Vedno boljše =)

28/03/2011

Nova spoznanja

Vloženo v: Dogodki,Družba,Naokoli,Razmišljanja,Služba,Vsakdanje stvari — Vedno boljse @ 21:28

V marcu nisem bila najbolj aktivna s pisanjem prispevkov na blogu. V ospredju so bile postavljene druge aktivnosti, ki niso zahtevale le mojega časa, ampak tudi veliko energije in truda. Poleg tega so nekateri dogodki preveč osebni, da bi jih delila na spletu.

Kakorkoli, marec je bil pester. Zelo pester. Predvsem na osebni ravni, pa tudi glede udeležbe nekaterih dogodkov. Začel se je s službenim odhodom na Finsko. Na delovnem obisku sem spoznala marsikaj, kar je trenutno v Sloveniji popolnoma nepredstavljivo. Kot primer navedem organizacijo Happi, namenjeno mladini do 18 leta, ki jo financirata vlada (Finska) in občina (Helsinki). Organizacija ima približno 100 zaposlenih, lastne prostore v več nadstropjih s številnimi prilagojenimi prostori za delo z mladimi – učilnice, sobe s fotelji, prostor za večje skupine, kavarna, kuhinjo, gledališkain kino dvorana, računalniška soba z vso potrebno opremo (namenjena tudi samo igranju igric, drugače pa možnost učenja oblikovanja, animiranja, programiranja …), snemalni studio, kjer izdajo dva do tri cd-je letno, radijski studio (snemajo svoje oddaje) in verjetno še kaj. Mladi, ki na aktivnosti prihajajo po šoli dobijo tudi kaj za pod zob. Naj omenim, da stavba ni opremljena niti z eno samo kamero (sčasoma bo to verjento vseeno potrebno). Večina aktivnosti se sicer dogaja popoldan, a Happi  izvaja nekatere programe za mlade v dopoldanskem času zaradi česar so otroci opravičeni pouka.

V petek, 25. marca je na Ministrstvu za kulturo v organizaciji Zavoda Voluntariat in Inštituta Novum potekala mednarodna konferenca z naslovom “Potuj, pomagaj, Spoznavaj!: Pogledi na globalno prostovoljstvo”. Na konferenci sem kot govornica sodelovala pri prvem panelu, zraven mene pa sta sedela direktor Zavoda Movit Janez Škulj in poslanec Državnega zbora Tadej Slapnik. Tudi druge gostji so bili zanimivi in podali svoj prispevek, na primer Ebenezer iz Gane, predstavnica GLENa, predstavnik Združenih narodov in predstavnica Ministrstva za zunanje zadeve ter drugi. Konferenca je bila vsebinsko zanimiva in vzdušje sproščeno. Simultan prevod je omogočil, da so vsi enakovredno sodelovali. Hvaležna sem, da sem imela priložnost aktivnega sodelovanja.

Zadnji vikend v marcu pa je bil še prav posebno intenziven, saj sem se udeležila seminarja Postavitev družine. Že prvi dan je bil pester in poln malih ter velikih skrivnosti, a vendar nam je uspelo končati do osme ure zvečer. Nedelja pa je presegla vsa možna pričakovanja! Med začetkom ob deveti uri zjutraj in koncem ob pol enajsti uri zvečer smo imeli le eno večjo pavzo za kosilo ter vmes kratke odmore! Nihče si verjetno ni predstavljal, da bomo končali tako pozno, a vendarle je vsak prišel na vrsto in vsaka nova postavitev je bila po svoje skrivnostna, čarobna. Vsaka je pritegnila v tolikšni meri, da sploh nisem čutila nobene lakote.
Ustanovitelj metode Postavitev družine ali Ponovna vzpostavitev reda je Bert Hellinger. V Sloveniji deluje nekaj njegovih učencev, sama sem se seminarja udeležila pri Mateju Škufca. Kako vse skupaj poteka, si najbolje predstavljaš, če preizkusiš in vidiš v živo, zato vsakemu, ki je firbčen in ga vleče, svetujem, naj ne okleva, ampak čimprej najde prost vikend. Sama mislim, da bom našla še vsaj kakšen prosti vikend tekom leta. Občutek po seminarju je (zame seveda) enostavno fenomenalen. Vsaka postavitev je kot nov film, ki lahko traja nekaj deset minut ali pa več kot eno uro. Kdor želi imeti dvodnevni filmski maraton na dolge proge v živo in morda še kaj odigrati v njem, je ta seminar enkratna priložnost, ki hkrati ponuja še rešitev.
Zanimivo je še to, da je en dan po seminarju nekdo rekel: “Danes je pa Ani koža prav”. Je že moral imeti razlog, da mu je to prišlo na misel.

13/03/2011

Slučajni priboljšek

Vloženo v: Dogodki,Razno — Vedno boljse @ 16:22

V torek, 1. marca me je razveselila novica, da sem s sodelovanjem v nagradni igri prejela glavno nagrado, to je vikend paket za dve osebi v Park Hotelu Bohinj. Ne vem, če ni to prvi primer, da sem dobila (glavno) nagrado. Vsekakor sem se je zelo razveselila, v petek pa sem po pošti dobila tudi darilni bon, ki ga moram vnovčiti do konca junija 2011.

Spletno stran ekomagazin.si sem na FBju “lajkala” z željo po pridobivanju njihovih novic in ne zaradi nagradne igre same. Spomnim se, da naj bi sodelovala v nagradni igri, a to ni bil moj primarni namen, zato je veselje še toliko bolj pristno.

24/02/2011

Neformalno izobraževanje za trajnostni razvoj

Vloženo v: Dogodki,Družba,Faks,Okolje,Razmišljanja — Vedno boljse @ 22:19

Začelo se je davno tega, skoraj leto dni bo minilo. Pri predmetu Obča andragogika smo se skupine študentov soočile z izzivom pisanja in snovanja projekta. Končano projektno nalogo smo kasneje nekatere skupine prijavila na natečaj Vseživljenjsko učenje in trajnostni razvoj, ki ga je organizirala Ljudska univerza Ajdovščina. Komisija je potrebovala kar nekaj časa, da ji je uspelo pregledati nekaj sto strani gradiva vseh prispelih nalog, a nas je kljub temu novica o doseženem tretjem mestu presenetila z začetkom novega leta. Projektna naloga nosi naslov Naš skupni vrt: Medgeneracijski projekt o odgovornem ravnanju z okoljem (Kokanovič, Mahorič, Melkamu, Ploštajner, Tomšič).

Danes je bila na Filozofski fakulteti podelitev nagrad treh najboljšim projektnim naloga natečaja. Hkrati smo predstavili tudi nov zbornik LU Ajdovščina, ki je nastal kot posledica natečaja, saj vključuje vsebino nagrajenih nalog ter nekaj samostojnih prispevkov. Zbornik nosi naslov Neformalno izobraževanje za trajnostni razvoj: Priročnik za delo v andragoških skupinah.

In to še ni vse. V zborniku je objavljen moj prvi strokovni članek z naslovom Mednarodno prostovoljstvo: Preko priložnosti za izkustveno učenje do uresničevanja trajnostnega razvoja. Sodelovanje pri natečaju mi je torej še nekoliko bolj odprlo vrata, saj sem lahko sodelovala tudi s samostojnim prispevkom. Ob spodbudi Nives Ličen, profesorice na oddelku Pedagogike in andragogike je bilo vse skupaj še toliko lažje.

S spodnjimi besedami sem nastali zbornik predstavila zbrani publiki.

Konglomerat.  Je kamnina, sestavljena iz zaobljenih kosov starejših kamnin, zlepljenih med seboj z vezivom. Tudi zbornik z naslovom »Neformalno izobraževanje in trajnostni razvoj« z lahkoto poimenujemo konglomerat, seveda v prenesenem pomenu. Pred nami je skupek osmih prispevkov različnih avtorjev in raznolikih tem. V njem svoje misli in ideje z nami delijo študenti, praktiki, učitelji in raziskovalci, mladi in nekoliko starejši ter hkrati družboslovci, humanisti in naravoslovci. Čeprav vsak prispevek predstavlja samostojno celoto, so med seboj le ti zlepljeni z vezivom podobnih zamisli. Povezuje jih namreč misel o medsebojnem sodelovanju vseh ljudi z namenom doseganja tudi etičnih in dolgoročnih učinkov trajnostnega razvoja.

Trajnostni razvoj. Vsekakor gre za besedno zvezo, na katero pogosto naletimo. Morda do nje čutimo rahel odpor, ker je tako vseprisotna. Ker veliko obljublja, a malo pokaže. Ker je potrebno veliko volje ter entuziazma, pa še učinek ni takoj viden. Ker ločevanje odpadkov enostavno ni dovolj, a si tega ne upamo priznati. Ste tudi vi v otroštvu čutili odpor do določene vrste hrane ali športne aktivnosti, zdaj pa je to vaša najljubša jed ali hobi? Tako bo tudi s trajnostnim razvojem. Po fazi nezanimanja zanj ga bomo vsi vzljubili. Nekateri smo ga že.

Trajnostni razvoj in konglomerat. Le kaj ju povezuje? Po prvem premisleku bi dejali pestrost. In ni naključje, da je tudi zbornik pred vami pester in raznolik.  Sestavljen je iz dveh delov. Prvi del nas navdušuje z zanimivimi razmišljanji o trajnostnem razvoju, drugi del pa nas prevzame s projektnimi nalogami, ki so bile danes nagrajene. Zbornik je namenjen predvsem študentom kot podpora pri njihovem študijskem delu in izdelavi seminarjev.

Študentje in drugi zbrani, če vam ločevanje odpadkov ne gre od rok, lahko k trajnostnemu konglomeratu naših življenj prispevate na vsaj en način. Moč je v medsebojnem konstruktivnem sodelovanju, ki se na kakršen koli način zavzema za sprejemanje vseh kultur, solidarnost med generacijami ter etične in iskrene medosebne odnose. Prispevajmo in sodelujmo tukaj in zdaj. Na faksu ali v službi, doma ali v tujini, v bližnjem društvu ali v partnerskem odnosu. Rezultat je trajnostno zanesljiv, saj bomo na raznovrstne načine skupaj povezani v konglomerat spremenjene družbe.

06/02/2011

Sprejet je zakon o prostovoljstvu!

Vloženo v: Dogodki,Družba — Vedno boljse @ 11:58

Nevladne organizacije končno uspele z Zakonom o prostovoljstvu. Zakon je bil namreč brez glasu proti potrjen v državnem zboru. Zakon postavlja okvire prostovoljskega dela, določa pravice in obveznosti prostovoljcev in prostovoljskih organizacij ter določa ukrepe za spodbujanje prostovoljstva.

V četrtek, 3. 2. 2011, je Državni zbor brez glasu proti potrdil Zakon o prostovoljstvu, za sprejem katerega so si nevladne organizacije prizadevale že od leta 2004. Zakon opredeljuje prostovoljsko delo kot brezplačno aktivnost posameznika, ki jo ta opravlja v dobro drugih ali v splošno družbeno korist. Če prostovoljec dela v prostovoljski organizaciji, z njo sklene ustni ali pisni dogovor, ki opredeljuje mentorstvo, usposabljanje, povrnitev stroškov itd. Prostovoljec, ki dela v prostovoljski organizaciji najmanj 24 ur letno, ima pravico do povrnitve stroškov prehrane in prevoza ter materialnih stroškov. O opravljenem prostovoljskem delu mu organizacija izda potrdilo, kar je še posebej pomembno za mlade prostovoljce pri iskanju zaposlitve.

Organizacija, ki organizira in izvaja prostovoljsko delo, se lahko vpiše v vpisnik prostovoljskih organizacij. Z vpisom dobi obveznost evidentiranja prostovoljcev in letnega poročanja o številu opravljenih prostovoljskih ur, na drugi strani pa pridobi pravico uveljavljanja prostovoljskega dela kot lastnega materialnega vložka pri razpisih, uveljavljanja stroškov vodenja prostovoljcev kot upravičenih stroškov programov in projektov, prav tako pa so za prostovoljske organizacije na razpisih rezervirana določena sredstva. Dodatne ukrepe bo določila strategija spodbujanja prostovoljstva, ki mora biti sprejeta v treh letih od uveljavitve zakona.

Zakon predstavlja nov korak k spodbudnemu pravnemu okviru za delovanje nevladnih organizacij. Ministrstvo za javno upravo je že večkrat napovedalo, da se bo v letu 2011 lotilo še zakona, ki bo enotno opredeljeval nevladne organizacije, ki delujejo v javnem interesu.

(Vir: CNVOS. Več še na: Slovenska filantropija, Vlada RS)

11/01/2011

poKLON: javna ponovoletna izmenjava bednih daril

Vloženo v: Dogodki,Družba,Okolje — Vedno boljse @ 10:06

SMETUMET vabi na poklon oz. izmenjavo daril, ki jih pravzaprav ne potrebujemo (morda jih potrebuje nekdo drug ali pa so mu enostavno všeč):

torek, 11. januar 2011, od 17 do 19h, Smetumet Zibka, Celovška 53, Ljubljana

Koliko daril smo poklonili in koliko smo jih poklonirali? Koliko brezosebnih kloniranih daril so vsilili tebi in ne veš, kaj in kam z njimi?

Naredi kupček vseh nepotrebnih darov, naloži v cekar, prinesi v Zibko, položi med ostale eksponate in poišči kaj koristnega med njimi. Med druženjem in izmenjavo dobrin bomo rekli kakšno o prazničnih navadah, o smislu, simboliki, izvoru in našem osebnem dojemanju obdarovanja.

Za nami je čas, ki je postal norma, trend, zapoved, nuja, obveznost …
Spodobi se, primerno je, pričakuje se …

da nekaj daš, kupiš, prineseš, zaviješ, pošlješ, dostaviš …
v ožjem družinskem, prijateljskem, poslovnem, kolegialnem vse širšem krogu osebkov …
vsaj nekaj malega, drobna pozornost, lahko čisto poceni (in nepotrebno) …
samo da je, da se sveti, da je v vrečki, sveže potiskanem papirju ali celofančku, s pentljo, trakom ali nalepljenimi zvezdicami, napršenim snegom, bleščicami …
da je odkljukan seznam …
Takemu darilu se sme reči: “Ne, hvala!”

04/01/2011

Nepričakovano

Vloženo v: Dogodki,Faks,Grafologija,Okolje,Razno — Vedno boljse @ 13:13

V razmiku nekaj ur sem dobila dva e-maila z razveseljujočo vsebino. Prva novica potrjuje uspešno opravljen prvi letnik grafologije z odlično oceno. Drugo (zaenkrat še neuradno) novico je posredovala profesorica s študija Pedagogike in andragogike ter sporoča, da je bila na natečaju Vseživljenjsko učenje in trajnostni razvoj v okviru Ljudske univerze Ajdovščina projektna naloga naše skupine z naslovom “Naš skupni vrt – Medgeneracijski projekt vrtnarjenja v šolskem prostoru” uvrščena na tretje mesto, pri čemer so razlike med prvimi tremi nalogami zelo majhne.

Zaključna misel: Lep začetek leta s pozitivnimi novicami sovpada s pridnim in angažiranim delom preteklih dni lanskega leta.

Dodatno: Tudi prvi dnevi novega leta na Finskem so bili nadvsem prijetni, zanimivi, polni izkušenj in radosti.

30/11/2010

Kick off meeting s kulinaričnih pridihom

Vloženo v: Dogodki,Kuhinja,Naokoli,Služba — Vedno boljse @ 21:23

Obisk Poljske je že nekaj časa za menoj, pa vendar so vtisi še vedno prisotni, naloge in vloga, ki jo prevzemam, pa šele začenjajo pridbivati vsebino. Službeno sem torej odšla na trodnevni “kick-off meeting”. Pobrskala sem po spletu ter našla definicijo, ki razlaga, kaj je “kick-off meeting”. Na tem mestu jo prevajam in hkrati potrjujem, da je opis skoraj enak realni izvedbi. Gre za prvo uradno srečanje skupine ljudi, ki bodo skupaj delali na določenem projektu. Agenda ponavadi vključuje uvod, oblikovanje misije in organizacijo delovne skupine. V okviru projekta nato sledi še nekaj srečanj.

Res je, na Poljsekm (Chorzow blizu Katowic) smo se srečale predstavnice treh držav (Poljska, Litva in Slovenija), ki smo prevzele vlogo pri izvedbi 18-mesečnega mednarodnega projekta z naslovom THIS IS ME, Treasure hunting – intergenerational intercultural stories meeting; V slovenščino bi naslov lahko prevedla kot »Iskanje zaklada preko pripovedovanja zgodb na medgeneracijskem in medkulturnem srečanju«. Projekt podpira program Cmepius (Center RS za mobilnost in evropske programe izobraževanja in usposabljanja), podprogram Gruntvig, ki daje poudarek na izobraževanje odraslih.
Na dnevnem redu srečanja se je zvrstilo kar nekaj področij in vprašanj, po intenzivnem delu nam je na večino uspelo odgovoriti in postaviti organizacijski in vsebinski okvir projekta. Več o projektu si lahko preberete na spletni strani, sicer bom pa o vsebini in izvedbi poročala tudi v prihodnje. Naj na tem mestu omenim le, da s projektom odpiramo prostor za medgeneracijski in medkulturni dialog ter kreativnost, en glavnih namenov pa je spodbujanje družebnega vključevanja in aktivnosti ljudi, starejših od 50 let.

Kljub temu da smo se odgovorno in intenzivno lotile našega srečanja, ni manjkalo zabavnih, družabnih in predvsem kulinaričnih trenutkov. Raznoliki zeliščni čaji, pester in obogaten zajtrk, babičina jabolčna pita in poljska tradicionalna kisla juha, obisk treh restavracij s posebnim vzdušjem ali posebno ponudbo, slaščice iz bližnje pekarne, nekaj sadja in še kaj. V prvi restavraciji me je prepričalo prijetno in domače,a skrivnostno vzdušje, primerno za manjše skupine ali večerjo v dvoje. Naročila sem si ene izmed poljskih “dumplings-ov”, ki so bili še najbolj podobni kakšnim žlikrofom, polnjeni pa so bili z zeljem in gobicami. Tudi preostale jedi so izgledale dobro, kar sem poizkusila, me je vsekakor prepričalo. Naslednji dan smo odšle v majhno bolj mediteranski bistro Manana , ki je bolj minimalistično, a hkrati artistično opremljena. Nekatere jedi so izvrstne, druge po mnenju kolegic niso bile tako posebne. Vsekakor sem bila s svojo solato neizmerno zadovoljna, preplet okusov je bil enostavno izjemen, kombinacija pečene zelenjave in listnate solate pa več kot odlična. Poizkusila sem jed “Tarta” – nekaj posebnega in kljub nenavadni kombinaciji kozjega sira s čebulno-rukola-kiselkasto marmelado vredna vsakega grižljaja. Ta bistro je še posebej znan po čokoladno višnjevi sladici, za katero žal ni bilo več dovolj prostora, a je pri sosednji mizi izgledala enostavno vabljivo in skoraj sanjsko. Zadnji večer smo delovno vzdušje zaključile z obiskom Jazzclub-a Hipnoza v Katowicah, kjer hrana sicer ni bila tako izjemno okusna kot prejšnji dan, me je pa ponudba presenetila z idejami, ki si jih je vredno zapomniti. Sem omenila, da sem začela zbirati menije?

Res nisem pričakovala tako dobre kulinarične podpore k delovnem srečanju, a vsekakor sem gostiteljicam za izbor in pogostitev zelo hvaležna. Naslednje srečanje koordinatorjev projekta je januarja naslednje leto v Ljubljani, tako da že izbiram ideje in nabor primernih restavracij ali drugih načinov pogostitve. Predlogi z obrazložitvijo dobrodošli!

16/11/2010

Delavnica s Sue Catano

Vloženo v: Dogodki — Vedno boljse @ 20:19

Akademija naprednih idej me je spodbudila in mi omogočila udeležbo na delavnici z ameriško trenerko in facilitatorko Sue Catano, ki je pri nas gostovala že vsaj nekajkrat, drugače pa je znana po obvladovanju večjih konfliktov, saj jo vabijo iz vrst Združenih narodov, večjih multinacionalk ali drugih večjih firm, vladnih organov in drugih družbeno pomembnih okolij. DElavnico je organiziralo Društvo moderatorjev Slovenije.

Tokrat se nas je njene delavnice udeležilo 20 ljudi zelo raznolikih profilov – od mlajših do starejših, od tisti, ki delajo v nevladnem sektorju do tistih, ki s facilitiranjem prispevajo po različnih podjetjih in s tem služijo svoj kruh. Na hitro sem videla tudi nekaj pisav, in zagotovim vam, da je bilo v skupini zelo veliko ambicioznih in samoiniciatvnih, pa tudi sicer so bile pisave raznolike in predvsem kazale na samonikle osebe (samonikel po SSKJ-ju: ki nastane, se razvije sam, brez pomoči, vpliva drugega, zviren, originalen, samostojen, neodvisen).

V soboto popoldne smo se lotili in razdelali metodo z uporabo metafor, ki je zelo primerna v (izredno) konfliktnih situacijah. Čeprav je metoda na videz zelo preprosta, Suine zgodbe pričajo o njenem uspehu, ključ je “le” v pravilno zastavljenjem izhodiščnem vprašanju. Večji ko je konflikt, bolj mora biti vprašanje močno in predvsem povezano z osnovnimi človeškimi vrednotami. Relativno ekstremen primer, kjer je metodo Sue uporabila pred leti, je pridobivanje soglasja na vojnem območju na meji med Afganistanom in Pakistanom z namenom, da obe strani dopustita prehod nevladnim organizacijam za prenos osnovnih človeških dobrin (hrana, medicina, zavetje …) za begunce obeh držav na obeh straneh meje. Na srečanju se je Sue sestala z dvema predstavnikoma Pakistana in dvema predstavnikoma Afganistana, vsak iz svojega plemena (in tudi med plemeni divjajo številna nesoglasja in želja po prevladi). Skupini so se pridružili še trije predstavniki mednarodnih nevladnih organizacij in predstavnica Združenih narodov, ki je v njihovem imenu tudi organizirala srečanje. Tehnika (current state and best case scenario building using metaphor process) najprej z uporabo metafor razišče trenutno stanje in sprašuje po najboljšem možnem scenariju te situacije prisotnih. Metafore so v konfliktnih primerih zelo primerne, saj z njimi izrazimo občutja in čustva, ne da bi po njih neposredno spraševali in s tem še poglobili vzpostavljen konflikt. Konkretno je Sue udeležence prosila, naj na listek podajo odgovor na vprašanje, kakšno je oz. bi bilo za njih življenje njihovih (!) otrok v takšnem okolju? Temu vprašanju je sledil pogled v prihodnost z vprašanjem, kakšno bi bilo sanjsko življenje za njihove otroke? Nato facilitator v skupini vzpostavi proces ozaveščanja tako, da jim pomaga najti skupne točke odgovorov na obe zgornji vprašanji. Skupne točke tako predstavljajo skupne želje in motive skupine in predstavljajo skupna izhodišča za vse pogajalce, kar omogoča vsaj približno možnost za vzpostavitev nekega soglasja. Sledilo je ugotavljanje konteksta in potreb prisotnih, česar se je Sue lotila s štirimi ključnimi vprašanji, nato pa je sledil proces akcijskega planiranja in uskladitev interesov. Vse to je bilo realizirano v treh urah, begunci pa so dobili pomoč na obeh straneh meje.

Žal nam je zmanjkalo časa, da bi se sami preizkusili v moderiranju, a vendar nas vsaj 20 zdaj metodo pozna in si lahko pri njenem usvajanju med seboj pomagamo. Naslednji dan je bil nekoliko bolj teoretično usmerjen, in hkrati meni malo manj razumljiv, saj se je tikal področja menedžmenta. Tudi tokrat smo slišali eno od zapletenih in na prvi pogled nerešljivih zgod iz Suinega življenja, po kosilu pa smo končno prešli še na malo praktičnega dela in se preizkusili v tehniki vzročnih zank. Zanimiva tehnika za prodiranje v srž problema in iskanje vzrokov (in posledic) zanje.

Intenzivna delavnica me je zopet popeljala v svet moderiranja, s katerim se srečujem že kar nekaj let, a predvsem na ravni participiranja. Tehnik torej poznam kar nekaj, nisem se pa še zares preizkusila v aktivni vlogi. Morda me bo pot vodila v smeri usvajanja teh veščin. Vsekakor so moderatorji odlična družba, ki ji zanima marsikaj, so odprti in družabni, pa tudi zabavni in zavzeti. Med njimi se res počutim enkratno. Končno sem tako dobila odgovor na osebno vprašanje, kakšna družba mi je všeč … odgovor je že nekaj let pred mojim nosom, a važno je, da sem končno spregledala in našla ne le nekaj posameznih oseb, ampak celo skupino podobno mislečih.

Naprej »