Vedno boljše =)

08/04/2011

Fajn priložnost

Vloženo v: Naokoli,Razno — Vedno boljse @ 15:05

Povabilo k prijavi za pridobitev štipendije Atlas Corps

Mednarodna mreža neprofitnih voditeljev in organizacij Atlas Corps s pomočjo 1-letnega štipendiranja izkušenih neprofitnih strokovnjakov po mestih v ZDA in Kolumbiji uresničuje svojo misijo – naslavljanje ključnih družbenih izzivov, in sicer z usposabljanjem voditeljev, krepitvijo organizacij in spodbujanjem inovacij.

Izbrani posamezniki nato 12 mesecev delujejo pri izjemnih organizacijah gostiteljicah (npr. Ashoka, Grameen Foundation, International Centre for Missing and Exploited Children, Oxfam, Population Action International, Susan G. Komen, UN Foundation, U.S. Peace Corps, WWF), kjer se ukvarjajo s področjem, ki dopolnjuje njihovo strokovno znanje. Omenjeni sistem omogoča izmenjavo dobrih praks ter pridobitev vodstvenih sposobnosti.

Atlas Corps tako išče kandidate za obdobje enega leta od septembra 2011, in sicer za območje ZDA in Kolumbije. Izbranim kandidatom mreža krije stroške 12-mesečnega programa, vključno s stroški bivanja, zdravstvenega zavarovanja in usposabljanja. Podrobnejše informacije o programu in pogojih za prijavo najdete na spletu. Rok za prijavo poteče 15. aprila 2011.

Vir: Sloga.

28/03/2011

Nova spoznanja

Vloženo v: Dogodki,Družba,Naokoli,Razmišljanja,Služba,Vsakdanje stvari — Vedno boljse @ 21:28

V marcu nisem bila najbolj aktivna s pisanjem prispevkov na blogu. V ospredju so bile postavljene druge aktivnosti, ki niso zahtevale le mojega časa, ampak tudi veliko energije in truda. Poleg tega so nekateri dogodki preveč osebni, da bi jih delila na spletu.

Kakorkoli, marec je bil pester. Zelo pester. Predvsem na osebni ravni, pa tudi glede udeležbe nekaterih dogodkov. Začel se je s službenim odhodom na Finsko. Na delovnem obisku sem spoznala marsikaj, kar je trenutno v Sloveniji popolnoma nepredstavljivo. Kot primer navedem organizacijo Happi, namenjeno mladini do 18 leta, ki jo financirata vlada (Finska) in občina (Helsinki). Organizacija ima približno 100 zaposlenih, lastne prostore v več nadstropjih s številnimi prilagojenimi prostori za delo z mladimi – učilnice, sobe s fotelji, prostor za večje skupine, kavarna, kuhinjo, gledališkain kino dvorana, računalniška soba z vso potrebno opremo (namenjena tudi samo igranju igric, drugače pa možnost učenja oblikovanja, animiranja, programiranja …), snemalni studio, kjer izdajo dva do tri cd-je letno, radijski studio (snemajo svoje oddaje) in verjetno še kaj. Mladi, ki na aktivnosti prihajajo po šoli dobijo tudi kaj za pod zob. Naj omenim, da stavba ni opremljena niti z eno samo kamero (sčasoma bo to verjento vseeno potrebno). Večina aktivnosti se sicer dogaja popoldan, a Happi  izvaja nekatere programe za mlade v dopoldanskem času zaradi česar so otroci opravičeni pouka.

V petek, 25. marca je na Ministrstvu za kulturo v organizaciji Zavoda Voluntariat in Inštituta Novum potekala mednarodna konferenca z naslovom “Potuj, pomagaj, Spoznavaj!: Pogledi na globalno prostovoljstvo”. Na konferenci sem kot govornica sodelovala pri prvem panelu, zraven mene pa sta sedela direktor Zavoda Movit Janez Škulj in poslanec Državnega zbora Tadej Slapnik. Tudi druge gostji so bili zanimivi in podali svoj prispevek, na primer Ebenezer iz Gane, predstavnica GLENa, predstavnik Združenih narodov in predstavnica Ministrstva za zunanje zadeve ter drugi. Konferenca je bila vsebinsko zanimiva in vzdušje sproščeno. Simultan prevod je omogočil, da so vsi enakovredno sodelovali. Hvaležna sem, da sem imela priložnost aktivnega sodelovanja.

Zadnji vikend v marcu pa je bil še prav posebno intenziven, saj sem se udeležila seminarja Postavitev družine. Že prvi dan je bil pester in poln malih ter velikih skrivnosti, a vendar nam je uspelo končati do osme ure zvečer. Nedelja pa je presegla vsa možna pričakovanja! Med začetkom ob deveti uri zjutraj in koncem ob pol enajsti uri zvečer smo imeli le eno večjo pavzo za kosilo ter vmes kratke odmore! Nihče si verjetno ni predstavljal, da bomo končali tako pozno, a vendarle je vsak prišel na vrsto in vsaka nova postavitev je bila po svoje skrivnostna, čarobna. Vsaka je pritegnila v tolikšni meri, da sploh nisem čutila nobene lakote.
Ustanovitelj metode Postavitev družine ali Ponovna vzpostavitev reda je Bert Hellinger. V Sloveniji deluje nekaj njegovih učencev, sama sem se seminarja udeležila pri Mateju Škufca. Kako vse skupaj poteka, si najbolje predstavljaš, če preizkusiš in vidiš v živo, zato vsakemu, ki je firbčen in ga vleče, svetujem, naj ne okleva, ampak čimprej najde prost vikend. Sama mislim, da bom našla še vsaj kakšen prosti vikend tekom leta. Občutek po seminarju je (zame seveda) enostavno fenomenalen. Vsaka postavitev je kot nov film, ki lahko traja nekaj deset minut ali pa več kot eno uro. Kdor želi imeti dvodnevni filmski maraton na dolge proge v živo in morda še kaj odigrati v njem, je ta seminar enkratna priložnost, ki hkrati ponuja še rešitev.
Zanimivo je še to, da je en dan po seminarju nekdo rekel: “Danes je pa Ani koža prav”. Je že moral imeti razlog, da mu je to prišlo na misel.

20/01/2011

Nekaj športnih utrinkov s Finske (poleg savne)

Vloženo v: Fotografija,Naokoli,Služba — Vedno boljse @ 19:22

*

ß

*

*

ß

*

*

ß

*

*

ß

*

*

ß

*

*

ß

*

16/01/2011

Igranje s svetlobo v temi

Vloženo v: Fotografija,Naokoli — Vedno boljse @ 12:15

*

ß

*

*

ß

*

*

ß

*

*

ß

*

*

ß

*

*

ß

*

*

ß

*

*

Fotografije so večinoma skupno delo Matevža in Ane.

13/01/2011

Svet sanj

Vloženo v: Fotografija,Naokoli,Razmišljanja — Vedno boljse @ 22:20

V svetu sanj je svetlo, vedro, razgibano. V svetu sanj sem takšna kot si želim biti. Svet sanj je lažje dostopen v tujih krajih. V svetu sanj ni predsodkov, je le želja in navdušenje. Svet sanj ni enako sanjski svet. Občasen skok v svet sanj ima pozitiven učinek.

*

ß

*

*

ß

*

*

ß

*

*

ß

*

*

ß

*

*

ß

*

*

ß

*


03/01/2011

Finska

Vloženo v: Fotografija,Naokoli,Šport — Vedno boljse @ 21:43

Metsakartano. Nurmes. -22°C. Vlak. 4 x avion. Sneg. Široke bele ceste. Suomenlinna. Trajekt. Savna. Plezanje. Cross country skiing. Lokostrelstvo. What women wants. Krplje. Kick sledge. Fotogram. Temnica. Ilja. Ognjemet. Fotkanje. Razstava. Solata z lubenico, anasom in/ali mandarinami. Snow bathing. Salmiakki. Ogenj na zaledenelem jezeru. Light painting. Zamrznjeno morje. Tekla. Dva netipična Rusa. Nekaj tipičnih Fincev in Fink. Sini. Blur. Fire dancing. Pajkice + trenirka + smučarske hlače. Dvoje rokavice. Dva puloverja. Dvoje nogavice. Trak. Kapuca. White balance. Manual. Smreke. Breze. Fotografska razstava. Henna. Sami. Mario.

ß

30/11/2010

Kick off meeting s kulinaričnih pridihom

Vloženo v: Dogodki,Kuhinja,Naokoli,Služba — Vedno boljse @ 21:23

Obisk Poljske je že nekaj časa za menoj, pa vendar so vtisi še vedno prisotni, naloge in vloga, ki jo prevzemam, pa šele začenjajo pridbivati vsebino. Službeno sem torej odšla na trodnevni “kick-off meeting”. Pobrskala sem po spletu ter našla definicijo, ki razlaga, kaj je “kick-off meeting”. Na tem mestu jo prevajam in hkrati potrjujem, da je opis skoraj enak realni izvedbi. Gre za prvo uradno srečanje skupine ljudi, ki bodo skupaj delali na določenem projektu. Agenda ponavadi vključuje uvod, oblikovanje misije in organizacijo delovne skupine. V okviru projekta nato sledi še nekaj srečanj.

Res je, na Poljsekm (Chorzow blizu Katowic) smo se srečale predstavnice treh držav (Poljska, Litva in Slovenija), ki smo prevzele vlogo pri izvedbi 18-mesečnega mednarodnega projekta z naslovom THIS IS ME, Treasure hunting – intergenerational intercultural stories meeting; V slovenščino bi naslov lahko prevedla kot »Iskanje zaklada preko pripovedovanja zgodb na medgeneracijskem in medkulturnem srečanju«. Projekt podpira program Cmepius (Center RS za mobilnost in evropske programe izobraževanja in usposabljanja), podprogram Gruntvig, ki daje poudarek na izobraževanje odraslih.
Na dnevnem redu srečanja se je zvrstilo kar nekaj področij in vprašanj, po intenzivnem delu nam je na večino uspelo odgovoriti in postaviti organizacijski in vsebinski okvir projekta. Več o projektu si lahko preberete na spletni strani, sicer bom pa o vsebini in izvedbi poročala tudi v prihodnje. Naj na tem mestu omenim le, da s projektom odpiramo prostor za medgeneracijski in medkulturni dialog ter kreativnost, en glavnih namenov pa je spodbujanje družebnega vključevanja in aktivnosti ljudi, starejših od 50 let.

Kljub temu da smo se odgovorno in intenzivno lotile našega srečanja, ni manjkalo zabavnih, družabnih in predvsem kulinaričnih trenutkov. Raznoliki zeliščni čaji, pester in obogaten zajtrk, babičina jabolčna pita in poljska tradicionalna kisla juha, obisk treh restavracij s posebnim vzdušjem ali posebno ponudbo, slaščice iz bližnje pekarne, nekaj sadja in še kaj. V prvi restavraciji me je prepričalo prijetno in domače,a skrivnostno vzdušje, primerno za manjše skupine ali večerjo v dvoje. Naročila sem si ene izmed poljskih “dumplings-ov”, ki so bili še najbolj podobni kakšnim žlikrofom, polnjeni pa so bili z zeljem in gobicami. Tudi preostale jedi so izgledale dobro, kar sem poizkusila, me je vsekakor prepričalo. Naslednji dan smo odšle v majhno bolj mediteranski bistro Manana , ki je bolj minimalistično, a hkrati artistično opremljena. Nekatere jedi so izvrstne, druge po mnenju kolegic niso bile tako posebne. Vsekakor sem bila s svojo solato neizmerno zadovoljna, preplet okusov je bil enostavno izjemen, kombinacija pečene zelenjave in listnate solate pa več kot odlična. Poizkusila sem jed “Tarta” – nekaj posebnega in kljub nenavadni kombinaciji kozjega sira s čebulno-rukola-kiselkasto marmelado vredna vsakega grižljaja. Ta bistro je še posebej znan po čokoladno višnjevi sladici, za katero žal ni bilo več dovolj prostora, a je pri sosednji mizi izgledala enostavno vabljivo in skoraj sanjsko. Zadnji večer smo delovno vzdušje zaključile z obiskom Jazzclub-a Hipnoza v Katowicah, kjer hrana sicer ni bila tako izjemno okusna kot prejšnji dan, me je pa ponudba presenetila z idejami, ki si jih je vredno zapomniti. Sem omenila, da sem začela zbirati menije?

Res nisem pričakovala tako dobre kulinarične podpore k delovnem srečanju, a vsekakor sem gostiteljicam za izbor in pogostitev zelo hvaležna. Naslednje srečanje koordinatorjev projekta je januarja naslednje leto v Ljubljani, tako da že izbiram ideje in nabor primernih restavracij ali drugih načinov pogostitve. Predlogi z obrazložitvijo dobrodošli!

04/10/2010

Pr(a)vi potep po Korziki

Vloženo v: Fotografija,Naokoli,Razmišljanja — Vedno boljse @ 20:39

Brez večjih pričakovanj sem se z Matevžem odpravila na Korziko. Pred odhodom sem si le v knjižnici izposodila nekaj Lonely-jev ter rezervirala trajekt v eno smer. Poleg pakiranja je bila to edina pred/priprava. Pred tem si o Korziki nisem ničesar prebrala predvsem z enim samim razlogom – da ne bi bila razočarana, če okoliščine ne bi dopustile odhoda. Verjetno sem tisti čas, ki bi bil namenjen raziskovanju, porabila (bolj) koristno, saj je bilo potovanje kljub veliki stopnji nevednosti vseeno odlično.

Že od samega začetka se nisva zjasnila, ali bo tokratna pot bolj dopustniško ali bolj potovalno obarvana. Tako je ostalo vse do zadnjih dni, saj sva s kombinacijo raziskovanja plaž, mest ter notranjosti, branja, gledanja filmov, sončenja in poležavanja, plavanja, sprehodov in dnevnega teka ter fotografiranja popestrila najin dopustniški potep. Korzika enostavno ponuja preveč lepot, da bi se zakoreninil na enem samem mestu in izležaval, poleg tega pa dan ali dva poleževanja hitro privede do dolgčasa in okorelosti. Faza iti na morje in biti na morju je že v ozadju, zdaj si želim nekaj več kot le počitniško morje.

Korzika je čudovita! Podobna je Sloveniji, saj bi lahko rekli, da ponuje vsega po malem na enem mestu. Ob peščenih plažah se dvigujejo klifi, ravnina se spreobrača v gričevje ter za ovinkom v pravo gorato notranjost s številnimi prelazi in majhnimi vasicami sredi ničesar. Res je legenda, kdor tam živi. Sončni zahodi čudovito poudarijo rdeče skale in lesk morja, zalivi so iz daljave vredni postanka za vsakim ovinkom. Pestra ni le ovinkasta cesta, kjer avtobusi trobijo, da opozorijo nase, raznoliko je tudi rastlinje. Temno modre smokve, raznobravno grozje na vinskih trtah, divji kostanj z živo zelenimi ježicami, črne robide, senčne oljke, kaktusi z agavinimi cvetovi, drevoredi v jesenskih barvah, obmorsko rastje ter mešanica listnatih gozdov z nekaterimi iglavci.

Od vseh videnih mestec so me najbolj očarale majhne vasice v notranjosti Korzike. Bocognano je v siju jutranjih žarkov čudovit kraj za jutranjo kavico in rogljiček v bližnji pekarni, v višje ležeči Evisi si odpočiješ med dnevno vožnjo, hladen gorski zrak te prebudi, toplota žarkov pa sprosti, še toliko bolj pa sem postala navdušena nad prebliskom, kako v francoščini naročiti kavo z mlekom (še dobro, da sem bila pred tem v Provansi z domačimi in si je mama zapomnila le, kako v francoščini naročiti čaj z melkom). In res sva prvič dobila pravo (vročo) belo kavo po slovenskih standardih. Simptična je tudi obmorska vasica Galeria, kjer se reka deltasto vije proti morju.

Mislim, da si Porto zasluži posebno omembo. Čeprav nima najlepših plaž in čeprav sva si ga le bežno ogledala med potjo, sva bila nad njegovim naravnim okoljem in kačasto speljano cesto več kot navdušena. Prebudila se je najina fotografska strast, saj sva ustavljala za vsakim ovinkom, v mestecu pa lovila tisto pravo sinje temno modro barvo morja. Po imenu Porto sem sklepala, da mesto ne ponuja večjih presežkov, a zaradi gora, ki se raztezajo iz zaliva s treh strani, je zaliv več kot čudovit. Z ene strani ceste se raztezajo skale različnih oblik in barv, z druge strani ceste pa za ograjo seva globina in strmina, ki omogoča široke poglede z več zornih kotov. Sončni zahod barve in pot le še dodatno olepša.
Bonifaco, obdan s klifi, lepimi plažami, morskim vrvežem in (danes turistično) vasico na hribu pri trdnjavi predstavlja simpatično mesto. Vso svojo odliko pa bi mesto verjetno še bolj izrazilo v lepšem vremenu ali barvah zahodnega sonca. Kakšen sprehod do klifov ali svetilnika ter izlet do bližnjega otoka bi dodal nova doživetja. Obmorska cestna vožnja iz Bonifacia proti zahodu ima prav tako svoje vrline, saj so pogledi na zalive in na močno butajoče valove zopet prekrasni.
Ajaccio sam po sebi z vijajočimi se bolj in manj elitnimi restavracijami in bari ob morju res ni nič posebnega. Morsko turistično mesto. Velik plus pa je dobro izhodišče za izlete v notranjost ter zelo fotogeničen stolp, obdan z zanimivo pokrajino na obrobju mesta.
Vožnja do Corteja (z jugozahodne strani) je zopet ena lepših doživetij potepa po Korziki. Nove vasice, ki se jih ne naveličaš, ampak v tebi vzbudijo domišljijo in radovednost, nova, menjajoča se pokrajina, novi ovinki in novi vzdihi. Corte je majhno mesto, ki ima sicer tudi svojo univerzo. Kot univerzitetno mesto so nama ga pričarali sveže diplomirani študentje s črnimi čepicami na glavi. Z njegovega jugozahodnega dela se vije reka Restonica, ki je s svojo strugo oblikovala krasno dolino. Reka vabi k sebi, urejeni hotelčki ob njej so enkratna destinacija za romantične obletnice, dolina pa predstavlja raj tudi za hribolazce, kolesarje in druge (gorske) športnike ali (rekreativne) sprehajalce.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

Kako močno se bo razvila želja po ponovni vrnitvi na Korziko, bom občutila s časom. Čas s seboj ne prinese le lepih spominov, ampak tudi občutek dodane vrednosti, ko potep vidiš z drugega zornega kota; ko te začnejo prevevati določeni občutki ali pa tudi ne. Irska je ena takšnih destinacij, ki me še vedno močno mika, saj se mi zdi tako čarobno čudovita. Morda se Korzika znajde na enakem seznamu.

Morda besede zvenijo (romantično) kičasto, morda so fotografije prav tako že nekoliko kičaste z modro zelenimi odtenki barv. Pa vendar Korzika sama po sebi enostavno ni kičasta, ampak v vsej svoji naravni lepoti ponuja toliko lepih, prepričljivih in čuteče polnih utrinkov, ki si jih verjetno zapomniš za (zelo) dolgo časa. Tokrat fotografije niso le moje delo, ampak je avtorstvo deljeno z Matevžem.

Naprej »