Vedno boljše =)

30/11/2010

Kick off meeting s kulinaričnih pridihom

Vloženo v: Dogodki,Kuhinja,Naokoli,Služba — Vedno boljse @ 21:23

Obisk Poljske je že nekaj časa za menoj, pa vendar so vtisi še vedno prisotni, naloge in vloga, ki jo prevzemam, pa šele začenjajo pridbivati vsebino. Službeno sem torej odšla na trodnevni “kick-off meeting”. Pobrskala sem po spletu ter našla definicijo, ki razlaga, kaj je “kick-off meeting”. Na tem mestu jo prevajam in hkrati potrjujem, da je opis skoraj enak realni izvedbi. Gre za prvo uradno srečanje skupine ljudi, ki bodo skupaj delali na določenem projektu. Agenda ponavadi vključuje uvod, oblikovanje misije in organizacijo delovne skupine. V okviru projekta nato sledi še nekaj srečanj.

Res je, na Poljsekm (Chorzow blizu Katowic) smo se srečale predstavnice treh držav (Poljska, Litva in Slovenija), ki smo prevzele vlogo pri izvedbi 18-mesečnega mednarodnega projekta z naslovom THIS IS ME, Treasure hunting – intergenerational intercultural stories meeting; V slovenščino bi naslov lahko prevedla kot »Iskanje zaklada preko pripovedovanja zgodb na medgeneracijskem in medkulturnem srečanju«. Projekt podpira program Cmepius (Center RS za mobilnost in evropske programe izobraževanja in usposabljanja), podprogram Gruntvig, ki daje poudarek na izobraževanje odraslih.
Na dnevnem redu srečanja se je zvrstilo kar nekaj področij in vprašanj, po intenzivnem delu nam je na večino uspelo odgovoriti in postaviti organizacijski in vsebinski okvir projekta. Več o projektu si lahko preberete na spletni strani, sicer bom pa o vsebini in izvedbi poročala tudi v prihodnje. Naj na tem mestu omenim le, da s projektom odpiramo prostor za medgeneracijski in medkulturni dialog ter kreativnost, en glavnih namenov pa je spodbujanje družebnega vključevanja in aktivnosti ljudi, starejših od 50 let.

Kljub temu da smo se odgovorno in intenzivno lotile našega srečanja, ni manjkalo zabavnih, družabnih in predvsem kulinaričnih trenutkov. Raznoliki zeliščni čaji, pester in obogaten zajtrk, babičina jabolčna pita in poljska tradicionalna kisla juha, obisk treh restavracij s posebnim vzdušjem ali posebno ponudbo, slaščice iz bližnje pekarne, nekaj sadja in še kaj. V prvi restavraciji me je prepričalo prijetno in domače,a skrivnostno vzdušje, primerno za manjše skupine ali večerjo v dvoje. Naročila sem si ene izmed poljskih “dumplings-ov”, ki so bili še najbolj podobni kakšnim žlikrofom, polnjeni pa so bili z zeljem in gobicami. Tudi preostale jedi so izgledale dobro, kar sem poizkusila, me je vsekakor prepričalo. Naslednji dan smo odšle v majhno bolj mediteranski bistro Manana , ki je bolj minimalistično, a hkrati artistično opremljena. Nekatere jedi so izvrstne, druge po mnenju kolegic niso bile tako posebne. Vsekakor sem bila s svojo solato neizmerno zadovoljna, preplet okusov je bil enostavno izjemen, kombinacija pečene zelenjave in listnate solate pa več kot odlična. Poizkusila sem jed “Tarta” – nekaj posebnega in kljub nenavadni kombinaciji kozjega sira s čebulno-rukola-kiselkasto marmelado vredna vsakega grižljaja. Ta bistro je še posebej znan po čokoladno višnjevi sladici, za katero žal ni bilo več dovolj prostora, a je pri sosednji mizi izgledala enostavno vabljivo in skoraj sanjsko. Zadnji večer smo delovno vzdušje zaključile z obiskom Jazzclub-a Hipnoza v Katowicah, kjer hrana sicer ni bila tako izjemno okusna kot prejšnji dan, me je pa ponudba presenetila z idejami, ki si jih je vredno zapomniti. Sem omenila, da sem začela zbirati menije?

Res nisem pričakovala tako dobre kulinarične podpore k delovnem srečanju, a vsekakor sem gostiteljicam za izbor in pogostitev zelo hvaležna. Naslednje srečanje koordinatorjev projekta je januarja naslednje leto v Ljubljani, tako da že izbiram ideje in nabor primernih restavracij ali drugih načinov pogostitve. Predlogi z obrazložitvijo dobrodošli!

28/11/2010

O agresivnih Slovencih

Vloženo v: Družba — Vedno boljse @ 19:16

Miha Mazzini v svojem tonu v eni izmed kolumn:

V teh kolumnah sem že večkrat omenjal knjigo dr. Janeka Muska Psihološki portret Slovencev, ki je izšla leta 1994. Psihometrične primerjalne raziskave med narodi pokažejo, da Slovenci izstopamo po agresivnosti. Mediji seveda o tem ne govorijo, ker bi trčili ob samopredstavo, ki jo imamo o sebi, a kdorkoli je kdaj odpotoval za dlje časa v kako drugo kulturo in ob vrnitvi ni mižal, se bo strinjal. Sploh vrnitev iz osrednje Afrike je šok: nekaj prvih dni kar skačeš po pločniku, ker nasproti prihajajo v glavnem skremženi obrazi, ki so videti kot sredi notranjega prepira. Potem se seveda navadiš in ne opaziš več – saj tudi zraka ne opaziš, dokler ga ne zmanjka, tako tudi ne opaziš ravni agresivnosti slovenske družbe, dokler si v njej.

Po daljši odsotnosti sem se vrnil iz Anglije in vstopil na avtobus mestnega potniškega prometa. Živo se spomnim sleherne podrobnosti, obtičale so mi vsepovsod po amigdali in hipokampusu. Strahota, kako sem mogel! Oprostite, moram se zbrati! Evo:

Vstopil sem v avtobus in pozdravil z “Dober dan!” Šofer je razširil oči in vrglo ga je v kot. Oklenil se je volana, kot bi ga tiščal med sebe in manijaka, ki je pravkar vstopil. Takoj sem se zavedel, da nisem več v Angliji, da tu nihče ne pozdravlja šoferjev in ti ne odzdravljajo nazaj, da sem kršil nepisano pravilo, izstopil iz množice in da me je ubogi možakar uvrstil med nevarne psihotike. Če bi vkorakal z nožem ali sekiro, s katere bi še visela kaka črevca, ni problema, ljudje se radi poveselijo in prav je, da uporabijo mestni promet, namesto da bi zbijali pešce po cestiščih.

Ena napaka je vodila v drugo – hotel sem se umakniti, mu dopovedati, da nisem nevaren, da sem normalen agresiven potnik in ne prijazen norec, zato sem v tej silni nuji ponovno padel v past. Rekel sem “Oprostite!” in zdaj so me že gospe v prvih vrstah čudno gledale. Sklonil sem glavo in po mišje pobegnil čisto v zadek vozila. Izučilo me je: po tistem se za vstop v avtobus nisem več postavljal v vrsto, v kateri bi itak ostal sam in za večno zunaj, s komolci in preklinjanji si normalno izborim svoj sedež, ki ga ne odstopim nikomur, šoferja pa le prezirljivo pogledam in on me zaničljivo ošine nazaj. Skratka, uspešno sem se aklimatiziral.

Beri dalje in se nasmej preostalim prigodam ob Mihovem dnevu prijaznosti. Vredno branja in smeha!

O sodobni družbi

Vloženo v: Družba — Vedno boljse @ 10:46

Nekaj izsekov in zanimivih razmišljanj iz intervjuja z dr. Renata Salecl (Sobotna priloga Dela):

Ko izbira postane tako vseobsegajoča, deluje v funkciji ustvarjanja tesnobe in občutkov krivde ter nenehnega občutka, da ti ni uspelo oziroma da izbira ni bila prava. Psihoanaliza pa kaže, da večina izbir ni narejena na racionalni ravni, ampak na nezavedni, in da je hkrati izbira vezana na to, kaj posameznik misli, da bi izbrali drugi, oziroma kako bo posameznik videti v očeh družbe.

Sama pa mislim, da je ideologija izbire predvsem pripomogla k temu, da je posameznika naredila odgovornega za nekaj, za kar pravzaprav ne more biti odgovoren. Človek ne more biti odgovoren za vse dimenzije svojega življenja. Za svoje zdravje, za to, kar se bo zgodilo z našimi otroki …

Zato je stranski produkt ideologije izbire tudi simptom tega, da se ljudje ne morejo odločiti. Vedno več ljudi je, ki stojijo na razpotju vseh različnih možnosti. In tu se pojavi tudi strah izgube: ko izberemo eno možnost, izgubimo drugo.

Danes je ljubezen ena zadnjih religij. Vsak lahko pride do neke velike fantastične ljubezni, ki ga bo izpolnjevala v vseh oblikah, ki mu bo sprožala užitek, spoštovanje. Ideal romantične ljubezni ostaja. Na drugi strani pa smo bombardirani z idejo izbire.Tudi na ravni intimnega življenja se obnašamo kot potrošniki.

Že takrat je obstajala ideja, da nam bosta medicina in znanost nasploh ponujali vedno več možnosti nadzorovanja lastnega telesa. Že v dvajsetih letih prejšnjega stoletja so ugotavljali, da je samo vprašanje časa, kdaj bomo lahko vsi uporabljali rasni hormon in bomo vsi lahko idealne velikosti. Že takrat so razmišljali, da nekoč ne bo več debelih ljudi in bomo imeli idealna telesa oziroma da nam bo medicina omogočila popolna telesa. Te ideje so se ohranile vse do danes; seveda so podkrepljene še z novimi dognanji s področja genetike in nevroznanosti. Genetika ves čas daje ogromno upanja, toda dejstvo je, da se veliko tega upanja ni upravičilo. Tudi napovedi, da bomo imeli zdravila, ki bodo vezana na naš genetski ustroj, so se izkazale za preveč optimistične. Moja razlaga v projektu z dr. Moorovo je, da vera, ki jo imamo v moč nevroznanosti in genetike, sledi mitološkim veram, ki jih poznamo od vekomaj: vere v duhove, toteme, simbole, ki naj bi imeli posebno moč. Takšna mitološka verovanja v posebno moč družbi omogočajo, da se sooča z najbolj travmatičnim. To je na primer smrt, prehajanje iz generacije v generacijo, nadzorovanje prihodnosti, nadzorovanje tega, kar je nenadzorljivo. Znanost danes paradoksno postaja središče novih mitologij, s katerimi podobno poskušamo potolažiti naše strahove glede prihodnosti, in daje občutek možnosti obvladovanja neobvladljivega, predvsem smrti.

Ko imamo preveliko vero v znanost, se je treba vprašati, kaj se je ob takšni veri dogajalo v preteklosti. V sedemdesetih je Nixon napovedal vojno raku, na primer. Verjeli smo v to, da bomo lahko predvidevali, kaj se bo dogajalo na finančnih trgih. V zadnjih desetletjih smo močno verjeli v dognanja fizike in matematike; zaposlovali so jih v finančnih institucijah, da bi bili zmožni analizirati trg, kot so pred tem analizirali kaos vesolja … Toda tudi pri formulah je poleg človeški faktor, ki manipulira. Običajno poskrbi za svoj profit. Čeprav z velikim občudovanjem spremljam napredovanje znanosti v genetiki in nevroznanosti, sem skeptična do neposredne uporabe teh spoznanj v politiki, v kazenskem pravu in kriminologiji, ekonomije in študij navad potrošnikov. Bojim se, kaj se bo zgodilo družbi, ki tako zelo verjame v analize telesa, obenem pa pozablja na socialno dimenzijo družbe. Pozablja, da človek niso samo možgani, je tudi psiha, fantazma, celo področje nezavednega, ida, ki vedno intenzivno deluje. Nezavedne želje, goni in fantazme nas v življenju bolj usmerjajo kot vsa naša racionalna prepričanja. In tega se je treba začeti zavedati.

23/11/2010

Na tekočem

Vloženo v: Razmišljanja,Vsakdanje stvari — Vedno boljse @ 23:02

Trenutno imam ravno prav stvari, da jim še sledim s svojo prisotnostjo in pozornostjo hkrati, a več kot toliko bi bilo že preveč, vsaj v primeru, da se želim vsaki posvetiti v določeni meri. Praznovanja, delavnice, služba, pilates, druženje, grafologija, razni dogodki, fotografiranje, peka mafinov, kakšen film in branje. Med vsemi bom poseben prispevek namenila letošnji Popjezziadi in intenzivnemu pripravljalnemu srečanju projekta THIS IS ME na Poljskem.

Že od Erasmus izmenjave v Brnu dalje, kar sovpada tudi s prenehanjem intenzivnega dela pri tabornikih, pravzaprav nimam rokovnika z datumi. Občasno si zapišem stvari, ki me čakajo v prihodnjih dnevih za teden vnaprej, več kot toliko pa v teh letih ni bilo potrebno, kakšne pomembnejše datume si zapomnim v glavi. Že nekaj časa velikokrat pravzaprav sploh ne vem, katerega datuma smo in kateri dan je na vrsti. Pa vendar bom verjetno zaradi usklajevanja raznolikih interesov in aktivnosti zopet posegla po tej knjižici z datumi za celo leto. Raje bi videla, da bi mi uspelo brez njega,  saj se brez rokovnika počutim boljše, mogoče malo manj ujeto. Morda se tako bolj prepustim toku kot pa da sledim aktivnostim iz ure v uro, iz dneva v dan. A vendar je včasih potrebno nekatere datume zapisati, drugače se med vsemi datumi in aktivnostmi še (prehitro) izgubiš. Zaenkrat sem na tekočem brez dodatnih pripomočkov, a se zavedam okoliščin, ki boto trenutno stanje prej ali slej spremenile. Poleg tega pa pametni pišejo!

Brez kisika?

Vloženo v: Družba,Razmišljanja — Vedno boljse @ 14:52

Več kot očitno je, da vsi iščejo nove možnosti zaslužka oz. zmanjšanje finančnih sredstev. Vsekakor je za to dober, če ne celo odličen šolski zgled naša podalpska državica. Zanjo vedno bolj velja, da spada med evropske države z najvišjimi davki, ne pa tudi s temu primernimi plačami. Prestolnica ima londonske najmenine, poleg tega pa nudi veliko manj za enako ceno. Davek na davek, pa še nam želijo zategniti vratove, Mercedes pri Mercedesu med vidnimi in nevidnimi politiki in lobisti pa preganjajo njihov lastni strah pred klici resnice. Črno delo je verjetno bolj obsežno kot kadarkoli, očitno ostaja ena redkih, če ne edina možnost preživetja in po drugi strani za nekatere tudi možnost obogatitve. Podkupnine med tožilci in sodniki. To je prava pravna in demokratična država. Z veliko mero pohlepa in brez osnovne moralne drže. In ni edina v Evropi in na svetu.

Tega splošnega uvida sploh ne bi zapisala, če ne bi pred kratkim naletela na majhne, morda na videz nepomembne prakse, ki se jih poslužujejo različne organizacije ali ljudje v nekorist njihovim uporabinikom. Majhne, poceni, a morda vseeno nepotrebne. V Mestni knjižnici Ljubljana, podružnica Oton Župančiča je po novem potrebno plačati za obisk wc-ja, Atlantis za dražjo ceno nudi manj (tokrat k savni ne spada več zastonj čaj in sadje, ampak je potrebno doplačilo), in kar se me najbolj tiče je, da je Delo ukinilo ogled tedenskih publikacij za nenaročnike. Takole pišejo:

Delo: S 15. novembrom 2010 na spletni strani Delo.si uvajamo določene spremembe glede ogleda tiskanih edicij v elektronski obliki. Ogled je sedaj omogočen samo naročnikom, ki imajo status uporabnika Premium.

Ah, ja. Očitno nam močno primanjkuje ali pa celo zmanjkuje kisika. A ne zmanjkuje ga le v gospodarstvu in državnim organom, ampak tudi njegovim uporabnikom, državljanom. Verjetno se vsi sprašujemo, koliko časa nam uspe še zdržati pod vodo “na dah”? Čeprav sama trenutno nisem brez kisika, vsaj ne v svoji notranjosti, verjamem, da se veliko ljudi spopada z velikimi izzivi današnjega časa, pa tudi z izzivi osebnega bivanja. Vsem nam želim uspešno iskanje novih virov (kisika, ljubezni, ustvarjalnosti, miru).

16/11/2010

Delavnica s Sue Catano

Vloženo v: Dogodki — Vedno boljse @ 20:19

Akademija naprednih idej me je spodbudila in mi omogočila udeležbo na delavnici z ameriško trenerko in facilitatorko Sue Catano, ki je pri nas gostovala že vsaj nekajkrat, drugače pa je znana po obvladovanju večjih konfliktov, saj jo vabijo iz vrst Združenih narodov, večjih multinacionalk ali drugih večjih firm, vladnih organov in drugih družbeno pomembnih okolij. DElavnico je organiziralo Društvo moderatorjev Slovenije.

Tokrat se nas je njene delavnice udeležilo 20 ljudi zelo raznolikih profilov – od mlajših do starejših, od tisti, ki delajo v nevladnem sektorju do tistih, ki s facilitiranjem prispevajo po različnih podjetjih in s tem služijo svoj kruh. Na hitro sem videla tudi nekaj pisav, in zagotovim vam, da je bilo v skupini zelo veliko ambicioznih in samoiniciatvnih, pa tudi sicer so bile pisave raznolike in predvsem kazale na samonikle osebe (samonikel po SSKJ-ju: ki nastane, se razvije sam, brez pomoči, vpliva drugega, zviren, originalen, samostojen, neodvisen).

V soboto popoldne smo se lotili in razdelali metodo z uporabo metafor, ki je zelo primerna v (izredno) konfliktnih situacijah. Čeprav je metoda na videz zelo preprosta, Suine zgodbe pričajo o njenem uspehu, ključ je “le” v pravilno zastavljenjem izhodiščnem vprašanju. Večji ko je konflikt, bolj mora biti vprašanje močno in predvsem povezano z osnovnimi človeškimi vrednotami. Relativno ekstremen primer, kjer je metodo Sue uporabila pred leti, je pridobivanje soglasja na vojnem območju na meji med Afganistanom in Pakistanom z namenom, da obe strani dopustita prehod nevladnim organizacijam za prenos osnovnih človeških dobrin (hrana, medicina, zavetje …) za begunce obeh držav na obeh straneh meje. Na srečanju se je Sue sestala z dvema predstavnikoma Pakistana in dvema predstavnikoma Afganistana, vsak iz svojega plemena (in tudi med plemeni divjajo številna nesoglasja in želja po prevladi). Skupini so se pridružili še trije predstavniki mednarodnih nevladnih organizacij in predstavnica Združenih narodov, ki je v njihovem imenu tudi organizirala srečanje. Tehnika (current state and best case scenario building using metaphor process) najprej z uporabo metafor razišče trenutno stanje in sprašuje po najboljšem možnem scenariju te situacije prisotnih. Metafore so v konfliktnih primerih zelo primerne, saj z njimi izrazimo občutja in čustva, ne da bi po njih neposredno spraševali in s tem še poglobili vzpostavljen konflikt. Konkretno je Sue udeležence prosila, naj na listek podajo odgovor na vprašanje, kakšno je oz. bi bilo za njih življenje njihovih (!) otrok v takšnem okolju? Temu vprašanju je sledil pogled v prihodnost z vprašanjem, kakšno bi bilo sanjsko življenje za njihove otroke? Nato facilitator v skupini vzpostavi proces ozaveščanja tako, da jim pomaga najti skupne točke odgovorov na obe zgornji vprašanji. Skupne točke tako predstavljajo skupne želje in motive skupine in predstavljajo skupna izhodišča za vse pogajalce, kar omogoča vsaj približno možnost za vzpostavitev nekega soglasja. Sledilo je ugotavljanje konteksta in potreb prisotnih, česar se je Sue lotila s štirimi ključnimi vprašanji, nato pa je sledil proces akcijskega planiranja in uskladitev interesov. Vse to je bilo realizirano v treh urah, begunci pa so dobili pomoč na obeh straneh meje.

Žal nam je zmanjkalo časa, da bi se sami preizkusili v moderiranju, a vendar nas vsaj 20 zdaj metodo pozna in si lahko pri njenem usvajanju med seboj pomagamo. Naslednji dan je bil nekoliko bolj teoretično usmerjen, in hkrati meni malo manj razumljiv, saj se je tikal področja menedžmenta. Tudi tokrat smo slišali eno od zapletenih in na prvi pogled nerešljivih zgod iz Suinega življenja, po kosilu pa smo končno prešli še na malo praktičnega dela in se preizkusili v tehniki vzročnih zank. Zanimiva tehnika za prodiranje v srž problema in iskanje vzrokov (in posledic) zanje.

Intenzivna delavnica me je zopet popeljala v svet moderiranja, s katerim se srečujem že kar nekaj let, a predvsem na ravni participiranja. Tehnik torej poznam kar nekaj, nisem se pa še zares preizkusila v aktivni vlogi. Morda me bo pot vodila v smeri usvajanja teh veščin. Vsekakor so moderatorji odlična družba, ki ji zanima marsikaj, so odprti in družabni, pa tudi zabavni in zavzeti. Med njimi se res počutim enkratno. Končno sem tako dobila odgovor na osebno vprašanje, kakšna družba mi je všeč … odgovor je že nekaj let pred mojim nosom, a važno je, da sem končno spregledala in našla ne le nekaj posameznih oseb, ampak celo skupino podobno mislečih.

06/11/2010

Gremo mi po svoje

Vloženo v: Dogodki,Filmi,Fotografija — Vedno boljse @ 11:29

Te in prihodnje dni smo in bomo taborniki napolnili kar nekaj kino dvoran. Včeraj je namreč v ljubljanskem Koloseju in v drugih večjih slovenskih mestih začel igrati film Mihe Hočevarja z naslovom Gremo mi po svoje. Mladinski film so označili za komedijo, kar lahko po glasnem smehu dvorane brez dvoma potrdim. Tudi sama sem se sproščeno in glasno nasmejala različnim komičnim pripetljajem.
Postavitev filma v kontekst poletnega taborjenja pripravi okvir za zgodbo, ki pa se ne razvije tako močno kot bi se morda lahko. Zgodbo pravzaprav predstavljajo komični izseki dogajanja med člani taborniškega rodu Zviti svizec, zaplete pa se predvsem s prihodom športno-kulturno-rekreacijskega društva,  ki svoj tabor postavi nasproti taborniškemu.
Ves film je postavljen v naravno okolje, snemali so ga v Bovcu, na Pokljuki, Kaninu, Mangartu, pa tudi na Zelenici in v okolici Ljubljane. S postavitvijo zgodbe v naravo se je film razbremenil okov zidov, ki smo jih v slovenskih filmih vajeni, pridobil pa dodatno privlačnost, sa so pokrajinski posnetki več kot odlični. Morda ravno zato film tako sproščeno “diha”, pa tudi igra ni zategnjena, ampak tekoča, brez klasične tišine in doglih (monotonih) prizorov. Morda pa je taborništvo z Zrnecem na čelu tisto, kar film naredi privlačen, pa tudi humoristično zabaven. Poleg vsega mladi igralci prepričljivo odigrajo svoje vloge, z dialogi in (nevmesnimi) pripombami prispevajo k humorju in dinamiki filma.
O tem ali je taborniško življenje prikazano v filmu vsaj približno realno ali ne, bi vsak rod na osnovi svojih dolgoletnih izkušenj povedal svojo zgodbo. Vsekakor so liki, pripetljaji in dogodki karikirani do te mere, da pri občinstvu vzbudijo vale smeha. A vendar močno upam, da se na taborih ne poje toliko čipsa, da je poleg zmedene starešine s svojimi problemi in dveh ubogljivih nemočnih vodnikov na taboru še kakšen starejši (in odgovoren) več, da otroci od doma ne prinesejo toliko elektronskih igračk, da se na taboru ne porabi toliko balonov, da tabor ni preveč razpuščen, ampak je večji poudarek na programu in tudi varnosti in še kaj. Zanimivo pa bi bilo na taboru vpeljati nov (netaborniški) večer, kjer bi za GGje organizirali ples. Morda bi bil tabor deležen večjega obiska?
Gremo mi po svoje je preprost, humoren, dinamičen in dober film, vreden ogleda. Predvsem naj se ob njem nasmeje čim več taborniških in skavtskih obrazov ter morebiti celo dobijo kakšno idejo za popestritev poletnega programa. Vsi preostali pa prav tako vabljeni k ogledu, saj mislim, da film lahko prepriča gledalca, če ne drugače z izvirnimi šalami in situacijsko komiko.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

Pa še trailer:

02/11/2010

Zakaj je nekdo več-vreden?

Vloženo v: Družba,Razmišljanja — Vedno boljse @ 22:56

Del današnje številke One je med drugimi vsebinami tudi intervju z indijskim veleposlanikom Jayakarjem Jerome in njegovo ženo Veeno. Misli, ki nam jih zaupata, si lahko prebereš sam, izpostavila bi le izsek, ki je ujel mojo pozornost. Na vprašanje o odnosu s Pakistanom prizna, da gre še vedno za nemire. Pove tudi o terorističnih nagnjenih Pakistancev:

Sprašujem se, zakaj so varnostniki manj vredni kot poslanci? Zakaj je bolj sprejemljivo in manj problematično, da v terorističnem napadu (ali pa zaradi naravne katastrofe) luč svetlobe ali teme (kakor za koga) ugleda navadni smrtnik in ne nekdo s položaja? Zanimivo, da v istem intervjuju veleposlanik rad poudari še to, kako gandijevska je še vedno Indija.

Verjamem, da besed indijskega veleposlanika ni smotrno jemati tako dobesedno. Konec koncev je takšno mnenje družbeno sprejemljivo – da se le ne bo kaj hudega storilo srajčnikom in vele pomembnim osebam. Kolikor poznam Gandijevo misel, bi on obravnaval vsakega enako, ne glede na njegovo vlogo in delo, ki ga opravlja. Konec koncev je tudi Jezus vse obravnaval enako, verjetno se je veleposlanik od tega mojstra že veliko naučil ali pa mu je kot kristjanu vsaj dober zgled. A lekcijo razlikovanja med ljudmi bo moral še vzeti. In pri tem ni osamljen, saj ta lekcija čaka še večino zemljanov.

Naprej »