Vedno boljše =)

06/11/2010

Gremo mi po svoje

Vloženo v: Dogodki,Filmi,Fotografija — Vedno boljse @ 11:29

Te in prihodnje dni smo in bomo taborniki napolnili kar nekaj kino dvoran. Včeraj je namreč v ljubljanskem Koloseju in v drugih večjih slovenskih mestih začel igrati film Mihe Hočevarja z naslovom Gremo mi po svoje. Mladinski film so označili za komedijo, kar lahko po glasnem smehu dvorane brez dvoma potrdim. Tudi sama sem se sproščeno in glasno nasmejala različnim komičnim pripetljajem.
Postavitev filma v kontekst poletnega taborjenja pripravi okvir za zgodbo, ki pa se ne razvije tako močno kot bi se morda lahko. Zgodbo pravzaprav predstavljajo komični izseki dogajanja med člani taborniškega rodu Zviti svizec, zaplete pa se predvsem s prihodom športno-kulturno-rekreacijskega društva,  ki svoj tabor postavi nasproti taborniškemu.
Ves film je postavljen v naravno okolje, snemali so ga v Bovcu, na Pokljuki, Kaninu, Mangartu, pa tudi na Zelenici in v okolici Ljubljane. S postavitvijo zgodbe v naravo se je film razbremenil okov zidov, ki smo jih v slovenskih filmih vajeni, pridobil pa dodatno privlačnost, sa so pokrajinski posnetki več kot odlični. Morda ravno zato film tako sproščeno “diha”, pa tudi igra ni zategnjena, ampak tekoča, brez klasične tišine in doglih (monotonih) prizorov. Morda pa je taborništvo z Zrnecem na čelu tisto, kar film naredi privlačen, pa tudi humoristično zabaven. Poleg vsega mladi igralci prepričljivo odigrajo svoje vloge, z dialogi in (nevmesnimi) pripombami prispevajo k humorju in dinamiki filma.
O tem ali je taborniško življenje prikazano v filmu vsaj približno realno ali ne, bi vsak rod na osnovi svojih dolgoletnih izkušenj povedal svojo zgodbo. Vsekakor so liki, pripetljaji in dogodki karikirani do te mere, da pri občinstvu vzbudijo vale smeha. A vendar močno upam, da se na taborih ne poje toliko čipsa, da je poleg zmedene starešine s svojimi problemi in dveh ubogljivih nemočnih vodnikov na taboru še kakšen starejši (in odgovoren) več, da otroci od doma ne prinesejo toliko elektronskih igračk, da se na taboru ne porabi toliko balonov, da tabor ni preveč razpuščen, ampak je večji poudarek na programu in tudi varnosti in še kaj. Zanimivo pa bi bilo na taboru vpeljati nov (netaborniški) večer, kjer bi za GGje organizirali ples. Morda bi bil tabor deležen večjega obiska?
Gremo mi po svoje je preprost, humoren, dinamičen in dober film, vreden ogleda. Predvsem naj se ob njem nasmeje čim več taborniških in skavtskih obrazov ter morebiti celo dobijo kakšno idejo za popestritev poletnega programa. Vsi preostali pa prav tako vabljeni k ogledu, saj mislim, da film lahko prepriča gledalca, če ne drugače z izvirnimi šalami in situacijsko komiko.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

Pa še trailer:

29/10/2010

An education = šola za življenje

Vloženo v: Filmi — Vedno boljse @ 23:06

Na spletni strani European Film Award sem si ogledala trailerje filmov po izboru publike. Med vsemi se mi je na hitro najbolj dopadel angleški film An Education. Izbira je bila odlična, zato sem kar oddala glas za omenjeni film. Ker me je prepričal, čeprav bi me morda tudi kateri drug. Dobra igra, zanimiva vsebina, super izbor glavne igralke (Carey Mulligan),  že znano, a velikokrat pozabljeno sporočilo, dobra postavitev kadrov se ujema tudi z glasbeno komponento. Film me je prepričal, da sem zgodbi verjela vse do zadnjega, ko le pride do preobrata.

Kdor laže celo življenje in je to celo glavni del njegovega poklica, (p)ostane lažnivec v še tako intimnem in prijateljskem odnosu.

Izkušnje v življenju dajo več kot formalna izobrazba. A je tudi slednja pomembna (še posebej, če si tega želiš).

17/05/2010

Prijeten konec tedna

Vloženo v: Faks,Filmi,Naokoli,Okolje,Razmišljanja,Vsakdanje stvari — Vedno boljse @ 16:46

V petek sem si z Matevžem v Kinodvoru ogledala film The Cove, v slovenskem prevodu Skriti zaliv. Film je dokumentarne narave ter prikazuje pokol delfinov v nekem japonskem mestu, kejr za pokol nihče ne ve. Aktivisti za ohranjanje delfinov izven ujetništva so se zbrali skupaj ter angažirano in iznajdljivo izpeljali projekt opazovanja skritega zaliva ter krutega dogajanje v njem. Posnetke in ostalo gradivo so uporabili tudi v namen tega dokumentarnega filma, ki ni le vsebinsko zanimiv, ampak je prava akcijska in avanturistična zgodba. Aktivistični projekt razkrinkanja pokola dalfinov je vsekakor tehnično zelo dovršen, skupaj sodelujejo strokovnjaki z različnih področjih, snemalna oprema je vrhunska, nočne akcije pa razburljive, mimo političnih konferenc in dogajanja na njih seveda ne moremo. Film vsekakor priporočam vsakemu, če te še nisem prepričala, te morda prepriča dejstvo, da je film pobral oskarja za najboljši dokumentarni film 2010 ter še preostalih 59 nagrad. Še opis s strani Kinodvora:

Zaspana morska laguna na japonskem obrežju skriva strašno skrivnost, ki jo je skupina neustrašnih posameznikov odločena razkriti svetu.

Mestece Taiji se na prvi pogled zdi delfinji raj, vendar se v odročnem zalivčku, ograjenem z bodečo žico in grozečimi napisi, skriva mračna realnost. Pod krinko noči se v tem zalivu japonski ribiči, ki jih podpira milijonska industrija vodnih zabavišč in trgovanja z delfinjim mesom, spuščajo v neverjetno okruten lov. Nikomur še nikoli ni uspelo pogledati onkraj bodeče žice, saj celotna lokalna in celo nacionalna birokracija naredi vse, kar je v njeni moči, da bi skrivnost zaliva ostala skrita za vse nepoklicane.

Rezultat njihovih napol legalnih naporov je pričujoči film: provokativna mešanica raziskovalnega novinarstva, ekološke pustolovščine in nepozabnih podob, ki se naposled izteče v obupan poziv na pomoč.

Ja, mesa že tako ali tako ne jem, včasih sem pojedla kakšno ribico, ampak počasi (če že ni) bo tudi temu konec. Pri prehranjevanju morskega življa je problematično predvsem to, da velike ribe (deflin, tune …) vsebujejo veliko živega srebra, ki je seveda nevaren in lahko povzroči zastrupitev, predvsem pa različne napake pri zarodkih. Zato nosečnicam priporočajo izogibanje morski hrani, predvsem tuni.

Dopoldanska sobota je minila v lahnem delu in opravljanju nekaterih bolj ali manj nujnih stvari, med drugim tudi pisanje projektne naloge. Naredila sem “zasilo”, tako da sva ob poldnevu pojedla instant nudle z zelenjavo in drobtinami. Popoldne pa sva se odpravila proti Metnaju, kjer smo (zopet) praznovali, tokrat tri rojstne dneve. Ja, srečanja in zabave pri kolegu na vikendu so fajn. Kar nekaj poznanih obrazov (in še več neznanih), zabavni trenutki, druženje predvsem s kolegi iz gimnazije, roštilj hrana (še dobro, da k čevapom paše ajvar ter da je bilo že pozno zvečer). Nekaterim trenutkom sem se res nasmejala, bolele so me mišice. Vsako druženje se enkrat konča. Čakala me je še nočna vožnja domov in mrzla postelja. Ugodovitev oz. vprašanje večera: kako je možno, da mi smrdi spodnja majica po cigaterih, ko smo vendarle bili ves čas zunaj in tudi krog ljudi, s katerimi sem se večinoma družila, nima kadilskih navad? No, že res, da so preostali kadili, pa vendar … smrdeli niso lasje ali pulover, ampak spodnja majica!??

Maj je čas, ko se vrstijo takšna in drugačna srečanja. Z Matevžem sva odšla še na obhajilo, Pri Peclju so nas relativno v redu postregli. Okolica je res fajn, le da imajo preveč prostora in zato tudi veliko različnih skupin ob istem času. Natakarji so malo zmedeni, a se trudijo. Pomankljivost je ta, da so nam najprej prinesli glavno jed, šele nato pa priloge. Tako so se postrvi in zrezki že skorajda ohladili, ko so na mizo prišli štruklji in krompir.
Nedeljsko popoldne je minilo v pisanju zanimive projektne naloge. Včasih je potrebno narediti tudi kaj za faks.

15/03/2010

Minuli dnevi

Vloženo v: Filmi,Fotografija,Kolesarjenje,Naokoli,Vsakdanje stvari — Vedno boljse @ 23:06

Neuspešno printanje, predavanja, Osebna prtljaga, predavanja z enako vsebino pri drugem predmetu, obdelava fotografij, fotografski natečaj, kolesarjenje v Ljubljano, poslana pošta, Čolnarna, Čolnarna, kolesarnjenje domov, after taborniški sestanek, levi kolk, vročične mišice, grafologija, Romunija, kopalnica, na hitro pospravljena soba, cunje, posoda, polenta in čaj.

14/02/2010

Variety

Vloženo v: Filmi,Kuhinja,Naokoli,Vsakdanje stvari — Vedno boljse @ 22:49

Počasi se približujem koncu študijskih počitnic, jutri se namreč že začnejo predavanja letnega semestra. Kljub temu imam še eno obveznost, še en kolokvij. Zopet se spustščam v nove vode in usvajam še nekaj novega znanja (ki ga veliko kmalu tudi izpuhti, a upam, da bistvo ostane). Takšen je pač naš šolski sistem in s tem v normalnih mejah ni nič narobe, če ne drugega, vsaj urimo možgane, nekaj pa tudi vendar le odnesemo. Za tokratnji predmet vem, da je snov zanimiva, aktualna, kritična.

Zadnji dnevi so bili relativno normalni, nič posebej drugačni, a na nek način je tako ali tako v vsakem dnevu  nekaj posebnega. Navdušena nad tekom na smučeh, sva z Matevžem želela kupiti potrebno opremo, a sva domov prišla razočaranih pogledov. Vse trgovine so izropane, v zadnjih treh dnev je pošla vsa oprema. Če kdo išče opremo, je bilo v petek stanje naslednje: Hervis – nekaj smuči (z ali brez vezi), trije modeli čevljev različnih številk (vse skupaj 6 parov in mislim, da ne letošnjih modelov), nekaj dragih palic; Interšport te opreme sploh ne ponuja; Šport 2000 je ostal bre vsega in po besedah prodajalca novih okrepitev letos ne dobijo; Alpina v Diamantu (BTC) ima še največ izbire, vsaj kar se tiče čevljev, najde se tudi nekaj palic in smuči, ki pa so večinoma enake velikosti, kar pomeni, da izbire ni veliko, po besedah prodajalke, še ne vejo (si pa močno želijo), ali dobijo kaj nove robe v naslednjem tednu, zato nama je predlagala, naj pokličeva v trgovino, hkrati tudi ne ve, kako je z zalogo po drugih trgovinah v Sloveniji. Poleg izropanih trgovin naju je presenetila tudi skupna cena opreme, saj sva glede na informacije iz forumov pričakovala  nekoliko bolj ugodne ponudbe. A dejstvo je, da je povpraševanje tolikšno, da bi cene lahko še dvignili, pa bi še vedno veliko prodali. O kakšnih posezonskih akcijah zaradi tolikšnega snega ni nič slutiti. Hkrati tudi močno dvomim, da bo letos sploh kakšna akcija opreme za tek na smučeh. Kakorkoli, midva še nisva obupala, saj si še to sezono želiva pretegniti mišice in dobiti nekaj kondicije, zima in količina snega nam je letos res naklonjena. V kolikor nama načrt ne uspe, pa bova ob staljenem snegu čimprej preklopila na kolo, malo se lahko razmigava tudi na kakšnem plesnem tečaju.

Ker nama danes žal ni uspelo si izposoditi opreme, da bi se še enkrat prepričala in potrdila najino prvo navdušenje nad tekom na smučeh, sva se podala na kratek izlet, in sicer na Sv. Jakoba nad Katarino. Pot je shojena, nekoliko drsi, sprehajalcev je kar nekaj, okolje je simpatično, pot je lahka. Škoda le, da ni bilo takšnega sončka kot včeraj.

Včeraj in danes sem/sva bila tudi kuharsko razpoložena. Včeraj sem naredila tri manjše kolače – kokosovega, borovničevega in malininega, danes pa sva napekla kar nekaj kukijev s šokolado in kokosom, zadnjih par je vsebovalo še rozine. Tako bo imel Matevž v pisarne nekaj za prigriznit. Pa še domače je. Jah, zopet nisem nič fotografirala, morda mi uspe jutri.

Za konec dneva sva si pogledala še film Up In The Air. Simpatičen, lahek, dobra zasedba, zanimiva in aktualna tema. Čeprav rada potujem, ne vem, če bi bila kos neprestani menjavi lokacij, kaj šele odpuščanja ljudi.

Spancu naproti … naberimo si novih moči, tako bo teden lahkotno minil, mi pa bomo polni energije. Have a nice day!

02/02/2010

Počitnice

Vloženo v: Dogodki,Filmi,Naokoli,Vsakdanje stvari — Vedno boljse @ 19:39

Imela sem kar nekaj alinej, kaj postoriti, kaj narediti, česa se udeležiti in tako naprej. Danes sem obkljukala tiste alineje, ki so že opravljene, da vidim, koliko stvari mi še ostaja. Prav vesela sem na izidom, da sem napravila skoraj same kljukice, kar pomeni, da sem v teh dneh opravila kar nekaj stvari.

Imela sem pravzaprav krajše počitnice! Čeprav sem želela narediti kakšno grafološko analizo, poiskati še nekaj literature za diplomo, mi telo ni dopustilo, da bi se lotila česarkoli miselnega, saj je dobra dva tedna učenja več kot dovolj dober razlog, da si tudi možgani privoščijo malo miru in sprostitve. Tako … uživala sem v sankanju, kjer smo nardili fake bob stezo in nismo uporabili navadnih sani temveč armaflekse v vrečah za smeti (oglej si spust na spodnjem filmčku), po zimskem rajanju je prav prijetno pasala savna, po izpitih sem si ogledala tri filme (Dirty Dancing, It’s Complicated, The Boys Are Back), nakupila nekaj artiklov oblačil na razporodajah ter nujno potrebne superge (ki žal niso rjave barve), pospravila kakšno stvar po hiši in sobi. Napisala sem še nekaj e-mailov, zobar mi je uspešno zamenjal dve plombici, uživala sem tudi na sončku in kavici, danes sem spekla rolado za očkov rojstni dan, ki pa je skoraj že ni več, vmes pa še malo pomagala kolegici pri učenju in seminarjih.

Energija in volja za mentalno delovanje se vračata, tako da sem že nazaj v polnem zagonu. Danes še malo uvoda, nato pa bolj resno. En teden “počitka” je več kot dovolj. Rezultati izpitov so spodbudni in pozitivni, tako da pripomorejo k bolj učinkovitem delovanju.

ß

20/12/2009

Počitniški vikend

Vloženo v: Filmi,Kuhinja,Vsakdanje stvari — Vedno boljse @ 21:46

Vikend je bil sicer zastavljen nekoliko durgače, a bolezen prekine še tako resne načrte, morda z namenom.

* Trije dnevi: petek, sobota, nedelja.
* Tri juhice: kremna brokolijeva juhca s krompirjem, preprosta porova, kremna bučna in korenčkova juha.
* Trije filmi: simpatičen kuharski film po resnični zgodbi Julie&Julia, netipično in prisrčno smešen film Ghost town, romantična komedija s prisrčno velikooko igralko  (500) days of Summer.
* Mnogo čajčkov: vedno različna kombinacija janeža, melise, lipe, bezga, ingverja, žajbla, medu in limone.
* Nekaj vitaminov: mandarinin sveže iztisnjen sok, kakijev napitek in kakijev napitek s hruško.
* Trojna pomoč: pri programiranju, pri wordovem errorju in pri fotografiranju.
* Različna počutja: boleča glava, pekoče grlo, curljanje iz nosu, kar nekaj smeha, darilo in izboljšanje počutja.
* Nekaj opravljenega dela: seminar, malo prahu manj, posoda je tako ali tako stalno v teku, kuhanje.

Prisrčen vikend, vendar še vedno ostaja kakšna ideja za pojest in igrat. V prazničnem vzdušju igric in hrane ne more manjkati. Filmi so mi bili res všeč, vsak na svoj način, vsak s svojo tematiko in različnim humorjem. Predvsem se mi dopade film Julie & Julia, saj je preprosto užitek gledati kako nekdo kuha s takšno radostjo in zanosom. Prime me, da bi vse skuhala in spekla, za kar bo še dovolj priložnosti.

Fin.

04/09/2009

September

Vloženo v: Družba,Filmi,Razmišljanja,Vsakdanje stvari — Vedno boljse @ 10:14

September je lep. Jesen že lahko zavoham s kančkom nosu … tisti veter je priča. Ampak vse kaže na to, da bom  spet malo podaljšala poletje … v Španiji pravijo, da je bolj toplo kot pri nas, v Dubrovniku bi pa tudi lahko bilo. Ko se vrnem, bo v Sloveniji verjetno res že prava jesen … kakor bo, bo najboljše.

* Včeraj sem gledala film Grda resnica – zastonj karte sva dobila preko kupina v Vikendu. Film je simpatičen, če se vživiš je tudi smešen (v dvorani smo se kar smejali). Ni namenjen razmišljanju, promovira pitno vodo iz pipe (in ne ustekleničene), kaviar zavrača – ker je iz ribjih jajčec. Zopet ponuja neke filmske scenarije in podobe, ki si jih mi mestni in nemestni ljudje prej ali slej vrišemo kot svoje lastne podobe. In zato najstnice in verjetno tudi študentke oz. ženske na sploh pričakujemo takšno zgodbo v svojem življenju, takšnega pravega moške, ki naj bo v skladu z našim seznamom idealnega moškega ali ki je celo popolnoma mimo z našimi pričakovanji. Važno, da je zgodba, da je nenavadno, da je srečen konec, da je filmsko. Ko sta se na koncu filma le našla in si priznala vzajemno ljubezen, je filma konec. In kaj se zgodi potem? Ko zapustimo dvorano, si verjetno zapomnimo predvsem srečen konec zaljubljencev, v nas ostane podoba “in ostala sta skupaj srečna do konca svojih dni”. V realnosti bi bil to šele začetek – začetek novih usklajevanj, spoznavanja, prilagajanja, konec koncev tudi prepirov. A to v filmu ni pomembno. Dejstvo je, da nam filmska podoba srečnega para ostane v glavi še kar nekaj časa, česar se verjetno niti ne zavedamo. A punca si želi romantiko, danes celo drugačno romantiko, da bo čim bolj posebna (iz filma: po naključju se oba znajdeta sredi velikega balonarskega festivala v skupnem balonu in zaradi vneme nasprotovanj drug proti drugemu sploh ne vesta, kdaj sta se dvignila v zrak). In ker tega ne dobi, venomer išče. Išče, a nič ne najde. Realnost naših življenj je nekaj popolnoma drugega kot filmske igre, ki nas zasnužujejo, ki nam vcepljajo neresnične podobe in zgodbe. No, včasih se pa tudi v resničnem življenju pripeti kakšna filmska zgdoba, zakaj pa ne.

* Včeraj sva z bratom prodajala stare učbenike (Sejem rabljenih šolskih učbenikov, BTC), ki jih pri nas doma nihče več ne rabi. Nekaj sva prodala, nekaj nama jih je še ostalo. Sejem je res koristen za obe strani – prodajalca in kupca. Kupec dobi isti učbenik kot v knjigarni (morda celo “obogaten” z zapiski) ceneje, kar zniža stroške šolanja. Kupec zasluži in si morda kupi učbenike za naslednje leto. Pridobi okolje, saj bi drugače vrgli stran še več papirja (morda celo ne med papir ampak kar v kontejner), verjetno izgubi založba, saj proda manj učbenikov. Za založbo me ne skrbi, saj pisci knjig poskrbijo za vedno nove in prenovljene izdaje učbenikov. Res mi je zanimivo, kako zelo se spreminja snov, da je potrebno učebnike in delovne zvezke konstantno spreminjati.
Hm … spremenila so se berila za srednjo šolo!?? Prosim? Teksti literarnih del, ki se jih že več generacij učimo – vsi ene in iste. Tisti učitelji, ki celo pridejo do konca učnega programa ki se ponavadi zaradi mature malo skrči na račun sodobne literature. Predpostavljam, da je v novem berilo dodanih nekaj tekstov sodobnih literatov – le to bi lahko učitelji fotokopirali ali pa bi namesto povsem novega berila “staremu” le priložili dodatek, ki bi ga lahko dokupil kot samostojno enoto.
Takšnih primerov je še nekaj – geografija, biologija, matematika, kemija …, kjer verjetno celo ni novih odkritij (kot pri literaraturi), ki bi se jih morali naučiti; snov ostaja enaka, vsi bomo na koncu znali enako (in tako ali tako večino pozabili), a nujno potrebujemo nov učbenik, ker drugače učenec predmeta ne bo opravil. Bulšit!

Naprej »