimi cvetovi, drevoredi v jesenskih barvah, obmorsko rastje ter mešanica listnatih gozdov z nekaterimi iglavci.

Od vseh videnih mestec so me najbolj očarale majhne vasice v notranjosti Korzike. Bocognano je v siju jutranjih žarkov čudovit kraj za jutranjo kavico in rogljiček v bližnji pekarni, v višje ležeči Evisi si odpočiješ med dnevno vožnjo, hladen gorski zrak te prebudi, toplota žarkov pa sprosti, še toliko bolj pa sem postala navdušena nad prebliskom, kako v francoščini naročiti kavo z mlekom (še dobro, da sem bila pred tem v Provansi z domačimi in si je mama zapomnila le, kako v francoščini naročiti čaj z melkom). In res sva prvič dobila pravo (vročo) belo kavo po slovenskih standardih. Simptična je tudi obmorska vasica Galeria, kjer se reka deltasto vije proti morju.

Mislim, da si Porto zasluži posebno omembo. Čeprav nima najlepših plaž in čeprav sva si ga le bežno ogledala med potjo, sva bila nad njegovim naravnim okoljem in kačasto speljano cesto več kot navdušena. Prebudila se je najina fotografska strast, saj sva ustavljala za vsakim ovinkom, v mestecu pa lovila tisto pravo sinje temno modro barvo morja. Po imenu Porto sem sklepala, da mesto ne ponuja večjih presežkov, a zaradi gora, ki se raztezajo iz zaliva s treh strani, je zaliv več kot čudovit. Z ene strani ceste se raztezajo skale različnih oblik in barv, z druge strani ceste pa za ograjo seva globina in strmina, ki omogoča široke poglede z več zornih kotov. Sončni zahod barve in pot le še dodatno olepša.
Bonifaco, obdan s klifi, lepimi plažami, morskim vrvežem in (danes turistično) vasico na hribu pri trdnjavi predstavlja simpatično mesto. Vso svojo odliko pa bi mesto verjetno še bolj izrazilo v lepšem vremenu ali barvah zahodnega sonca. Kakšen sprehod do klifov ali svetilnika ter izlet do bližnjega otoka bi dodal nova doživetja. Obmorska cestna vožnja iz Bonifacia proti zahodu ima prav tako svoje vrline, saj so pogledi na zalive in na močno butajoče valove zopet prekrasni.
Ajaccio sam po sebi z vijajočimi se bolj in manj elitnimi restavracijami in bari ob morju res ni nič posebnega. Morsko turistično mesto. Velik plus pa je dobro izhodišče za izlete v notranjost ter zelo fotogeničen stolp, obdan z zanimivo pokrajino na obrobju mesta.
Vožnja do Corteja (z jugozahodne strani) je zopet ena lepših doživetij potepa po Korziki. Nove vasice, ki se jih ne naveličaš, ampak v tebi vzbudijo domišljijo in radovednost, nova, menjajoča se pokrajina, novi ovinki in novi vzdihi. Corte je majhno mesto, ki ima sicer tudi svojo univerzo. Kot univerzitetno mesto so nama ga pričarali sveže diplomirani študentje s črnimi čepicami na glavi. Z njegovega jugozahodnega dela se vije reka Restonica, ki je s svojo strugo oblikovala krasno dolino. Reka vabi k sebi, urejeni hotelčki ob njej so enkratna destinacija za romantične obletnice, dolina pa predstavlja raj tudi za hribolazce, kolesarje in druge (gorske) športnike ali (rekreativne) sprehajalce.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

Kako močno se bo razvila želja po ponovni vrnitvi na Korziko, bom občutila s časom. Čas s seboj ne prinese le lepih spominov, ampak tudi občutek dodane vrednosti, ko potep vidiš z drugega zornega kota; ko te začnejo prevevati določeni občutki ali pa tudi ne. Irska je ena takšnih destinacij, ki me še vedno močno mika, saj se mi zdi tako čarobno čudovita. Morda se Korzika znajde na enakem seznamu.

Morda besede zvenijo (romantično) kičasto, morda so fotografije prav tako že nekoliko kičaste z modro zelenimi odtenki barv. Pa vendar Korzika sama po sebi enostavno ni kičasta, ampak v vsej svoji naravni lepoti ponuja toliko lepih, prepričljivih in čuteče polnih utrinkov, ki si jih verjetno zapomniš za (zelo) dolgo časa. Tokrat fotografije niso le moje delo, ampak je avtorstvo deljeno z Matevžem.