Vedno boljše =)

Začelo se je davno tega, skoraj leto dni bo minilo. Pri predmetu Obča andragogika smo se skupine študentov soočile z izzivom pisanja in snovanja projekta. Končano projektno nalogo smo kasneje nekatere skupine prijavila na natečaj Vseživljenjsko učenje in trajnostni razvoj, ki ga je organizirala Ljudska univerza Ajdovščina. Komisija je potrebovala kar nekaj časa, da ji je uspelo pregledati nekaj sto strani gradiva vseh prispelih nalog, a nas je kljub temu novica o doseženem tretjem mestu presenetila z začetkom novega leta. Projektna naloga nosi naslov Naš skupni vrt: Medgeneracijski projekt o odgovornem ravnanju z okoljem (Kokanovič, Mahorič, Melkamu, Ploštajner, Tomšič).

Danes je bila na Filozofski fakulteti podelitev nagrad treh najboljšim projektnim naloga natečaja. Hkrati smo predstavili tudi nov zbornik LU Ajdovščina, ki je nastal kot posledica natečaja, saj vključuje vsebino nagrajenih nalog ter nekaj samostojnih prispevkov. Zbornik nosi naslov Neformalno izobraževanje za trajnostni razvoj: Priročnik za delo v andragoških skupinah.

In to še ni vse. V zborniku je objavljen moj prvi strokovni članek z naslovom Mednarodno prostovoljstvo: Preko priložnosti za izkustveno učenje do uresničevanja trajnostnega razvoja. Sodelovanje pri natečaju mi je torej še nekoliko bolj odprlo vrata, saj sem lahko sodelovala tudi s samostojnim prispevkom. Ob spodbudi Nives Ličen, profesorice na oddelku Pedagogike in andragogike je bilo vse skupaj še toliko lažje.

S spodnjimi besedami sem nastali zbornik predstavila zbrani publiki.

Konglomerat.  Je kamnina, sestavljena iz zaobljenih kosov starejših kamnin, zlepljenih med seboj z vezivom. Tudi zbornik z naslovom »Neformalno izobraževanje in trajnostni razvoj« z lahkoto poimenujemo konglomerat, seveda v prenesenem pomenu. Pred nami je skupek osmih prispevkov različnih avtorjev in raznolikih tem. V njem svoje misli in ideje z nami delijo študenti, praktiki, učitelji in raziskovalci, mladi in nekoliko starejši ter hkrati družboslovci, humanisti in naravoslovci. Čeprav vsak prispevek predstavlja samostojno celoto, so med seboj le ti zlepljeni z vezivom podobnih zamisli. Povezuje jih namreč misel o medsebojnem sodelovanju vseh ljudi z namenom doseganja tudi etičnih in dolgoročnih učinkov trajnostnega razvoja.

Trajnostni razvoj. Vsekakor gre za besedno zvezo, na katero pogosto naletimo. Morda do nje čutimo rahel odpor, ker je tako vseprisotna. Ker veliko obljublja, a malo pokaže. Ker je potrebno veliko volje ter entuziazma, pa še učinek ni takoj viden. Ker ločevanje odpadkov enostavno ni dovolj, a si tega ne upamo priznati. Ste tudi vi v otroštvu čutili odpor do določene vrste hrane ali športne aktivnosti, zdaj pa je to vaša najljubša jed ali hobi? Tako bo tudi s trajnostnim razvojem. Po fazi nezanimanja zanj ga bomo vsi vzljubili. Nekateri smo ga že.

Trajnostni razvoj in konglomerat. Le kaj ju povezuje? Po prvem premisleku bi dejali pestrost. In ni naključje, da je tudi zbornik pred vami pester in raznolik.  Sestavljen je iz dveh delov. Prvi del nas navdušuje z zanimivimi razmišljanji o trajnostnem razvoju, drugi del pa nas prevzame s projektnimi nalogami, ki so bile danes nagrajene. Zbornik je namenjen predvsem študentom kot podpora pri njihovem študijskem delu in izdelavi seminarjev.

Študentje in drugi zbrani, če vam ločevanje odpadkov ne gre od rok, lahko k trajnostnemu konglomeratu naših življenj prispevate na vsaj en način. Moč je v medsebojnem konstruktivnem sodelovanju, ki se na kakršen koli način zavzema za sprejemanje vseh kultur, solidarnost med generacijami ter etične in iskrene medosebne odnose. Prispevajmo in sodelujmo tukaj in zdaj. Na faksu ali v službi, doma ali v tujini, v bližnjem društvu ali v partnerskem odnosu. Rezultat je trajnostno zanesljiv, saj bomo na raznovrstne načine skupaj povezani v konglomerat spremenjene družbe.

e-Mentor je nova pridobitev za vse, ki se izobražujete (še posebej na družboslovno humanističnem področju). Sodobno šolstvo daje vedno večji poudarek na samostojno ali skupinsko pisanje različnih strokovnih besedil. e-Mentor ti pomaga pri pisanju seminarske naloge, projektne naloge, eseja, seminarja, referata, diplomske naloge, poročila, učne priprave in drugih tovrstnih besedil. e-Mentor ti pomaga tudi pri pripravi ustne in pisne predstavitve izdelka.

Preko lastne vpetosti v formalnem izobraževanju in pripovedovanj kolegov, zaposlenih v izobraževalnih institucijah, sem ugotovila, da dijaki, predvsem pa bruci in drugi študenti velikokrat ne razumejo profesorjevih navodil za izdelavo seminarjev. Enostavno ne vedo, kaj od njih profesor pričakuje. Vem, da večina profesorjev od študentov pričakuje relativno spodoben in vsebinsko zaključen izdelek z repom in glavo in vključenimi osnovnimi univerzitetnimi standardi. Pohvala gre tistim profesorjem, ki v prvem letniku ali kasneje študentom namenijo kakšno uro za razlago navodil za pisanje seminarjev. Vendar teorija za večino ni dovolj.

Ker znanje na področju izdelave strokovnih besedil po sodobnih pristopih ni samoumevno, sem se odločila, da ti pomagam. Imam potrebno teoretično znanje in imam veliko izkušenj. Sem potrpežljiva in znam ustrezno voditi proces učenja na konkretnem primeru. Kot e-Mentor zagotavljam pravočasno odzivnost (morebitno odsotnost vnaprej sporočim), zadovoljivo in ustrezno podporo na podlagi lastnega raziskovanja, znanja in izkušenj ter prijeten in korekten odnos. Poleg tega zagotavljam strokovno usposobljenost, ustrezne pedagoške in komunikacijske kompetence ter potrebno tehnično znanje.

Ko potrebuješ pomoč pri pisanju seminarske naloge, poročila, eseja ali drugega strokovnega besedila, piši e-Mentorju. Ne le, da bosta skupaj uspešno rešila tvojo težavo, hkrati se boš naučil tudi, kako se uspešno lotiti pisanja besedila. Pridobljeno znanje ti bo v prihodnje še velikokrat prišlo prav! Več na spletni strani http://www.e-mentor.si!

ß

V razmiku nekaj ur sem dobila dva e-maila z razveseljujočo vsebino. Prva novica potrjuje uspešno opravljen prvi letnik grafologije z odlično oceno. Drugo (zaenkrat še neuradno) novico je posredovala profesorica s študija Pedagogike in andragogike ter sporoča, da je bila na natečaju Vseživljenjsko učenje in trajnostni razvoj v okviru Ljudske univerze Ajdovščina projektna naloga naše skupine z naslovom “Naš skupni vrt – Medgeneracijski projekt vrtnarjenja v šolskem prostoru” uvrščena na tretje mesto, pri čemer so razlike med prvimi tremi nalogami zelo majhne.

Zaključna misel: Lep začetek leta s pozitivnimi novicami sovpada s pridnim in angažiranim delom preteklih dni lanskega leta.

Dodatno: Tudi prvi dnevi novega leta na Finskem so bili nadvsem prijetni, zanimivi, polni izkušenj in radosti.

V četrtek, ko je luno zaznamoval prvi krajec, sem imela priložnost predstaviti svoje obširno delo javnosti. Čeprav je verjetno večino pred zagovorom strah (tokrat nisem prav nobena izjema), ga zdaj, ko je obveznost mimo, razumem kot piko na i, kot češnjo na vrhu velike in sočne blejske grmade. Ampak s tega zornega kota zagovor lahko vidiš verjetno res šele, ko je le ta za teboj.

Moram priznat, da me je mentorica presenetila s poročilom o diplomi. Delo je pohvalila z več vidikov: da je delo teoretično poglobljeno, saj med drugim obsega 55 enot literature, tako domače kot tuje, da je delo smiselno zaokroženo, pregledno ter sistematično deljeno na poglavja in podpoglavja, da delo ne zaide s področja raziskovanja, da so skoraj pri vseh poglavjih podani zaključki, ki pregledno in jasno povzamejo napisano, podajo kritični razmislek in hkrati odpirajo nova vprašanja, da je kvantitativna raziskava empiričnega dela natančno in skrbno izvedena, zavedajoč se vseh omejitev, ki jih vzorec prinaša, da je priloga zelo obsežna, vendar so v njej zapisani transkripti intervjujev slovenskih udeležencev mednarodnega prostovoljnega dela, na osnovi katerih je podana natančna predstavitev in analiza, poleg tega pa so ravno intervjuji en ključnih virov celotnega diplomskega dela, da so sklepi sistematično in vsebinsko zelo pregledno zapisani.  Verjetno je povedala še kaj, a poročilo je vsebovala predvsem omenjene ključne lastnosti naloge. Priznam, da sem bila bolj kot nad odlično oceno presenečena in zadovoljna ravno s tem poročilom, ki me je na samem začetku hkrati pomiril, da sem umirjeno opravila še zadnji, formalni del celotne zgodbe.

Po predstavitvi komisije in poročilu o diplomi s strani mentorice je sledil zagovor. Če te zanima, kako sem svoje delo branila pred komisijo, si “osnutek”, po katerem sem se orientirala, lahko prebereš spodaj:

Čeprav se v sferi prostovoljstva aktivno gibljem že deset let, šele v zadnjem času zares prepoznavam učinke svojega udejstvovanja. Že pred diplomo, v času njenega nastajanja pa še toliko bolj, sem začela razmišljati o učinkih prostovoljstva name in na bližnjo okolico ter o osebnih, neformalno pridobljenih znanjih in kompetencah. Teh vprašanj se prostovoljci velikokrat dotaknemo na različnih izobraževanjih in usposabljanjih, med drugim smo jim kar nekaj pozornosti namenili tudi v naši skupini, s katero smo se odpravili na kratkoročno mednarodno prostovoljno delo v Gvajano. V diplomski nalogi z naslovom Mednarodno prostovoljno delo kot pomemben vir neformalnega izobraževanja združujem omenjeni dve področji in proučujem njuno povezanost.

Čeprav je morda prostovoljcu relativno jasno, kaj je prostovoljstvo, je na vprašanje težko enoznačno odgovoriti. Ker ste o konceptu prostovoljstva razmišljali že pred eno uro, bi poudarila le ključni kriterij, ki razlikuje MP od splošnega prostovoljstva, to je delovanje v tujini, kar posameznikom omogoča doživetje nove izkušnje na ravni mednarodne mobilnosti, medkulturne izmenjave in medkulturnega dialoga.

Na osnovi odgovorov intervjuvancev sem ugotovila, da le ti izražajo predvsem specifičnost vsake posamezne izkušnje, zato zdaj toliko bolj razumem, zakaj je tako težko jasno opredeliti pojem mednarodnega ali splošnega prostovoljstva. Ugotovila sem dve glavni skupni značilnosti izkušenj MPD. Prva skupna značilnost izkušenj MPD je unikatnost in edinstvenost, druga skupna značilnost pa je, da je izkušnja MPD izredna priložnost za udejanjanje neformalnega izobraževanja in učenja na več ravneh.

Med neformalnim izobraževanjem in mednarodnim prostovoljstvom lahko najdemo vsaj naslednje vzporednice: oboje poteka v pol/organizirani obliki in v raznolikih okoljih, posredujejo in organizirajo ju organizacije civilne družbe, oboje je obče dostopno in temelji na prostovoljni udeležbi ter notranji motivaciji udeležencev. Obe področji omogočata pridobitev ključnih kompetenc, znanj in spoznanj ter močno prispevata k osebnostnemu razvoju prostovoljcev, delno pa tudi k izboljšanju možnosti za zaposlitev. Temeljita na družbenem vključevanju in aktivni participaciji, zato lahko mednarodne prostovoljce skoraj brez obzira obravnavamo kot aktivne državljane. Zanju je značilna vpetost v lokalno okolje ter izkustveno učenje, za MPD pa še učenje preko medkulturne izmenjave in srečanja z drugimi kulturami. Pri obeh je močno prisotno medsebojno sodelovanje, zato se kaže velik poudarek na dialogu in komunikaciji, ki je bolj osebne narave. Poleg tega udeleženci v veliki meri vsebino oblikujejo v sodelovanju z organizatorjem ali pa le ta v osnovi izraža njihov interes.

Neformalno okolje, v okviru katerega se vrši MPD, je tako pogoj za uspešno uresničevanje idej vseh vključenih akterjev in omogoča intenzivno izkušnjo neformalnega učenja. MPD pa še toliko bolj odpira nove poglede in svetove ter večinoma prispeva k prepoznavanju lastnega položaja v sodobni družbi.

Zbrani osebni podatki o udeležencih MPD nam prikazujejo profil in delno tudi pretok slovenskih udeležencev MPD. S kvantitativno raziskavo sem prišla do naslednjih ključnih ugotovitev:

• najbolj močni organizaciji na področju MPD v Sloveniji sta Zavod Voluntariat (36,3%) in Mladinsko informacijski center (24,6%);
• večino udeležencev (75%) je ženskega spola,
• največ udeležencev (63,3%) zastopa kategorijo mladih, starih med 15 in 30 let, med njimi je dobra polovica študentov (32,4%), slaba četrtina pa dijakov,
• zanimiv je podatek, da se določen delež MPD udeležujejo tudi starejši od 30 let (13,5%),
• znotraj skupine študentov ugotovimo, da je večina (60,7%) prostovoljcev družboslovno in humanistično orientiranih, 32,4% je naravoslovnih študentov
• največ udeležencev MPD prihaja iz Osrednjeslovenske regije (37%), od tega je 22,7% udeležencev iz Ljubljane, sledi ji Gorenjska regija (10%),
• največ udeležencev MPD deluje v evropskih državah (59,5%), dobro petino (22,4%) MPD opravlja v Afriki, slabo desetino (9%) pa v Južni Ameriki,
• velika večina prostovoljcev opravlja kratkoročno MPD (83,7%; do dva meseca),
• dve tretjini (64,5%) udeležencev se je udeležilo skupinskega MPD, ena tretjina (35,5%) pa se je na MPD odpravilo individualno.

Vedno bolj se zavedamo, kakšno vrednost prinaša udejstvovanje na neformalnem področju, še posebej v prostovoljstvu. Tudi sama to zagovarjam in podpiram, vendar nisem povsem zadovoljna z ugotovitvijo, da je premalo raziskav usmerjenih na proučevanje učinkov aktivnosti mednarodnih in drugih prostovoljcev na preostale vključene akterje, predvsem bi bilo zanimivo vedeti, kako pomoč in prispevek prostovoljcev razumejo neposredni prejemniki pomoči v tujini in tuja lokalna skupnost sama. Opazila sem, da se mednarodni prostovoljci s tem vprašanjem nemalokrat soočamo, in sicer tako pred odhodom v tujino, v času delovanja kot tudi po prihodu domov. Zaenkrat vsaj sama nanj še nimam jasnega odgovora.

ß

Čeprav malo izven konteksta, želim zapisati še naslednjo misel. Sociologi naše generacije se vsaj proti koncu, ko je, logično, vsak bezal v svojo smer, nismo več toliko družili, razen (logično) po manjših skupinicah. Zanimivo pa je, da lahko vsaj za tiste, ki jih srečujem mimogrede ali po dogovoru, rečem, da sem jih vesela. Če ne drugega se znamo prav fletno, po sociološko pogovorit. To pa je zame velika vrednost (kako le ne bi bila?).
Čeprav, priznam, še vedno ne vem, zakaj sem se odločila za študij sociologije, se danes vedno bolj zavedam vpetosti, morda celo pripadnosti in povezanosti s krogom sociologov. Nepričakovano ugotavljam, da se (počasi) vedno bolj identificiram s področjem sociologije, kar pomeni tudi to, da vedno manj sramežljivo povem, kaj (sem) študirala. Končno!, pa vendar super, kajne?

O plonkanju sem se pred časom na blogu že razpisala. Vendar ko sem septembra opravljala še zadnji izpit za prvi letnik, sem bila zopet močno začudena (bolj zgrožena) nad stanjem v predavalnici. Zato o zame pereči temi še naprej razmišljam, morda tokrat nekoliko bolj s sociološkega vidika. Sprašujem se, kaj s plonkanjem pridobimo oz. izgubimo?

Prispevek se nanaša predvsem na tiste profesorje (obeh spolov), za katere je očitno, da na takšen ali drugačen način dopuščajo prepisovanje med izpitno obveznostjo. Kot primer lahko navedem dva resnična (in verjetno ne redka) dogodka pri dveh letošnjih izpitih: pri prvem sem s pisanjem izpita končala relativno kmalu in ker sem sedela na sredini vrste, nisem pa želela motiti tistih, ki še pišejo, sem le sedela in opazovala dogajanje v predavalnici. Veliko pogledov je bilo usmerjenih predvsem navzdol h kolenom ali k sosedom, in ti pogledi so bili tako zelo očitni, da jih tudi najbolj slep ne bi spregledal. V celi uri pisanja pa je profesor presedel le eno študentko iz zadnje vrste v prvo z besedami, da ji ne bi želel vzeti izpita. Drugi primer je veliko bolj tragikomičen, saj je profesor že skoraj ob koncu pisanja izpita prišel do študenta ter predlagal, daj, bova z izpitom končala, da ne bo vse »copy paste«! Nisem vedela, kaj naj si sploh mislim! In priznam, tudi študentje se takšnim izjavam le potihem smejijo, saj vedo, da so njim v prid, a hkrati v njihovih pogledih in nasmihanju začutim vprašanje, kaj se profesor gre, mar nismo na fakulteti?

V prvi vrsti se torej zopet osredotočam na vlogo profesorja kot tisto avtoriteto, s katero študentom in v družbi ne le vzbuja (straho)spoštovanje (ga res?), ampak predvsem predstavlja vsaj določen vzor študentom. Ker gre v mojem primeru za študij pedagogike in andragogike, bi morali o zgledu še toliko bolj razmisliti. Kaj študentom pedagogom sporoča profesor s svojimi ne/ravnanji in pedagoškim ne/pristopom? Sama menim, da profesor z relativno namernim dovoljevanjem prepisovanja pri izpitih ne škodi le sebi, temveč tudi študentu in družbi kot celoti. Sam vsaj posredno nosi posledice svojega nepoštenega ravnanja, če ne drugače morda zvečer ne more spati ali pa ga neprestano boli glava. Z določenega zornega kota profesor (dolgoročno) škoduje študentu, saj ga s svojimi dejanji podpira v njegovi lenobi in dovoli nepoštena dejanja. Mar je takšen (pedagoški) pristop dobra popotnica za posameznikov osebni razvoj?
Po drugi strani profesorjem škode, ki si jo naredi študent sam, ne moremo pripisati, saj študent sam nosi odgovornost za svoja lastna ravnanja. To je enkrat ena. Je pa res, da so študenti in prisotni pod vplivom že močno usidranega slovenskega razmišljanja, kjer odločitve in ravnanja tistih profesorjev, ki ne/posredno dovoljujejo takšno in drugačno prepisovanje hodijo z roko v roki z naslednjo klasično slovensko miselnostjo. Gre za dejstvo, da poštenost ni vrlina, ki bi jo bilo vredno spoštovati. S poštenostjo človek tako ali tako ne bo veliko dosegel. Dokazov o slovenski nepoštenosti in nepravičnosti mi verjetno ni potrebno posebej podajati. Med drugim se mi pri dokazih v mislih poraja že samo vprašanje, ali so profesorji do svojih položajev prišli po pošteni in pravični poti? Pa dobro, saj veliko ljudi do svojih položajev ni prišlo na pošten način, bi verjetno odgovoril tipičen Slovenec. Kakorkoli, vse te prevare, pa naj bodo velike ali male (kot primer plonkanja), naj bodo vzete iz ožjega družbenega ali širšega političnega sveta, predvsem, pa njihovo zavedno dopuščanje ohranja status quo v (slovenski) družbi. Fakulteta torej ne le z vsebinami, ki jih posreduje prejemnikom, ampak tudi z zgledom njenih izvajalcev še kako ohranja sedanje družbeno stanje. In poglavitna naloga (predvsem osnovne, vedno bolj pa tudi srednje) šole je ravno to, ohranjanje večinskega, čim manj družbeno spornega in nasprotno čim bolj družbeno prilagojenega stanja. Kar hkrati pomeni tudi reprodukcijo in ohranjanje nepravičnosti, saj je le ta v slovenski družbi glede na številne javne in zasebne afere dobro tolerirana. Gre za stranski produkt vzgoje in izobraževanja, ki pa so jo deležne vse generacije mladih. Sprašujem se, kdaj že mladi ponotranjijo takšno miselnost? Očitno že zelo zgodaj, verjetno veliko pred prestooom praga fakultete.
Nekateri profesorji torej odlično sledijo utečenim nenapisanim pravilom igre, kjer pa se pošteni človek lahko ne znajde najbolje. Pravzaprav pošteni študent lahko velja celo za manj iznajdljivega in manj pogumnega, kar ga lahko veliko stane, na primer leto pavziranja. Torej porabi več časa in energije, predvsem pa vloženega lastnega truda za približno enak dosežek kot nepoštenjak. Smiselna opazka je, da verjetno ni študenta, ki bi zaradi plonkanja tako ali drugače napredoval v višji letnik. A bi si glede na eno leto opazovanja in sodelovanja z mlajšimi kolegi sama upala trditi, da je kar nekaj študentov v posameznem letniku, ki so letnik opravili skoraj izključno na osnovi (večine) preplonkanih izpitov.

Moje osebno mnenje je, da profesorji, predvsem pa pedagogi na pedagoških študijskih usmeritvah pri študentih s svojim zgledom puščajo relativno močan pečat, ki pa žal ni takoj merljiv. Menim, da bi vsaj na fakultetni ravni lahko imeli doktorji in magistri vsaj toliko poguma v svojih lepih hlačah, da bi s spoštovanjem fakultetnih pravil ter z malo več poštene pazljivosti vsaj približno prispevali k zmanjšanju že vzpostavljenega sistema družbene nepravičnosti. Sem prevelika idealista, če si zaželim, da bi bila to tudi vizija odgovornih?

Ne vem ali naj zaključim z naslednjo mislijo ali ne …  Morda bolj pedagogom in študentom v razmislek glede zahtevnosti programa. Gre za dejstvo, da sem sama prvi letnik prve bolonjske stopnje pedagogike in andragogike kljub številnim osebnim aktivnostim, obveznostim na primarnem faksu sociologije ter dodatnem zasebnem študiju grafologije, občasnem študentskem delu, a hkrati z relativno normalnim socialnim življenjem in nekaj potovanji letnik uspešno zaključila z vsemi opravljenimi obveznostmi. Brez prepisovanja in plonkanja. Nekaterim kolegom sem rade volje pomagala in jim kaj razložila. Že res, da sem starejša od večine kolegov, tudi nekaj družboslovnega znanja imam že za seboj (za katerega vedno bolj ugotavljam, da me preplavlja v razmišljanju in se vedno bolj useda v meni), pa vendar sem do rezultata prišla sama brez bergel v obliki plonka. Predvsem pa sem morda tisti nezaželeni člen v družbi, ki se ne giblje v toku z utečenimi tirnicami, saj sem do svojega rezultata prišla po pošteni in pravični poti, za nameček pa letnik končala z najvišjim povprečjem te generacije, pa se zanj niti nisem posebej trudila. Ravnokar sem prišla do potrditve, da tudi s poštenostjo lahko (vztrajno) prilezeš do cilja, morda celo do višjega kot si si na začetku predstavljal. Gre za izjemo, ki potrjuje pravilo? Močno upam, da ne in da slovenski narod še da kaj na pošteno in pravično ravnanje.

Pred približno tremi tedni sem v sobi pridobila nov delovni prostor. Doma narejena rumena mizica zaseda prostor pod drugim oknom in je namenjena predvsem za pisanje diplome. Rada vidim, da je delovni prostor zaseden, saj to trenutno pomeni, da Matevž kravžla možgane in sestavlja besedilo diplomskega dela. Ker soba ni največja, mizica sicer zapira dostop do ene omare in enega predala, a ju ne uporabljam tako pogosto, da bi bilo le to moteče.
Mizico je naredil Matevž s pomočjo obeh očetov, malo sem pri barvanju in brusenju pomagala tudi sama. Pravzaprav sem s čopičem v roki prav uživala, nad nastajajočo podobo pa sem bila vedno bolj navdušena. Nastala je po meri narejena retro živo rumena delovna mizica, ravno pravšnje velikosti za monitor, tipkovnico, miško in nekaj papirjev. Za boljšo predstavo dodajam tri fotografije.

ß

ß

Diplomca gre proti koncu. Po dovršenem teoretičnem delu sem nadaljevala z zelo obsežnim empiričnim delom. Po nekaj dneh vztrajnega pisanja je tudi le ta končan. Vseh 90 strani sem dala v pregled in komentar mentorici, tako da po včerajšnjih govorilnih urah lahko zapišem, da me do končane diplome čakajo le še nekateri elementi: povzetek s prevodom, uvod z raziskovalnimi vprašanji (idr.), nekaj grafkov, sklepi in zaključek, ureditev obsežne priloge ter nekaj tehničnih dodatkov in popravkov (naslovnica, izjava, posodobljeno kazalo in literatura ipd.). Hkrati pa moram paziti, da število strani (brez priloge) ne bo preseglo stotico (čeprav že zdaj vem, da bo šlo vsaj malo preko).

Kaj pa zdaj? Vse kaže, da to poletje ne bo tako razgibano kot večina do zdaj. V juliju bom očitno malo delala, konec koncev se je nekaj prednostnih nalog končno sprostilo, tako da v ospredje lahko pridejo nekatere druge prioritete. Delo trenutno sicer ni glavna prioriteta, saj je le poletje – in poleti se hodi naokoli. Do Romunije me čaka še nekaj hladnejših dni v pisarni ter nekaj vročih dni prelestne Ljubljane, skok v Grosuplje k Romom, kakšen kolesarski izlet in kuharski utrinek, vsaj ena dobra knjiga, vsekakor pa tudi še dan ali dva za dokončanje začetega – diplome (in grafologije).

In kaj potem? Ko so me v srednji šoli za razredni časopis vprašali, kje se vidim čez 30 let, moj odgovor na nek način ni bil najbolj zgovoren. Najprej sem bila nad njim tudi sama presenečena, a sem ogotovila, da je moja nevednost dejstvo in me spremlja večino dni. Do zdaj se še nisem opredelila na neko ozko področje. Ali je to dobro ali slabo, ne vem. Morda je razlog v tem, daimam veliko interesov (in sposobnosti), zato enostavno ne vem, na katero področje bi se specializirala. Po drugi strani je to lahko velika prednost zame, saj ponuja možnost opravljanja veliko (raznolikih) del in širjenje znanja (in izkušenj) na več področjih. Čeprav zaradi “nevednosti” delujem bolj nesigurno in morda zmedeno, imam pri sebi relativno jasno (na svoj način) postavljene cilje, ki bi jih nekoč želela uresničiti. Sicer se pa cilji z novimi izkušnjami preoblikujejo in spreminjajo skorajda iz dneva v dan. Kaj me čaka čez mesec ali leto dni, enostavno ne vem. Lahko si mislim, lahko načrtujem, a ničesar ne morem zagotovo trditi. Tako sebe kot druge prepuščam valovom začarane nevednosti.

Opazujem. Se pogovarjam. Berem forume in skupinske e-maile. Ugovotitev je sledeča: šolski sistem ima prenizke kriterije, kar vodi v nizko kvaliteto, študenti pa sistem v polnosti izkoriščajo. Napisano se nanaša samo na družboslovno področje študija; priznam, da nimam nobenega vpogleda v način delovanja naravoslovno usmerjenih fakultet.

Vem, da so tudi pred petimi leti nekateri študentje izpite preplonkali. Vedno se najde nekdo, ki na takšen način pride relativno lagodno skozi štiri leta. Izjeme pač potrujejo pravilo. Občutek imam, da je pred leti večina izpite opravljala na podlagi lastnega znanja, ne izključujem bežnega pogleda k sosedu, pa vendar brez večjih prepisovanj.  Če ne drugega je pri pisanju izpita vsaj v prvih dveh letniki profesor skoraj vedno imel vsaj enega spremljevalca; včasih se je po predavalnici med izpitom sprehajalo tudi po pet opazovalcev. Takšen nadzor vsekakor onemogoča koletkivno, pa tudi posamično plonkanje.

Letos sem opravljala prvi letnik rednega dodiplomskega študija, kar pomeni, da sem se vključila v generacijo letnika 1990. Pet let starejša sem od večine sošolcev, čeprav sem presenečeno ugotovila, da nas je starejših relativno veliko. Pri opravljanju izpitov v prvem semestru še nisem imela tega občutka, ki me preveva sedaj. Kar ne pomeni, da študentje niso bili pogumni že na samem začetku; za nekatere celo vem, da so celotne izpite preplonkali, a sem takrat mislila, da so le ti izjeme. Danes vem, da je takšnih študentov, ki plonkajo brez sramu in brez zadržka, relativno veliko, plonkci so različnih velikosti, od majhnih do velikih (A5 in A4), ponavadi en sam, četudi velik plonkec ni dovolj.

Vem, študentov na enega profesorja, še posebej v prvem letniku, je preveč za relativno kvalitetno izvedbo pouka. Vem, sistemsko nismo kos številu vpisanih, saj nas je (preveliko) povpraševanje iznenada presenetilo, rigiden šolski sitem pa se le težko prilagaja ter se z zamudo odziva na današnje potrebe, ki so pravzaprav že včerajšnje. Kljub temu menim, da si noben profesor ne bi smel dovoliti tolikšnega prepisovanja, šušljanja in očitnega plonkanja med izpitom. Tega je enostavno preveč. Poudarek gre na OČITNO plonkanje; sama sem med izpitom opazovala študente naokoli in nisem vedela ali naj se smejim ali jezim, profesor je vsekakor ostal indiferenten (apatično neopredeljen).

Ne rečem, da je teoretično znanje, ki ga pridobimo  pri posameznih predmetih, zlata vreden. Zavedam in strinjam se, da so nekateri izbori snovi enostavno neprimerni, vendar je po drugi strani nekaj tudi “uporabnega” znanja. Bolj kot praktične veščine univerzitetni (družboslovni) faks daje širši vpogled na področje, ki ga posameznik študira. Znanje postane ovrednoteno predvsem kasneje, ko posameznik začne sam (aktivno) delovati na svojem področju. Zato menim, da se je nekatere stvari enostavno potrebno naučiti, konec koncev to študenta spodbuja k mentalni aktivnosti, k ohranjanju spomninskih sposobnosti, pa tudi k razmisleku o družbenih pojavih.

Seveda ne morem mimo vprašanja, kakšne študente producira trenutni šolski sistem, natančneje nekatere družboslovno usmerjene smeri? Strinjam se, študenti so pametni, da luknje v sistemu izkoriščajo. Zakaj bi se trudili, če le to sploh ni potrebno, posameznik pa kratkoročno gledano pridobi oceno, ki ga vodi k uresničitvi zadanega cilja, to je narediti letnik. O dolgoročnih posledicah se marsikateri študent ne sprašuje, seveda mu je čisto vseeno, saj mu trenutno ne/osvojeno znanje ne predstavlja ničesar. Izpiti ne predstavljajo več izziva osebne pripravljenosti in sposobnosti, temveč po drugi strani morda še večji izziv, kako na najlažji način dobiti (najboljšo) oceno. Konec koncev posameznik opravi faks in na koncu diplomira. Šele takrat bo UPAM da, spoznal, kakšno medvedjo uslugo si je naredil.

Študentov res ne morem kriviti, da prekomerno prepisujejo in plonkajo. Na nek način so toliko pogumni, da si upajo na prepovedan (in lahkoten)  način priti do cilja. Dvomim, da imajo po končanem letniku občutek lastnega zadovoljstva, da so nekaj dosegli, da so nekaj izpeljali. Sigurno so srečni, da je ena (nepomembna) stvar za njimi in se lahko sedaj do onemoglosti posvetijo svojim interesom ali pa se samo zabavajo (karkoli že to za njih predstavlja). Morda sem staromodna, morda se že kaže razkorak v generaciji, ko mlajših s tega stališča ne razumem (čeprav nimam niti lastnih otrok, kaj šele vnukov). Na nek način tudi sam šolski sistem niti ni tako slab. Problem vidim v profesorjih, kjer njihova primarna vloga pravzaprav ni pretirano cenjena. Bolj so pomembni njihovi raziskovalni dosežki kot s trudom pridobljen pedagoški znoj. Če bi se profesorji posvetili svoji primarni vlogi, to je biti profesor, in jo izpolnjevali vsaj približno kakovostno, ali pa bi svojo pozornost na nepridiprave usmerili vsaj med izpitom.

Neizpolnjene naloge profesorjev, premajhen nadzor pri izpitih, neprimerno izbrana snov, pa tudi apatija študentov vodi v nekvaliteten študij in v nekvalitetne diplomante. Upam, da vsaj ljudje ostanejo relativno “kvalitetni”. O kvaliteti diplom pa (zopet) kdaj drugič.

ß

ß