Vedno boljše =)

Na forumu sem zasledila vprašanje zanimive oblike. Kljub temu da forumom ne sledim pogosto, sem na kaj podobnega že naletela, a tokratni primer se mi zdi omembe vreden. Da sem razvozlala, kaj želi gost foruma vprašati, sem se morala na tekst zelo osredotočiti in ga večkrat prebrati. Poizkusi še ti, morda ti uspe hitreje dojeti kontekst kot meni:

Naslov teme: JZ DEL ROMUNIJE
Tekst: mene pa zanma če je kdo bil na jz drlu romunije in sicer kraj zaguzen caransebes kakšne ima izkušnje kaj je tam za ivideti je daleč do gradu drakula črnega morja glavnega mesta in cena ugodnega leta hvala za info.

Čeprav sem bila v Romuniji in bi morebiti znala odgovoriti na kakšno njegovo vprašanje, sploh ne vem, če razumem prave povezave po katerih sprašuje. Tekst brez velikih začetnic je še normalno berljiv, ampak brez ločil, predvsem vejic ali pa vsaj vprašajev? Težko dojemljivo.
Ni le slovnišni del pomanjkljiv, tudi vsebinski del kaže na neko površnost. Kako daleč je določen kraj od črnega morja in glavnega mesta, verjetno res ni težko ugotoviti, če le odpreš zemljevid Romunije. Tudi mesto z znamenitim gradom hitro ugotoviš kako se imenuje in kje se nahaja.
Kakorkoli, forumi so javni, vsak lahko vpraša, kar ga zanima in to napiše v poljubni obliki. Tega se zavedam in verjamem, da je na slovenskih forumih še veliko podobnih ali še hujših primerov. Z vami sem želela le deliti tekst, ki me je na poseben način prevzel.

Odličen glas, svežina pesmi, aktualno besedilo. Še en presežek slovenskega glasbenega prizorišča. Kmalu se pesmi pridruži še uraden vidospot. Vzemi si trenutek, ker čas več ni na tvoji strani.

*

Vsi čakajo nek nov svet,
ki ga ni,
a upam na lepše dni.

Ker čas več ni na naši strani,
toliko tega je vzel,
morda nas le pred smislom brani,
a vsak bi še rad živel.

Ker nihče ni na svoji strani,
nihe se več na pozna,
le kdo nas s takim kičem hrani,
v duše pa nič ne da?

Nevladne organizacije končno uspele z Zakonom o prostovoljstvu. Zakon je bil namreč brez glasu proti potrjen v državnem zboru. Zakon postavlja okvire prostovoljskega dela, določa pravice in obveznosti prostovoljcev in prostovoljskih organizacij ter določa ukrepe za spodbujanje prostovoljstva.

V četrtek, 3. 2. 2011, je Državni zbor brez glasu proti potrdil Zakon o prostovoljstvu, za sprejem katerega so si nevladne organizacije prizadevale že od leta 2004. Zakon opredeljuje prostovoljsko delo kot brezplačno aktivnost posameznika, ki jo ta opravlja v dobro drugih ali v splošno družbeno korist. Če prostovoljec dela v prostovoljski organizaciji, z njo sklene ustni ali pisni dogovor, ki opredeljuje mentorstvo, usposabljanje, povrnitev stroškov itd. Prostovoljec, ki dela v prostovoljski organizaciji najmanj 24 ur letno, ima pravico do povrnitve stroškov prehrane in prevoza ter materialnih stroškov. O opravljenem prostovoljskem delu mu organizacija izda potrdilo, kar je še posebej pomembno za mlade prostovoljce pri iskanju zaposlitve.

Organizacija, ki organizira in izvaja prostovoljsko delo, se lahko vpiše v vpisnik prostovoljskih organizacij. Z vpisom dobi obveznost evidentiranja prostovoljcev in letnega poročanja o številu opravljenih prostovoljskih ur, na drugi strani pa pridobi pravico uveljavljanja prostovoljskega dela kot lastnega materialnega vložka pri razpisih, uveljavljanja stroškov vodenja prostovoljcev kot upravičenih stroškov programov in projektov, prav tako pa so za prostovoljske organizacije na razpisih rezervirana določena sredstva. Dodatne ukrepe bo določila strategija spodbujanja prostovoljstva, ki mora biti sprejeta v treh letih od uveljavitve zakona.

Zakon predstavlja nov korak k spodbudnemu pravnemu okviru za delovanje nevladnih organizacij. Ministrstvo za javno upravo je že večkrat napovedalo, da se bo v letu 2011 lotilo še zakona, ki bo enotno opredeljeval nevladne organizacije, ki delujejo v javnem interesu.

(Vir: CNVOS. Več še na: Slovenska filantropija, Vlada RS)

SMETUMET vabi na poklon oz. izmenjavo daril, ki jih pravzaprav ne potrebujemo (morda jih potrebuje nekdo drug ali pa so mu enostavno všeč):

torek, 11. januar 2011, od 17 do 19h, Smetumet Zibka, Celovška 53, Ljubljana

Koliko daril smo poklonili in koliko smo jih poklonirali? Koliko brezosebnih kloniranih daril so vsilili tebi in ne veš, kaj in kam z njimi?

Naredi kupček vseh nepotrebnih darov, naloži v cekar, prinesi v Zibko, položi med ostale eksponate in poišči kaj koristnega med njimi. Med druženjem in izmenjavo dobrin bomo rekli kakšno o prazničnih navadah, o smislu, simboliki, izvoru in našem osebnem dojemanju obdarovanja.

Za nami je čas, ki je postal norma, trend, zapoved, nuja, obveznost …
Spodobi se, primerno je, pričakuje se …

da nekaj daš, kupiš, prineseš, zaviješ, pošlješ, dostaviš …
v ožjem družinskem, prijateljskem, poslovnem, kolegialnem vse širšem krogu osebkov …
vsaj nekaj malega, drobna pozornost, lahko čisto poceni (in nepotrebno) …
samo da je, da se sveti, da je v vrečki, sveže potiskanem papirju ali celofančku, s pentljo, trakom ali nalepljenimi zvezdicami, napršenim snegom, bleščicami …
da je odkljukan seznam …
Takemu darilu se sme reči: “Ne, hvala!”

e-Mentor je nova pridobitev za vse, ki se izobražujete (še posebej na družboslovno humanističnem področju). Sodobno šolstvo daje vedno večji poudarek na samostojno ali skupinsko pisanje različnih strokovnih besedil. e-Mentor ti pomaga pri pisanju seminarske naloge, projektne naloge, eseja, seminarja, referata, diplomske naloge, poročila, učne priprave in drugih tovrstnih besedil. e-Mentor ti pomaga tudi pri pripravi ustne in pisne predstavitve izdelka.

Preko lastne vpetosti v formalnem izobraževanju in pripovedovanj kolegov, zaposlenih v izobraževalnih institucijah, sem ugotovila, da dijaki, predvsem pa bruci in drugi študenti velikokrat ne razumejo profesorjevih navodil za izdelavo seminarjev. Enostavno ne vedo, kaj od njih profesor pričakuje. Vem, da večina profesorjev od študentov pričakuje relativno spodoben in vsebinsko zaključen izdelek z repom in glavo in vključenimi osnovnimi univerzitetnimi standardi. Pohvala gre tistim profesorjem, ki v prvem letniku ali kasneje študentom namenijo kakšno uro za razlago navodil za pisanje seminarjev. Vendar teorija za večino ni dovolj.

Ker znanje na področju izdelave strokovnih besedil po sodobnih pristopih ni samoumevno, sem se odločila, da ti pomagam. Imam potrebno teoretično znanje in imam veliko izkušenj. Sem potrpežljiva in znam ustrezno voditi proces učenja na konkretnem primeru. Kot e-Mentor zagotavljam pravočasno odzivnost (morebitno odsotnost vnaprej sporočim), zadovoljivo in ustrezno podporo na podlagi lastnega raziskovanja, znanja in izkušenj ter prijeten in korekten odnos. Poleg tega zagotavljam strokovno usposobljenost, ustrezne pedagoške in komunikacijske kompetence ter potrebno tehnično znanje.

Ko potrebuješ pomoč pri pisanju seminarske naloge, poročila, eseja ali drugega strokovnega besedila, piši e-Mentorju. Ne le, da bosta skupaj uspešno rešila tvojo težavo, hkrati se boš naučil tudi, kako se uspešno lotiti pisanja besedila. Pridobljeno znanje ti bo v prihodnje še velikokrat prišlo prav! Več na spletni strani http://www.e-mentor.si!

ß

Miha Mazzini v svojem tonu v eni izmed kolumn:

V teh kolumnah sem že večkrat omenjal knjigo dr. Janeka Muska Psihološki portret Slovencev, ki je izšla leta 1994. Psihometrične primerjalne raziskave med narodi pokažejo, da Slovenci izstopamo po agresivnosti. Mediji seveda o tem ne govorijo, ker bi trčili ob samopredstavo, ki jo imamo o sebi, a kdorkoli je kdaj odpotoval za dlje časa v kako drugo kulturo in ob vrnitvi ni mižal, se bo strinjal. Sploh vrnitev iz osrednje Afrike je šok: nekaj prvih dni kar skačeš po pločniku, ker nasproti prihajajo v glavnem skremženi obrazi, ki so videti kot sredi notranjega prepira. Potem se seveda navadiš in ne opaziš več – saj tudi zraka ne opaziš, dokler ga ne zmanjka, tako tudi ne opaziš ravni agresivnosti slovenske družbe, dokler si v njej.

Po daljši odsotnosti sem se vrnil iz Anglije in vstopil na avtobus mestnega potniškega prometa. Živo se spomnim sleherne podrobnosti, obtičale so mi vsepovsod po amigdali in hipokampusu. Strahota, kako sem mogel! Oprostite, moram se zbrati! Evo:

Vstopil sem v avtobus in pozdravil z “Dober dan!” Šofer je razširil oči in vrglo ga je v kot. Oklenil se je volana, kot bi ga tiščal med sebe in manijaka, ki je pravkar vstopil. Takoj sem se zavedel, da nisem več v Angliji, da tu nihče ne pozdravlja šoferjev in ti ne odzdravljajo nazaj, da sem kršil nepisano pravilo, izstopil iz množice in da me je ubogi možakar uvrstil med nevarne psihotike. Če bi vkorakal z nožem ali sekiro, s katere bi še visela kaka črevca, ni problema, ljudje se radi poveselijo in prav je, da uporabijo mestni promet, namesto da bi zbijali pešce po cestiščih.

Ena napaka je vodila v drugo – hotel sem se umakniti, mu dopovedati, da nisem nevaren, da sem normalen agresiven potnik in ne prijazen norec, zato sem v tej silni nuji ponovno padel v past. Rekel sem “Oprostite!” in zdaj so me že gospe v prvih vrstah čudno gledale. Sklonil sem glavo in po mišje pobegnil čisto v zadek vozila. Izučilo me je: po tistem se za vstop v avtobus nisem več postavljal v vrsto, v kateri bi itak ostal sam in za večno zunaj, s komolci in preklinjanji si normalno izborim svoj sedež, ki ga ne odstopim nikomur, šoferja pa le prezirljivo pogledam in on me zaničljivo ošine nazaj. Skratka, uspešno sem se aklimatiziral.

Beri dalje in se nasmej preostalim prigodam ob Mihovem dnevu prijaznosti. Vredno branja in smeha!

Nekaj izsekov in zanimivih razmišljanj iz intervjuja z dr. Renata Salecl (Sobotna priloga Dela):

Ko izbira postane tako vseobsegajoča, deluje v funkciji ustvarjanja tesnobe in občutkov krivde ter nenehnega občutka, da ti ni uspelo oziroma da izbira ni bila prava. Psihoanaliza pa kaže, da večina izbir ni narejena na racionalni ravni, ampak na nezavedni, in da je hkrati izbira vezana na to, kaj posameznik misli, da bi izbrali drugi, oziroma kako bo posameznik videti v očeh družbe.

Sama pa mislim, da je ideologija izbire predvsem pripomogla k temu, da je posameznika naredila odgovornega za nekaj, za kar pravzaprav ne more biti odgovoren. Človek ne more biti odgovoren za vse dimenzije svojega življenja. Za svoje zdravje, za to, kar se bo zgodilo z našimi otroki …

Zato je stranski produkt ideologije izbire tudi simptom tega, da se ljudje ne morejo odločiti. Vedno več ljudi je, ki stojijo na razpotju vseh različnih možnosti. In tu se pojavi tudi strah izgube: ko izberemo eno možnost, izgubimo drugo.

Danes je ljubezen ena zadnjih religij. Vsak lahko pride do neke velike fantastične ljubezni, ki ga bo izpolnjevala v vseh oblikah, ki mu bo sprožala užitek, spoštovanje. Ideal romantične ljubezni ostaja. Na drugi strani pa smo bombardirani z idejo izbire.Tudi na ravni intimnega življenja se obnašamo kot potrošniki.

Že takrat je obstajala ideja, da nam bosta medicina in znanost nasploh ponujali vedno več možnosti nadzorovanja lastnega telesa. Že v dvajsetih letih prejšnjega stoletja so ugotavljali, da je samo vprašanje časa, kdaj bomo lahko vsi uporabljali rasni hormon in bomo vsi lahko idealne velikosti. Že takrat so razmišljali, da nekoč ne bo več debelih ljudi in bomo imeli idealna telesa oziroma da nam bo medicina omogočila popolna telesa. Te ideje so se ohranile vse do danes; seveda so podkrepljene še z novimi dognanji s področja genetike in nevroznanosti. Genetika ves čas daje ogromno upanja, toda dejstvo je, da se veliko tega upanja ni upravičilo. Tudi napovedi, da bomo imeli zdravila, ki bodo vezana na naš genetski ustroj, so se izkazale za preveč optimistične. Moja razlaga v projektu z dr. Moorovo je, da vera, ki jo imamo v moč nevroznanosti in genetike, sledi mitološkim veram, ki jih poznamo od vekomaj: vere v duhove, toteme, simbole, ki naj bi imeli posebno moč. Takšna mitološka verovanja v posebno moč družbi omogočajo, da se sooča z najbolj travmatičnim. To je na primer smrt, prehajanje iz generacije v generacijo, nadzorovanje prihodnosti, nadzorovanje tega, kar je nenadzorljivo. Znanost danes paradoksno postaja središče novih mitologij, s katerimi podobno poskušamo potolažiti naše strahove glede prihodnosti, in daje občutek možnosti obvladovanja neobvladljivega, predvsem smrti.

Ko imamo preveliko vero v znanost, se je treba vprašati, kaj se je ob takšni veri dogajalo v preteklosti. V sedemdesetih je Nixon napovedal vojno raku, na primer. Verjeli smo v to, da bomo lahko predvidevali, kaj se bo dogajalo na finančnih trgih. V zadnjih desetletjih smo močno verjeli v dognanja fizike in matematike; zaposlovali so jih v finančnih institucijah, da bi bili zmožni analizirati trg, kot so pred tem analizirali kaos vesolja … Toda tudi pri formulah je poleg človeški faktor, ki manipulira. Običajno poskrbi za svoj profit. Čeprav z velikim občudovanjem spremljam napredovanje znanosti v genetiki in nevroznanosti, sem skeptična do neposredne uporabe teh spoznanj v politiki, v kazenskem pravu in kriminologiji, ekonomije in študij navad potrošnikov. Bojim se, kaj se bo zgodilo družbi, ki tako zelo verjame v analize telesa, obenem pa pozablja na socialno dimenzijo družbe. Pozablja, da človek niso samo možgani, je tudi psiha, fantazma, celo področje nezavednega, ida, ki vedno intenzivno deluje. Nezavedne želje, goni in fantazme nas v življenju bolj usmerjajo kot vsa naša racionalna prepričanja. In tega se je treba začeti zavedati.