Vedno boljše =)

17/05/2011

What’s up?

Vloženo v: Razno,Služba,Vsakdanje stvari — Vedno boljse @ 22:22

Zaspana, polna informacij, veliko opravil. Obisk na delovnem mestu, odhod na Severno Irsko, priprave na ogled razstave na Poljskem, organizacija usposabljanja v Bohinju, priprava treninga v Ajdovščini. Projekti v vsej svoji zagnanosti. Hkrati pa še renovacija stanovanja, izvedba selitve, kopičenje zalog bezgovega soka, urejen vrtiček z začimbami in zelenjavo, kmalu še višnjev preliv in sataraš za v klet. Grafologija v polnem teku, vedno več praktičnih in realnih primerov, vedno boljši odzivi. Pa šetnja po Ljubljani, kakšen klepet, kaj dobrega skuhat in pojest. Za povrh še čestitke vsem aprilskim in majskim novorojenčkom ter njihovim staršem.

Maj je torej takšen kot vedno – aktiven, zaseden, raznovrsten, poln vsega. Prelep, čudovit, prebujen.

Lahko noč.

21/04/2011

Zunanji umik, notranji vulkan

Vloženo v: Družba,Razmišljanja,Služba,Vsakdanje stvari — Vedno boljse @ 20:36

Delni umik iz virtualnega sveta je posledica manjšega razburjanja nad motečimi stvarmi in iskanja zaposlitve.

Sprašujem se, ali je jezljivost nad zunanjimi vplivi, družbenimi dogodki in osebnimi odnosi pojenjala? Ko me nekaj moti, o tem rada spregovorim. A zadnje čase na paleti ni veliko zunanjih, družbenih tem, ki bi me vrgle s tira. Mar to pomeni, da se manj jezim, da mi je enostavno vseeno ali da je zanimanje manjše? Ne glede na razlog verjamem, da iskrica prave vneme in plamen volje še kako tlita v meni. Morda ju le izražam na drugačen način.

V februarju sem poslala nekaj prošenj na razpise za delovno mesto. Moram priznat, da mi je celoten postopek prijavljanja na razpise za delovno mesto vzel veliko energije, hkrati pa sem se v celotnem obdobju tudi veliko naučila. Neprestano nihanje med upanjem in potrtostjo, ki je vodilo v zmanjšanje sicer močne osebne volje, je bilo prisotno dober mesec dni. Z vsakim izborom v ožji krog sem gradila sanje v oblakih. Z vsakim čakanjem na odgovor sem iz sebe naredila malo razvalinico, ki si ni dovolj zaupala. Pritisk celotnega procesa izbora kandidatov me je močno zaznamoval, predvsem od znotraj. Iz tira me torej niso metale običajne družbene teme (pravzaprav za njih nisem bila niti najmanj dovzetna), ampak notranja negotovost in lastni občutki nemoči. Ker imam rada kontrolo nad potekom svojega življenja, mi je bilo še posebej težko se prepusiti toku dogajanja in zaupati v splošno dobro. Pestili so me občutki nemoči zaradi dejstva, da nekdo drugi odloča o meni in moji usodi, kar pomeni, da sama nad končno odločitvijo nimam veliko nadzora. Čeprav sem iz kroga primernih kandidatov izpadla čisto na koncu, sem neizmerno vesela, da se je vse skupaj le končalo. Na prvi pogled sicer nekoliko jalovo, a  nova spoznanja me bogatijo.

Zdaj sem že “stara” Ana, z močno voljo do življenja, s pozitivnim pogledom in večjim zaupanjem vase. Morda naključno, a vseeno ne nepomembno je bilo soočenje s svojimi cilji in ovirami na postavitvi družine. Tudi ta uvid mi je dal injekcijo pozitivne energije. Zdaj pa novim pomembam (pomembnim sprememban) naproti. Najprej ena, nato druga, pa še tretja in četrta … uf, le kaj še pride?!

28/03/2011

Nova spoznanja

Vloženo v: Dogodki,Družba,Naokoli,Razmišljanja,Služba,Vsakdanje stvari — Vedno boljse @ 21:28

V marcu nisem bila najbolj aktivna s pisanjem prispevkov na blogu. V ospredju so bile postavljene druge aktivnosti, ki niso zahtevale le mojega časa, ampak tudi veliko energije in truda. Poleg tega so nekateri dogodki preveč osebni, da bi jih delila na spletu.

Kakorkoli, marec je bil pester. Zelo pester. Predvsem na osebni ravni, pa tudi glede udeležbe nekaterih dogodkov. Začel se je s službenim odhodom na Finsko. Na delovnem obisku sem spoznala marsikaj, kar je trenutno v Sloveniji popolnoma nepredstavljivo. Kot primer navedem organizacijo Happi, namenjeno mladini do 18 leta, ki jo financirata vlada (Finska) in občina (Helsinki). Organizacija ima približno 100 zaposlenih, lastne prostore v več nadstropjih s številnimi prilagojenimi prostori za delo z mladimi – učilnice, sobe s fotelji, prostor za večje skupine, kavarna, kuhinjo, gledališkain kino dvorana, računalniška soba z vso potrebno opremo (namenjena tudi samo igranju igric, drugače pa možnost učenja oblikovanja, animiranja, programiranja …), snemalni studio, kjer izdajo dva do tri cd-je letno, radijski studio (snemajo svoje oddaje) in verjetno še kaj. Mladi, ki na aktivnosti prihajajo po šoli dobijo tudi kaj za pod zob. Naj omenim, da stavba ni opremljena niti z eno samo kamero (sčasoma bo to verjento vseeno potrebno). Večina aktivnosti se sicer dogaja popoldan, a Happi  izvaja nekatere programe za mlade v dopoldanskem času zaradi česar so otroci opravičeni pouka.

V petek, 25. marca je na Ministrstvu za kulturo v organizaciji Zavoda Voluntariat in Inštituta Novum potekala mednarodna konferenca z naslovom “Potuj, pomagaj, Spoznavaj!: Pogledi na globalno prostovoljstvo”. Na konferenci sem kot govornica sodelovala pri prvem panelu, zraven mene pa sta sedela direktor Zavoda Movit Janez Škulj in poslanec Državnega zbora Tadej Slapnik. Tudi druge gostji so bili zanimivi in podali svoj prispevek, na primer Ebenezer iz Gane, predstavnica GLENa, predstavnik Združenih narodov in predstavnica Ministrstva za zunanje zadeve ter drugi. Konferenca je bila vsebinsko zanimiva in vzdušje sproščeno. Simultan prevod je omogočil, da so vsi enakovredno sodelovali. Hvaležna sem, da sem imela priložnost aktivnega sodelovanja.

Zadnji vikend v marcu pa je bil še prav posebno intenziven, saj sem se udeležila seminarja Postavitev družine. Že prvi dan je bil pester in poln malih ter velikih skrivnosti, a vendar nam je uspelo končati do osme ure zvečer. Nedelja pa je presegla vsa možna pričakovanja! Med začetkom ob deveti uri zjutraj in koncem ob pol enajsti uri zvečer smo imeli le eno večjo pavzo za kosilo ter vmes kratke odmore! Nihče si verjetno ni predstavljal, da bomo končali tako pozno, a vendarle je vsak prišel na vrsto in vsaka nova postavitev je bila po svoje skrivnostna, čarobna. Vsaka je pritegnila v tolikšni meri, da sploh nisem čutila nobene lakote.
Ustanovitelj metode Postavitev družine ali Ponovna vzpostavitev reda je Bert Hellinger. V Sloveniji deluje nekaj njegovih učencev, sama sem se seminarja udeležila pri Mateju Škufca. Kako vse skupaj poteka, si najbolje predstavljaš, če preizkusiš in vidiš v živo, zato vsakemu, ki je firbčen in ga vleče, svetujem, naj ne okleva, ampak čimprej najde prost vikend. Sama mislim, da bom našla še vsaj kakšen prosti vikend tekom leta. Občutek po seminarju je (zame seveda) enostavno fenomenalen. Vsaka postavitev je kot nov film, ki lahko traja nekaj deset minut ali pa več kot eno uro. Kdor želi imeti dvodnevni filmski maraton na dolge proge v živo in morda še kaj odigrati v njem, je ta seminar enkratna priložnost, ki hkrati ponuja še rešitev.
Zanimivo je še to, da je en dan po seminarju nekdo rekel: “Danes je pa Ani koža prav”. Je že moral imeti razlog, da mu je to prišlo na misel.

20/01/2011

Nekaj športnih utrinkov s Finske (poleg savne)

Vloženo v: Fotografija,Naokoli,Služba — Vedno boljse @ 19:22

*

ß

*

*

ß

*

*

ß

*

*

ß

*

*

ß

*

*

ß

*

06/01/2011

Zelena luč za e-Mentorja

Vloženo v: Družba,Faks,Služba,Vsakdanje stvari — Vedno boljse @ 14:19

e-Mentor je nova pridobitev za vse, ki se izobražujete (še posebej na družboslovno humanističnem področju). Sodobno šolstvo daje vedno večji poudarek na samostojno ali skupinsko pisanje različnih strokovnih besedil. e-Mentor ti pomaga pri pisanju seminarske naloge, projektne naloge, eseja, seminarja, referata, diplomske naloge, poročila, učne priprave in drugih tovrstnih besedil. e-Mentor ti pomaga tudi pri pripravi ustne in pisne predstavitve izdelka.

Preko lastne vpetosti v formalnem izobraževanju in pripovedovanj kolegov, zaposlenih v izobraževalnih institucijah, sem ugotovila, da dijaki, predvsem pa bruci in drugi študenti velikokrat ne razumejo profesorjevih navodil za izdelavo seminarjev. Enostavno ne vedo, kaj od njih profesor pričakuje. Vem, da večina profesorjev od študentov pričakuje relativno spodoben in vsebinsko zaključen izdelek z repom in glavo in vključenimi osnovnimi univerzitetnimi standardi. Pohvala gre tistim profesorjem, ki v prvem letniku ali kasneje študentom namenijo kakšno uro za razlago navodil za pisanje seminarjev. Vendar teorija za večino ni dovolj.

Ker znanje na področju izdelave strokovnih besedil po sodobnih pristopih ni samoumevno, sem se odločila, da ti pomagam. Imam potrebno teoretično znanje in imam veliko izkušenj. Sem potrpežljiva in znam ustrezno voditi proces učenja na konkretnem primeru. Kot e-Mentor zagotavljam pravočasno odzivnost (morebitno odsotnost vnaprej sporočim), zadovoljivo in ustrezno podporo na podlagi lastnega raziskovanja, znanja in izkušenj ter prijeten in korekten odnos. Poleg tega zagotavljam strokovno usposobljenost, ustrezne pedagoške in komunikacijske kompetence ter potrebno tehnično znanje.

Ko potrebuješ pomoč pri pisanju seminarske naloge, poročila, eseja ali drugega strokovnega besedila, piši e-Mentorju. Ne le, da bosta skupaj uspešno rešila tvojo težavo, hkrati se boš naučil tudi, kako se uspešno lotiti pisanja besedila. Pridobljeno znanje ti bo v prihodnje še velikokrat prišlo prav! Več na spletni strani http://www.e-mentor.si!

ß

30/11/2010

Kick off meeting s kulinaričnih pridihom

Vloženo v: Dogodki,Kuhinja,Naokoli,Služba — Vedno boljse @ 21:23

Obisk Poljske je že nekaj časa za menoj, pa vendar so vtisi še vedno prisotni, naloge in vloga, ki jo prevzemam, pa šele začenjajo pridbivati vsebino. Službeno sem torej odšla na trodnevni “kick-off meeting”. Pobrskala sem po spletu ter našla definicijo, ki razlaga, kaj je “kick-off meeting”. Na tem mestu jo prevajam in hkrati potrjujem, da je opis skoraj enak realni izvedbi. Gre za prvo uradno srečanje skupine ljudi, ki bodo skupaj delali na določenem projektu. Agenda ponavadi vključuje uvod, oblikovanje misije in organizacijo delovne skupine. V okviru projekta nato sledi še nekaj srečanj.

Res je, na Poljsekm (Chorzow blizu Katowic) smo se srečale predstavnice treh držav (Poljska, Litva in Slovenija), ki smo prevzele vlogo pri izvedbi 18-mesečnega mednarodnega projekta z naslovom THIS IS ME, Treasure hunting – intergenerational intercultural stories meeting; V slovenščino bi naslov lahko prevedla kot »Iskanje zaklada preko pripovedovanja zgodb na medgeneracijskem in medkulturnem srečanju«. Projekt podpira program Cmepius (Center RS za mobilnost in evropske programe izobraževanja in usposabljanja), podprogram Gruntvig, ki daje poudarek na izobraževanje odraslih.
Na dnevnem redu srečanja se je zvrstilo kar nekaj področij in vprašanj, po intenzivnem delu nam je na večino uspelo odgovoriti in postaviti organizacijski in vsebinski okvir projekta. Več o projektu si lahko preberete na spletni strani, sicer bom pa o vsebini in izvedbi poročala tudi v prihodnje. Naj na tem mestu omenim le, da s projektom odpiramo prostor za medgeneracijski in medkulturni dialog ter kreativnost, en glavnih namenov pa je spodbujanje družebnega vključevanja in aktivnosti ljudi, starejših od 50 let.

Kljub temu da smo se odgovorno in intenzivno lotile našega srečanja, ni manjkalo zabavnih, družabnih in predvsem kulinaričnih trenutkov. Raznoliki zeliščni čaji, pester in obogaten zajtrk, babičina jabolčna pita in poljska tradicionalna kisla juha, obisk treh restavracij s posebnim vzdušjem ali posebno ponudbo, slaščice iz bližnje pekarne, nekaj sadja in še kaj. V prvi restavraciji me je prepričalo prijetno in domače,a skrivnostno vzdušje, primerno za manjše skupine ali večerjo v dvoje. Naročila sem si ene izmed poljskih “dumplings-ov”, ki so bili še najbolj podobni kakšnim žlikrofom, polnjeni pa so bili z zeljem in gobicami. Tudi preostale jedi so izgledale dobro, kar sem poizkusila, me je vsekakor prepričalo. Naslednji dan smo odšle v majhno bolj mediteranski bistro Manana , ki je bolj minimalistično, a hkrati artistično opremljena. Nekatere jedi so izvrstne, druge po mnenju kolegic niso bile tako posebne. Vsekakor sem bila s svojo solato neizmerno zadovoljna, preplet okusov je bil enostavno izjemen, kombinacija pečene zelenjave in listnate solate pa več kot odlična. Poizkusila sem jed “Tarta” – nekaj posebnega in kljub nenavadni kombinaciji kozjega sira s čebulno-rukola-kiselkasto marmelado vredna vsakega grižljaja. Ta bistro je še posebej znan po čokoladno višnjevi sladici, za katero žal ni bilo več dovolj prostora, a je pri sosednji mizi izgledala enostavno vabljivo in skoraj sanjsko. Zadnji večer smo delovno vzdušje zaključile z obiskom Jazzclub-a Hipnoza v Katowicah, kjer hrana sicer ni bila tako izjemno okusna kot prejšnji dan, me je pa ponudba presenetila z idejami, ki si jih je vredno zapomniti. Sem omenila, da sem začela zbirati menije?

Res nisem pričakovala tako dobre kulinarične podpore k delovnem srečanju, a vsekakor sem gostiteljicam za izbor in pogostitev zelo hvaležna. Naslednje srečanje koordinatorjev projekta je januarja naslednje leto v Ljubljani, tako da že izbiram ideje in nabor primernih restavracij ali drugih načinov pogostitve. Predlogi z obrazložitvijo dobrodošli!