Vedno boljše =)

29/01/2012

Kuhinja. Kjer biva moj hobi.

Vloženo v: Kuhinja,Razmišljanja,Vsakdanje stvari — Vedno boljse @ 22:42

Po dolgem času se znova javljam preko spleta. Dobila sem nov zagon, nove ideje, kaj želim zapisati. Ne vem, od kod nova motivacija in sam preblisk (morda se mi malo le sanja), vendar si želim, da bi oboje trajalo vsaj nekaj časa. Obljubiti ne želim ničesar, se bom pa trudila  v smeri uresničevanja zadanega cilja.

Večkrat me prijatelji in znanci vprašajo, kaj kuham in kaj jem, pa jim v tistem trenutku oz. na hitro ne znam odgovoriti na njihovo sicer zanimivo vprašanje. Za lastno veselje in upam, da v veselje še koga drugega, bom čim bolj redno beležila jedilnik posameznega dne.

Da vse skupaj še bolj osmislim, želim s svojimi prispevki prikazati, da se da jesti zdravo in dobro in hkrati relativno poceni. Zato bom (v kolikor mi bo to dopuščal čas in me bo gnala motivacija) sproti zabeležila še kakšen namig ali dva. Kje kupujem sestavine, kolikšni so mesečni stroški za dve osebi, koliko stane doma pečeni kruh itn.

Z željo po produktivnosti in učinkovitosti vas lepo pozdravljam!

21/04/2011

Zunanji umik, notranji vulkan

Vloženo v: Družba,Razmišljanja,Služba,Vsakdanje stvari — Vedno boljse @ 20:36

Delni umik iz virtualnega sveta je posledica manjšega razburjanja nad motečimi stvarmi in iskanja zaposlitve.

Sprašujem se, ali je jezljivost nad zunanjimi vplivi, družbenimi dogodki in osebnimi odnosi pojenjala? Ko me nekaj moti, o tem rada spregovorim. A zadnje čase na paleti ni veliko zunanjih, družbenih tem, ki bi me vrgle s tira. Mar to pomeni, da se manj jezim, da mi je enostavno vseeno ali da je zanimanje manjše? Ne glede na razlog verjamem, da iskrica prave vneme in plamen volje še kako tlita v meni. Morda ju le izražam na drugačen način.

V februarju sem poslala nekaj prošenj na razpise za delovno mesto. Moram priznat, da mi je celoten postopek prijavljanja na razpise za delovno mesto vzel veliko energije, hkrati pa sem se v celotnem obdobju tudi veliko naučila. Neprestano nihanje med upanjem in potrtostjo, ki je vodilo v zmanjšanje sicer močne osebne volje, je bilo prisotno dober mesec dni. Z vsakim izborom v ožji krog sem gradila sanje v oblakih. Z vsakim čakanjem na odgovor sem iz sebe naredila malo razvalinico, ki si ni dovolj zaupala. Pritisk celotnega procesa izbora kandidatov me je močno zaznamoval, predvsem od znotraj. Iz tira me torej niso metale običajne družbene teme (pravzaprav za njih nisem bila niti najmanj dovzetna), ampak notranja negotovost in lastni občutki nemoči. Ker imam rada kontrolo nad potekom svojega življenja, mi je bilo še posebej težko se prepusiti toku dogajanja in zaupati v splošno dobro. Pestili so me občutki nemoči zaradi dejstva, da nekdo drugi odloča o meni in moji usodi, kar pomeni, da sama nad končno odločitvijo nimam veliko nadzora. Čeprav sem iz kroga primernih kandidatov izpadla čisto na koncu, sem neizmerno vesela, da se je vse skupaj le končalo. Na prvi pogled sicer nekoliko jalovo, a  nova spoznanja me bogatijo.

Zdaj sem že “stara” Ana, z močno voljo do življenja, s pozitivnim pogledom in večjim zaupanjem vase. Morda naključno, a vseeno ne nepomembno je bilo soočenje s svojimi cilji in ovirami na postavitvi družine. Tudi ta uvid mi je dal injekcijo pozitivne energije. Zdaj pa novim pomembam (pomembnim sprememban) naproti. Najprej ena, nato druga, pa še tretja in četrta … uf, le kaj še pride?!

12/04/2011

O prostovoljstvu

Vloženo v: Družba,Razmišljanja — Vedno boljse @ 14:27

Sašo Kronegger o prostovoljstvu na TEDxLjubljana.
Še je potrebno govoriti o prostovoljstvu. Vse dokler ne postane samoumevno.

28/03/2011

Nova spoznanja

Vloženo v: Dogodki,Družba,Naokoli,Razmišljanja,Služba,Vsakdanje stvari — Vedno boljse @ 21:28

V marcu nisem bila najbolj aktivna s pisanjem prispevkov na blogu. V ospredju so bile postavljene druge aktivnosti, ki niso zahtevale le mojega časa, ampak tudi veliko energije in truda. Poleg tega so nekateri dogodki preveč osebni, da bi jih delila na spletu.

Kakorkoli, marec je bil pester. Zelo pester. Predvsem na osebni ravni, pa tudi glede udeležbe nekaterih dogodkov. Začel se je s službenim odhodom na Finsko. Na delovnem obisku sem spoznala marsikaj, kar je trenutno v Sloveniji popolnoma nepredstavljivo. Kot primer navedem organizacijo Happi, namenjeno mladini do 18 leta, ki jo financirata vlada (Finska) in občina (Helsinki). Organizacija ima približno 100 zaposlenih, lastne prostore v več nadstropjih s številnimi prilagojenimi prostori za delo z mladimi – učilnice, sobe s fotelji, prostor za večje skupine, kavarna, kuhinjo, gledališkain kino dvorana, računalniška soba z vso potrebno opremo (namenjena tudi samo igranju igric, drugače pa možnost učenja oblikovanja, animiranja, programiranja …), snemalni studio, kjer izdajo dva do tri cd-je letno, radijski studio (snemajo svoje oddaje) in verjetno še kaj. Mladi, ki na aktivnosti prihajajo po šoli dobijo tudi kaj za pod zob. Naj omenim, da stavba ni opremljena niti z eno samo kamero (sčasoma bo to verjento vseeno potrebno). Večina aktivnosti se sicer dogaja popoldan, a Happi  izvaja nekatere programe za mlade v dopoldanskem času zaradi česar so otroci opravičeni pouka.

V petek, 25. marca je na Ministrstvu za kulturo v organizaciji Zavoda Voluntariat in Inštituta Novum potekala mednarodna konferenca z naslovom “Potuj, pomagaj, Spoznavaj!: Pogledi na globalno prostovoljstvo”. Na konferenci sem kot govornica sodelovala pri prvem panelu, zraven mene pa sta sedela direktor Zavoda Movit Janez Škulj in poslanec Državnega zbora Tadej Slapnik. Tudi druge gostji so bili zanimivi in podali svoj prispevek, na primer Ebenezer iz Gane, predstavnica GLENa, predstavnik Združenih narodov in predstavnica Ministrstva za zunanje zadeve ter drugi. Konferenca je bila vsebinsko zanimiva in vzdušje sproščeno. Simultan prevod je omogočil, da so vsi enakovredno sodelovali. Hvaležna sem, da sem imela priložnost aktivnega sodelovanja.

Zadnji vikend v marcu pa je bil še prav posebno intenziven, saj sem se udeležila seminarja Postavitev družine. Že prvi dan je bil pester in poln malih ter velikih skrivnosti, a vendar nam je uspelo končati do osme ure zvečer. Nedelja pa je presegla vsa možna pričakovanja! Med začetkom ob deveti uri zjutraj in koncem ob pol enajsti uri zvečer smo imeli le eno večjo pavzo za kosilo ter vmes kratke odmore! Nihče si verjetno ni predstavljal, da bomo končali tako pozno, a vendarle je vsak prišel na vrsto in vsaka nova postavitev je bila po svoje skrivnostna, čarobna. Vsaka je pritegnila v tolikšni meri, da sploh nisem čutila nobene lakote.
Ustanovitelj metode Postavitev družine ali Ponovna vzpostavitev reda je Bert Hellinger. V Sloveniji deluje nekaj njegovih učencev, sama sem se seminarja udeležila pri Mateju Škufca. Kako vse skupaj poteka, si najbolje predstavljaš, če preizkusiš in vidiš v živo, zato vsakemu, ki je firbčen in ga vleče, svetujem, naj ne okleva, ampak čimprej najde prost vikend. Sama mislim, da bom našla še vsaj kakšen prosti vikend tekom leta. Občutek po seminarju je (zame seveda) enostavno fenomenalen. Vsaka postavitev je kot nov film, ki lahko traja nekaj deset minut ali pa več kot eno uro. Kdor želi imeti dvodnevni filmski maraton na dolge proge v živo in morda še kaj odigrati v njem, je ta seminar enkratna priložnost, ki hkrati ponuja še rešitev.
Zanimivo je še to, da je en dan po seminarju nekdo rekel: “Danes je pa Ani koža prav”. Je že moral imeti razlog, da mu je to prišlo na misel.

20/03/2011

Hellingerejve modrosti

Vloženo v: Družba,Razmišljanja — Vedno boljse @ 18:43

Otroke najbolj bremeni to, da čutijo, da se je nekaj zgodilo, odrasli pa pravijo: “Ne, nič ni bilo.”. Tako otroci prenehajo zaupati svojim občutkom in začnejo zavračati to, kar občutijo. Na nek način svoje zaznave odcepijo od sebe. To vodi do omejenega čutenja, kar je pri ljudeh zelo pogosto, zelo pogosto ljudje ozko čutijo.

Pomembno v odnosu otroka do staršev je to, da se otrok odpove prevzemanju bremen staršev. Otrok, ki prevzema, se počuti zelo velikega. Tisti, ki se temu odpove, pa ostane majhen, spoštuje starše in breme, ki ga nosijo. Zadostuje, da otrok starše pogleda z ljubeznijo in jim želi vse najboljše.

Kako ljubijo otroci, ki so agresivni, izzivalni, “žleht”, kot včasih rečemo? Vedenje takšnih otrok odraža nek dogodek ali odnos v družini, ki je ranil družinsko dušo. Če pozorno pogledamo, vidimo, da pogosto otrok gleda na nekoga, ki se mu je zgodila krivica. Njegova ljubezen je usmerjena k temu človeku in je lahko zelo močna in predana, brezpogojna. Otrok postane nasilen in izzivalen, ker izraža upravičeno jezo tistega, ki ga je družina prizadela. Tako prinaša v družino čustva, občutke tistega, ki je bil prizadet in prezrt ali izločen. Na ta način skuša otrok, ne da bi se tega zavedal, pripraviti družino do tega, da pogleda na problem in ga razreši. Če želimo takšnemu otroku pomagati, moramo pogledati, koga gleda, koga čuti in ljubi ta otrok.

Bert Hellinger je svetovno znan psihoterapevt, ki je razvil metodo postavitev družine.

24/02/2011

Neformalno izobraževanje za trajnostni razvoj

Vloženo v: Dogodki,Družba,Faks,Okolje,Razmišljanja — Vedno boljse @ 22:19

Začelo se je davno tega, skoraj leto dni bo minilo. Pri predmetu Obča andragogika smo se skupine študentov soočile z izzivom pisanja in snovanja projekta. Končano projektno nalogo smo kasneje nekatere skupine prijavila na natečaj Vseživljenjsko učenje in trajnostni razvoj, ki ga je organizirala Ljudska univerza Ajdovščina. Komisija je potrebovala kar nekaj časa, da ji je uspelo pregledati nekaj sto strani gradiva vseh prispelih nalog, a nas je kljub temu novica o doseženem tretjem mestu presenetila z začetkom novega leta. Projektna naloga nosi naslov Naš skupni vrt: Medgeneracijski projekt o odgovornem ravnanju z okoljem (Kokanovič, Mahorič, Melkamu, Ploštajner, Tomšič).

Danes je bila na Filozofski fakulteti podelitev nagrad treh najboljšim projektnim naloga natečaja. Hkrati smo predstavili tudi nov zbornik LU Ajdovščina, ki je nastal kot posledica natečaja, saj vključuje vsebino nagrajenih nalog ter nekaj samostojnih prispevkov. Zbornik nosi naslov Neformalno izobraževanje za trajnostni razvoj: Priročnik za delo v andragoških skupinah.

In to še ni vse. V zborniku je objavljen moj prvi strokovni članek z naslovom Mednarodno prostovoljstvo: Preko priložnosti za izkustveno učenje do uresničevanja trajnostnega razvoja. Sodelovanje pri natečaju mi je torej še nekoliko bolj odprlo vrata, saj sem lahko sodelovala tudi s samostojnim prispevkom. Ob spodbudi Nives Ličen, profesorice na oddelku Pedagogike in andragogike je bilo vse skupaj še toliko lažje.

S spodnjimi besedami sem nastali zbornik predstavila zbrani publiki.

Konglomerat.  Je kamnina, sestavljena iz zaobljenih kosov starejših kamnin, zlepljenih med seboj z vezivom. Tudi zbornik z naslovom »Neformalno izobraževanje in trajnostni razvoj« z lahkoto poimenujemo konglomerat, seveda v prenesenem pomenu. Pred nami je skupek osmih prispevkov različnih avtorjev in raznolikih tem. V njem svoje misli in ideje z nami delijo študenti, praktiki, učitelji in raziskovalci, mladi in nekoliko starejši ter hkrati družboslovci, humanisti in naravoslovci. Čeprav vsak prispevek predstavlja samostojno celoto, so med seboj le ti zlepljeni z vezivom podobnih zamisli. Povezuje jih namreč misel o medsebojnem sodelovanju vseh ljudi z namenom doseganja tudi etičnih in dolgoročnih učinkov trajnostnega razvoja.

Trajnostni razvoj. Vsekakor gre za besedno zvezo, na katero pogosto naletimo. Morda do nje čutimo rahel odpor, ker je tako vseprisotna. Ker veliko obljublja, a malo pokaže. Ker je potrebno veliko volje ter entuziazma, pa še učinek ni takoj viden. Ker ločevanje odpadkov enostavno ni dovolj, a si tega ne upamo priznati. Ste tudi vi v otroštvu čutili odpor do določene vrste hrane ali športne aktivnosti, zdaj pa je to vaša najljubša jed ali hobi? Tako bo tudi s trajnostnim razvojem. Po fazi nezanimanja zanj ga bomo vsi vzljubili. Nekateri smo ga že.

Trajnostni razvoj in konglomerat. Le kaj ju povezuje? Po prvem premisleku bi dejali pestrost. In ni naključje, da je tudi zbornik pred vami pester in raznolik.  Sestavljen je iz dveh delov. Prvi del nas navdušuje z zanimivimi razmišljanji o trajnostnem razvoju, drugi del pa nas prevzame s projektnimi nalogami, ki so bile danes nagrajene. Zbornik je namenjen predvsem študentom kot podpora pri njihovem študijskem delu in izdelavi seminarjev.

Študentje in drugi zbrani, če vam ločevanje odpadkov ne gre od rok, lahko k trajnostnemu konglomeratu naših življenj prispevate na vsaj en način. Moč je v medsebojnem konstruktivnem sodelovanju, ki se na kakršen koli način zavzema za sprejemanje vseh kultur, solidarnost med generacijami ter etične in iskrene medosebne odnose. Prispevajmo in sodelujmo tukaj in zdaj. Na faksu ali v službi, doma ali v tujini, v bližnjem društvu ali v partnerskem odnosu. Rezultat je trajnostno zanesljiv, saj bomo na raznovrstne načine skupaj povezani v konglomerat spremenjene družbe.

17/02/2011

Vprašanje na forumu

Vloženo v: Družba,Razmišljanja,Razno — Vedno boljse @ 15:41

Na forumu sem zasledila vprašanje zanimive oblike. Kljub temu da forumom ne sledim pogosto, sem na kaj podobnega že naletela, a tokratni primer se mi zdi omembe vreden. Da sem razvozlala, kaj želi gost foruma vprašati, sem se morala na tekst zelo osredotočiti in ga večkrat prebrati. Poizkusi še ti, morda ti uspe hitreje dojeti kontekst kot meni:

Naslov teme: JZ DEL ROMUNIJE
Tekst: mene pa zanma če je kdo bil na jz drlu romunije in sicer kraj zaguzen caransebes kakšne ima izkušnje kaj je tam za ivideti je daleč do gradu drakula črnega morja glavnega mesta in cena ugodnega leta hvala za info.

Čeprav sem bila v Romuniji in bi morebiti znala odgovoriti na kakšno njegovo vprašanje, sploh ne vem, če razumem prave povezave po katerih sprašuje. Tekst brez velikih začetnic je še normalno berljiv, ampak brez ločil, predvsem vejic ali pa vsaj vprašajev? Težko dojemljivo.
Ni le slovnišni del pomanjkljiv, tudi vsebinski del kaže na neko površnost. Kako daleč je določen kraj od črnega morja in glavnega mesta, verjetno res ni težko ugotoviti, če le odpreš zemljevid Romunije. Tudi mesto z znamenitim gradom hitro ugotoviš kako se imenuje in kje se nahaja.
Kakorkoli, forumi so javni, vsak lahko vpraša, kar ga zanima in to napiše v poljubni obliki. Tega se zavedam in verjamem, da je na slovenskih forumih še veliko podobnih ali še hujših primerov. Z vami sem želela le deliti tekst, ki me je na poseben način prevzel.

12/02/2011

Čas teče … nič ne reče … le tiho se smeji

Vloženo v: Razmišljanja — Vedno boljse @ 19:09

Zadnji dnevi, verjetno bi lahko govorila v tednih, a kdo bi vedel, so kot mali letni časi. Prinašajo nepričakovane večje in manjše spremembe v relativno ustaljenem okolju. Sonce, smeh, sneg, sanje, scena, sejem, sekira, selivka, senzibilnost, seštevek, sezam, shramba, sibila, sidro, sij, sen, simbol, sirota, sinteza, solza, sklep, situacija, skodelica, skrbnik, sled, seznam.
Vsak dan nekaj novega, a hkrati nič omembe vrednega za zunanjega opazovalca. Ker gre za notranja doživljanja, notranje spremembe, lastna razmišljanja. Dan je dnevu enak, a najde se ura, ki bije drugače. Spreminja se ritem znotraj navad.
Ponudbe ogromno, iskrenosti malo. Kot suženj oglasov, ki vlivajo slabo vest, če ne izkoristiš vsega. Mnogo aktivnosti in premalo časa, predvsem odkritega časa zase. Ne, ne, zaenkrat zunanji vplivi še niso tako močni, da bi pozabila nase. Morda je učinek ravno nasprotni, ker zunanji dogodki vplivajo avtorefleksivno.

Naprej »